Prehrana

Hrana zagotavlja človeku potrebno energijo za vzdrževanje telesne temperature, dihanje, bitje srca, zdravstveno zaščito, normalno rast, delo in obnovo organizma. 

Eden od najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na kakovost življenja, je raznolika in uravnotežena prehrana. Ta ob ustrezni razporeditvi skozi ves dan zadovolji potrebe organizma po energiji in vseh potrebnih hranilih.

Živila so razporejena v prehranski piramidi – ta je splošno vodilo uravnotežene prehrane – s 5 ali 6 skupinami. Priporočeno število dnevnih enot iz posamezne skupine nam olajša sestavo jedilnika glede na priporočeno dnevno količino.

Prehranska piramida (Vir: http://www.e-informacije.com)

Cilji in namen pravilnega prehranjevanja

Cilji vnosa hrane in tekočine:

• nadomestitev izgubljene energije, tekočine in hranil;
• preprečitev nezaželenega padca sladkorja v krvi, izpraznitve glikogenskih rezerv v mišicah ter posledične izčrpanosti ter nezmožnosti varnega in učinkovitega plezanja;
• dobro vsesplošno zdravje, počutje in psihofizična stabilnost;
• kakovostna regeneracija mišic in našega celotnega sistema za nadaljnje aktivnosti;
• preprečevanje poškodb.
  

V skladu z omenjenimi cilji je potrebno prilagoditi prehrano glede na spol, višino in težo, stopnjo aktivnosti ter vsaj okvirno določiti količino posameznega obroka, število in njihovo sestavo. 

Osnovne sestavine hrane:

Osnovne sestavine prehrane

Priporočeno razmerje glavnih sestavin v živilih je:

• ogljikovi hidrati: 55–6 %;
• maščobe: do 30 %,
• beljakovine: vsaj 10 %.

Pravilno prehranjevanje je sestavni del trenažnega procesa in prvi pogoj za uspešno treniranje, tekmovanje in izvajanje aktivnosti.

Presnova

Biokemične procese v organizmu, ki pretvorijo zaužito hrano v molekule in energijo, imenujemo presnova. Ta obsega prebavo hranil v prebavnem traktu in presnovo v celicah. Energija, ki jo pridobimo s presnovo, se le delno uporabi za mišično delo (okoli 30 %). Preostali del predstavlja toplotno energijo in se porablja za vzdrževanje stalne telesne temperature.

Poznamo dva osnovna presnovna procesa:

Anabolizem in katabolizem

Med treningom so v našem organizmu prisotni katabolni procesi, ki jih med regeneracijo zamenjajo anabolni procesi.

Energijsko porabo organizma v mirovanju in v termonevtralnem okolju imenujemo bazalni metabolizem. Ta predstavlja porabo energije za prebavo, izločanje, delovanje organov in uravnavanje telesne temperature. Odvisen je od starosti, spola, telesne teže, telesne višine. Obstaja več načinov za izračunavanje bazalnega metabolizma, vendar se v splošnem giblje med 1400 in 2000 kcal na dan.

Energijsko vrednost živil izražamo v kalorijah (cal) ali v džulih (J).

Izračun kalorij

Energija se v organizmu lahko sprošča ob prisotnosti kisika (aerobni način) in brez prisotnosti kisika (anaerobni način).

Glavni prehranski gradniki

Ogljikovi hidrati (OH)

Energijska vrednost ogljikovih hidratov: 1 g OH = 3,5 kcal
V telesu so OH najbolj dostopen vir za pridobivanje energije. V telesu se s pomočjo OH polnijo energijske rezerve glikogena v mišicah in jetrih, iz katerih se po potrebi sprošča potrebna energija. Kadar je OH preveč, se lahko ti spremenijo v maščobo v obliki podkožnega maščevja.

Ogljikove hidrate delimo na enostavne in sestavljene, oboji pa se pretvorijo v glukozo. Enostavni prehajajo v kri hitro (npr. glukoza), sestavljeni pa počasneje, saj je pot do razgradnje daljša.

