Nevarnosti pri turni smuki: Razlika med redakcijama
| (12 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
| − | Turno smučanje | + | Turno smučanje povzroča tudi tveganja, ki so v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, prisotnih v gorskem svetu v zimskih razmerah. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni tudi dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki pogubnih nesreč pri turnem smučanju.<br> |
| − | + | == Padec == | |
| − | + | Prvotni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja. Ta je lahko posledica pomanjkljivega obvladovanja smučarske tehnike ter neustreznega izbora in prilagajanja hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmini in konfiguraciji terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Na urejenem smučišču in med variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti ali je padec dopusten ali ne. | |
| − | + | Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je morebiten padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja. | |
| − | Na | + | Na trdi snežni podlagi se zdrs pripeti <span style="line-height: 1.5em;">največkrat</span><span style="line-height: 1.5em;">. Zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta kljub temu zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke in zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.</span> |
| − | + | Pri smučanju v mehkih vrstah snega nas največkrat doleti padec prek smuči. Tu je predpriprava nasprotna: izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se<span style="line-height: 1.5em;"> </span><span style="line-height: 1.5em;">v mehkem snegu </span><span style="line-height: 1.5em;">kljub padcu </span><span style="line-height: 1.5em;">ustavimo </span><span style="line-height: 1.5em;">takoj. </span> | |
| − | + | Padce v nenevarnih okoliščinah izkoristimo za vajo in pridobivanje refleksov. Vsak <span style="line-height: 1.5em;">padec</span><span style="line-height: 1.5em;"> </span><span style="line-height: 1.5em;">skušano načrtno in čim hitreje zaustaviti. Na izpostavljenih pobočjih moramo biti povsem prepričani, da bomo lahko kakršen koli padec preprečili. V nasprotnem tak odsek tudi pri spustu premagamo brez smuči na nogah.</span> | |
| − | == | + | == Plazovi == |
| − | + | Vsak turni smučar v sebi skriva manjši ali večji del "lovca na pršič", saj so smučarski užitki, povezani s smučanjem v gobokem celcu povsem neprimerljivi z drsenjem po drugih vrstah snežne podlage. Na žalost te užitke spremlja nevarnost proženja plazov, ki se ji smučarji ne moremo povsem izogniti. Osnova za zmanjšanje nevarnosti tovrstnih nesreč je popolno poznavanje celotne problematike proženja in metodologije varovanja pred snežnimi plazovi, natančna priprava in načrtovanje vzpona, pozorno opazovanje snežne odeje. Previdnost pa ne sme biti omejena samo na vzpon, temveč se moramo enako posvetiti načrtovanju in izbiri smučine pri spustu. Izkaže se, da so pri ocenjevanju nevarnosti proženja plazov osebne izkušnje neprecenljive - večina turnih smučarjev, ki so s smučmi v gore zahajali več let, se je vsaj enkrat od blizu srečala s plazom. Večina na srečo z manjšimi plazovi, kjer so udeleženci "odnesli celo kožo" brez posledic.<br> | |
| − | + | Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob njegovi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu [[Plazovi#Preizkus_stabilnosti_sne.C5.BEne_odeje|preverimo]] z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je slednji odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju [[Plazovi|plazovi]].<br> | |
| − | + | <br> | |
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | |||
| − | + | [[Image:TsPlazovi.jpg|thumb|center|400px|Tudi smučanje po stari plazovini zahteva previdnost in ne nudi posebnega užitka.]] | |
Trenutna redakcija s časom 19:10, 20. maj 2013
Turno smučanje povzroča tudi tveganja, ki so v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, prisotnih v gorskem svetu v zimskih razmerah. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni tudi dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki pogubnih nesreč pri turnem smučanju.
Padec
Prvotni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja. Ta je lahko posledica pomanjkljivega obvladovanja smučarske tehnike ter neustreznega izbora in prilagajanja hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmini in konfiguraciji terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Na urejenem smučišču in med variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti ali je padec dopusten ali ne.
Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je morebiten padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja.
Na trdi snežni podlagi se zdrs pripeti največkrat. Zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta kljub temu zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke in zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.
Pri smučanju v mehkih vrstah snega nas največkrat doleti padec prek smuči. Tu je predpriprava nasprotna: izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se v mehkem snegu kljub padcu ustavimo takoj.
Padce v nenevarnih okoliščinah izkoristimo za vajo in pridobivanje refleksov. Vsak padec skušano načrtno in čim hitreje zaustaviti. Na izpostavljenih pobočjih moramo biti povsem prepričani, da bomo lahko kakršen koli padec preprečili. V nasprotnem tak odsek tudi pri spustu premagamo brez smuči na nogah.
Plazovi
Vsak turni smučar v sebi skriva manjši ali večji del "lovca na pršič", saj so smučarski užitki, povezani s smučanjem v gobokem celcu povsem neprimerljivi z drsenjem po drugih vrstah snežne podlage. Na žalost te užitke spremlja nevarnost proženja plazov, ki se ji smučarji ne moremo povsem izogniti. Osnova za zmanjšanje nevarnosti tovrstnih nesreč je popolno poznavanje celotne problematike proženja in metodologije varovanja pred snežnimi plazovi, natančna priprava in načrtovanje vzpona, pozorno opazovanje snežne odeje. Previdnost pa ne sme biti omejena samo na vzpon, temveč se moramo enako posvetiti načrtovanju in izbiri smučine pri spustu. Izkaže se, da so pri ocenjevanju nevarnosti proženja plazov osebne izkušnje neprecenljive - večina turnih smučarjev, ki so s smučmi v gore zahajali več let, se je vsaj enkrat od blizu srečala s plazom. Večina na srečo z manjšimi plazovi, kjer so udeleženci "odnesli celo kožo" brez posledic.
Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob njegovi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je slednji odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju plazovi.