Ogljikovi hidrati

Enostavni OH povzročijo hiter dvig ravni sladkorja v krvi. Ta stimulira proizvodnjo inzulina in s tem padec krvnega sladkorja. Sem spadajo:

• sladko suho in sveže sadje (datlji, rozine, nežveplane marelice, fige, banane, kaki, ...);
• med, javorjev sirup, melasa, rižev slad, …;
• čokolada z višjo vsebnostjo kakava;
• jedilni sladkor.

Sestavljeni OH dvigujejo raven krvnega sladkorja počasneje in manj intentenzivno. Zato so sestavljeni OH zelo pomembni pri vzdržljivostnih športih (tudi pri plezanju v gorah), ker zagotavljajo potrebno energijo na daljši rok. Sestavljen OH je npr. škrob, ki ga najdemo predvsem v žitih (testenine, riž), gomoljih krompirja in stročnicah.

Glikemični indeks (GI) opredeljuje, kako OH, ki jih zaužijemo, vplivajo na dinamiko krvnega sladkorja in posledično inzulina. Tako živila, ki imajo visok glikemični indeks, vplivajo na hiter dvig krvnega sladkorja, tista z nizkim glikemičnim indeksom pa dvigujejo krvni sladkor bolj postopoma. Glikemični indeks je odvisen od vrste sladkorja, narave škrobne hrane, prisotnih drugih živil (maščobe, beljakovine) in od vrste priprave obroka.

Glikemični indeksi

Uživanje pogostih manjših OH-obrokov nam pomaga vzdrževati nivo krvnega sladkorja. Po plezalnem dnevu, ko so glikogenske rezerve v mišicah in jetrih prazne je v prvi uri sinteza novega glikogena najhitrejša. Zato je priporočljivo v prvih urah po treningu ali po plezalnem dnevu zaužitje OH z visokim glikemičnim indeksom in jim kasneje dodajati tudi tiste OH s srednjim ali nizkim glikemičnim indeksom.

Vlaknine

Vlaknine vnesemo v telo s sadjem, zelenjavo in semeni. Naš organizem jih ne more izkoristiti kot vir energije, so pa za nas zelo koristne, saj vplivajo na hitrost praznjenja želodca, povečujejo volumen blata in čistijo črevesno sluznico.

Beljakovine (B)

Energijska vrednost beljakovin: 1 g B = 4 kcal
Beljakovine ali s tujko proteini so osnovni strukturni gradniki človeškega telesa (gradnja celic, hormonov in encimov, ...). Beljakovine so lahko živalskega (meso, jajca) ali rastlinskega (stročnice, žitarice, oreščki) izvora. Beljakovine sestavljajo manjše enote – molekule, imenovane aminokisline. Večino od 21 aminokislin, ki jih človek potrebuje, lahko naše telo izdela samo, 9 pa jih mora nujno dobiti preko hrane. Zato se te imenujejo esencialne aminokisline. Če jih ne vnašamo s hrano, se kmalu začnejo kazati znaki pomanjkanja in bolezni.

Razlogi, zaradi katerih so beljakovine tako pomembne: 

• potrebne so za rast in obnovo vseh telesnih tkiv;
• so sestavni del protiteles, ki nas ščitijo pred boleznimi;
• uravnavajo količino in sestavo telesnih tekočin;
• določene aminokisline sodelujejo pri sintezi vitaminov (triptofan) in nevrotransmiterjev (fenilalanin), t. j. snovi, ki omogočajo delovanje živčnega sistema;
• nekaj aminokislin sodeluje pri presnovi maščob;
• so sestavni del nekaterih hormonov in vseh encimov;
• v razmerah energijskega primanjkljaja jih telo lahko porablja za pridobivanje energije.

Priporočen dnevni vnos beljakovin za vzdržljivostne športe je 1,2–1,4 g/kg telesne teže. Pri športih moči in hitrosti pa je ta količina nekoliko večja 1,4–1,8 g/kg telesne teže.

Prevelika količina beljakovin na dan se odsvetuje, saj prinaša nevarnost dehidracije, pomanjkanje kalcija in preobremenitev ledvic. Za 85 kg človeka, to pomeni torej okoli 130 g beljakovin na dan. Upoštevajmo tudi dejstvo, da telo ne more prebaviti več kot 30–40 g beljakovin naenkrat, tako da si potrebno količino razdelimo na manjše obroke. Za predstavo poglejmo, kaj za toliko težkega človeka pomeni izpolnjena vrednost:

• 150 g puranjega mesa (cca 36 g B); 
• 3 jajca (cca 18 g B); 
• 200 g skute (cca 30 g B); 
• 100 g sira (cca 27 g B); 
• pest mandljev (8 g B); 
• 100 g tune iz konzerve (cca 25 g B);  
• 50 g mocarele (cca 11 g B).

Če zaradi takšnih ali drugačnih razlogov mesa sploh ne uživamo, je potrebno paziti na zadostne količine železa, cinka in vitamina B12. Za vire teh snovi glej poglavje Vitamini in minerali.

Maščobe (M)

Energijska vrednost maščob: 1g M = 9 kcal
Maščobe so v športni prehrani nujno potrebne. Sodelujejo pri gradnji čvrstega, zdravega, sposobnega telesa, saj so v telesu – poleg zalog – gradniki vseh celičnih membran, možganskega tkiva (2/3 možganov so maščobe), sodelujejo pri tvorbi hormonov, dobrem delovanju sklepov, razgradnji vitaminov topnih zgolj v maščobi (A, D, E, F, K), imajo veliko nasitno vrednost, upočasnjujejo vsrkavanje hranil v telo in tako skrbijo za daljšo sitost. Poleg tega je nekaj maščobne zaloge dober toplotni izolator – ščitijo nas pred nizkimi temperaturami, naše notranje organe pa mehansko varujejo pred posledicami poškodb.

Razdelitev maščob

Nasičene in transnasičene maščobne kisline so zdravju škodljive in jih povezujemo s poapnenjem žil. Nenasičene maščobne kisline pa so zdravstveno priporočljivejše. Na dan naj ne bo več kot 10 % nasičenih maščobnih kislin v deležu maščob, ki jo zaužijemo.

Kadar je intenzivnost športne aktivnosti nižja in traja daljši čas, se v energetsko preskrbo organizma vključujejo tudi maščobe. Če smo redno telesno aktivni, se organizem s časom prilagodi tako, da lahko bolje izkorišča maščobe kot vir energije (povečana lipoliza – razgradnja maščob).

Vitamini in minerali

Vitamini sodelujejo pri pomembnih telesnih procesih. Razen vitamina D in K jih telo ne zmore izdelati samo – zato jih je vanj potrebno vnašati. Vitamine najdemo v posameznem živilu, ki mora biti čim manj obdelano. Poznamo vitamine A, D, E, F in K, ki so topni v maščobi, ter vitamine kompleksa B ter vitamina C in H, ki so topni v vodi.

Minerali so prav tako nujno potrebne snovi, saj brez njih vitamini v telesu ne morejo delovati, pa tudi telo jih brez mineralov ne more sprejeti. Minerali, ki jih potrebujemo v večjih količinah, so kalcij, fosfor, kalij, žveplo, klor, natrij in magnezij. V manjših količinah potrebujemo železo, jod, baker, mangan, fluor, cink, krom, selen, molibden, kobalt in vanadij.

Fizična aktivnost potrebe po vseh zgoraj naštetih snoveh precej poveča. Zaradi treninga prihaja do sicer normalnih poškodb mišičnih vlaken, kar pa ob slabi in nezadostni prehrani slej ko prej privede do poslabšanja delovanja imunskega sistema. Zato je nadomeščanje in vsakodnevno uživanje vitaminsko in rudninsko bogate prehrane nujno.

Vitamini in minerali:

• ugodno vplivajo na mišično maso in moč;
• izboljšajo aerobno (vzdržljivost) in anaerobno (moč) kapaciteto;
• izboljšajo počutje;
• pospešijo regeneracijo po treningu;
• znižujejo telesno maščobo;
• blažijo bolečine in vnetja;
• nase vežejo škodljive proste radikale v telesu.

Pri povečani fizični aktivnosti zagotovimo vnos spodaj navedenih snovi.

• Železo v kombinaciji z vitaminom C in bakrom, ki povečata absorpcijo železa v kri. Veliko železa je v rdečem mesu, govejih jetrih, školjkah, fižolu in drugih stročnicah ter v jajcih in orehih. Veliko ga najdemo tudi v rozinah, datljih, suhih slivah, jagodah, borovnicah, ribezu, brusnicah, bananah in češnjah. Med zelenjavo veliko železa najdemo v brokoliju, špinači, leči, beluših, blitvi, ohrovtu, regratu in paradižniku. Železo živalskega izvora se laže absorbira kot železo rastlinskega izvora. Po hrani, bogati z železom, naj ne bi uživali pravega čaja, kave, kakava, mleka in mlečnih izdelkov ter nekaterih začimb, kot je na primer origano, ker so to vse snovi, ki vsebujejo zaviralce absorpcije železa in učinkovitost vnašanja železa bo prenizka. Vitamin C najdemo v jagodičju, citrusih in kiviju, peteršilju, šipku, aroniji, zeleni papriki, paradižniku, krompirju, kislem zelju in v vsej temno zeleni zelenjavi. Pomemben mineral baker je v fižolu, grahu, suhih slivah, mesu in drobovini ter v ostrigah in polnovrednih žitaricah.
• Kalcij z magnezijem, fosforjem in vitaminom D je še ena kombinacija za učinkovito absorpcijo kalcija v telo. Sicer so z njim bogati mleko in mlečni izdelki, ribe, stročnice in oreščki, sojini izdelki ter temnolistnata zelenjava. Vitamin D najdemo v mastnih ribah (sardine, losos, tuna) in ribjem olju, v jajčnem rumenjaku ter mleku in mlečnih izdelkih. Ob izpostavitvi sončni svetlobi nastaja tudi v koži. Fosfor prav tako vsebujejo mlečni izdelki in ribe, pa tudi rdeče meso, perutnina, riž in oves.
• Magnezij s cinkom in vitaminom B6. Magnezij uravnava mišični in živčni sistem. Pri športih ga s potenjem hitro izgubljamo. Dodaten vnos je velikega pomena tudi pri preprečevanju krčev, ki nastajajo med in po aktivnosti. Najdemo ga v temnozeleni listnati zelenjavi (Mg je sestavni del klorofila), oreščkih (arašidi, orehi, lešniki), v praženih bučnih semenih, sojini moki, polnovrednem kruhu, ovsu in ovsenih kosmičih, rjavem rižu, krompirju, kakavu in temni čokoladi, rozinah, suhih marelicah, bananah, malinah, avokadu. Ogromno ga je tudi v sardinah, sardelah, piščancu, teletini, največ pa ga najdemo v suhih morskih algah ter seveda v mineralnih vodah, kot je npr. Donat. Sinergijsko deluje z magnezijem vitamin B6, ki med drugim prav tako omili mišične krče. Prisoten je v zeleni zelenjavi (špinača, motovilec, radič, zelje), v jajčnem rumenjaku, kvasu, mesu in drobovini (perutnina, ledvica), mleku, soji, oreščkih (arašidi, orehi), polnovrednih žitih (oves), žitnih kalčkih in otrobih, neoluščenem rižu, v melasi ter v avokadu, jabolku, dinji, suhih marelicah in figah. Cink je eden izmed glavnih koordinatorjev procesov presnove, delovanja encimskih sistemov, skrbi za dovolj testosterona in vzdržuje pravo število celic. Najdemo ga predvsem v govedini, ovčjih kotletih, telečjih jetrih in puranovem mesu, pa tudi v bučnih semenih, jajcih, siru, grahu in leči ter oreščkih.
• Elektrolita kalij in natrij. Oba uravnavata količino vode v telesu in normalizirata srčni utrip. Pogosto zaužijemo več natrija (ki ga ni težko dobiti, saj je v soli) kot kalija. Zato pazimo na zadosten vnos slednjega, saj med drugim pomaga tudi odstranjevati odpadne snovi iz telesa, znižuje krvni tlak in pomaga pri utrujenosti. Kalij vsebujejo pomaranče, banane, avokado, melone, krompir, paradižnik, suhe marelice, zelena, rozine, vodna kreša, buče, sončnična semena, ribe, korenje in brokoli.
• Vitamin B5 je del koencima A in je življenjsko pomemben za delovanje nadledvične žleze. Sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, pri celjenju ran, opeklin, preprečuje utrujenost, motnje v spanju, motnje v ravnotežju, slabost, bruhanje, tresenje rok, mišične krče. Najdemo ga v zeleni zelenjavi, otrobih, žitnih kalčkih, polnovrednih žitih, oreških, kvasu, mesu in drobovini.
• Krom je za športnike pomemben mineral, saj izboljša občutljivost tkiv za inzulin in tako omogoči boljšo uporabo glukoze v mišicah. Je sestavni del polnozrnate hrane, pivskega kvasa in hrane živalskega porekla.
  

Tekočina in hidracija

Voda

Voda je sestavni del človekovega telesa in predstavlja okoli 60% telesne teže. Funkcija vode v človeškem organizmu je topilno in transportno sredstvo. Telesna tekočina se izloča iz organizma preko znojenja, uriniranja in preko blata. Pri športni aktivnosti ima preko znojenja pomembno funkcijo pri ohranjanju telesne temperature. Zato je pri športni aktivnosti potreba po tekočini večja kot v mirovanju. Kadar traja športna aktivnost do ene ure je za nadomeščanje tekočine zadosti voda. Za daljše aktivnosti pa je potrebno uživati izotonične ali hipotonične napitke, potrebno pa je nadoknaditi tudi minerale. Elektroliti in minerali, ki izhlapevajo iz telesa in jih je potrebno nadomeščati, so natrij, kalij, kalcij, magnezij, klorid, bikarbonat, fosfat, sulfat.

Znaki dehidracije vključujejo:

• izgubo moči v mišicah in mišične krče;
• povečano utrujenost in slabšo fizično sposobnost;
• kratko sapo;
• vročinsko izčrpanost;
• bruhanje;
• vročo in suho kožo;
• halucinacije;
• vročinsko kap;
• komo.

Nasveti glede pitja tekočine

Pitje manjših količin tekočine bolje hidrira telo, kot če popijemo veliko naenkrat. Za ta namen je priporočljiva uporaba »CamelBaka«. Mark Twight o pitju tekočine med večdnevnim plezanjem v gorah pravi takole: "Večina plezalcev lahko nosi s sabo maksimalno 2, 3 litra tekočine. Zato je potrebno nesti s sabo gorilnik za topljenje snega. Naveza dveh bi morala imeti toliko samodiscipline, da se na 12 h ustavi in uporabi gorilnik za pripravo tekočine. Vsak od njiju bi tako spil med 4,5 in 5,5 litra na 12 ur. Morda se zdi veliko, pa vendar to predstavlja samo 50% hidracije, ki naj bi bila teoretično potrebna ob taki izgubi!" Da preprečimo prekomerno potenje (in s tem izgubo vode), moramo paziti tudi pri izbiri oblačil. Prednost dajmo večplastnosti in regulaciji teh plasti glede na aktivnost – manj oblačil ko plezamo, več oblačil ko mirujemo.

Za telo je vedno pomembno, kaj in kako hitro se vsrka v krvni obtok oz. kako hitro se prazni želodec in koliko tega se v telo dejansko vsrka v črevesju. Seveda želimo, da se želodec prazni čim hitreje, da lahko tudi tekočine preidejo v telo čim hitreje. Dehidracija upočasnjuje praznjenje. Začnite piti že na začetku plezanja in nadaljujte z malimi požirki čez cel dan. Pomembna je tudi temperatura tekočine. Idealna za absorpcijo se giblje med 15 in 22 stopinj Celzija. Seveda je pomembno tudi kaj pijemo. Višji kot je nivo ogljikovih hidratov v pijači, počasneje se prazni želodec. Izotonični napitki z vrednostjo ogljikovih hidratov med 6 in 8% se izpraznijo iz želodca približno tako hitro kot voda. Hipotonični napitki z manjšo vrednostjo ogljikovih hidratov še hitreje oziroma skoraj v trenutku nadomestijo izgubljeno tekočino in elektrolite. Elektrolita natrij in kalij v pijači bosta zmanjšala izločanje urina in omogočila tekočini, da se hitro izprazni iz želodca ter se absorbira v telo iz črevesja, hkrati pa pomagata ohraniti tekočino v telesu. Improviziramo lahko tako, da stopljenemu snegu za pitje dodamo cca 1,5 g soli na liter (čajna žlička = 5g soli).

Kaj torej piti?

Za sprotno nadomeščanje ogljikovih hidratov (energije) in soli, bi bilo idealno vodo mešati z uprašenimi športnimi napitki. Najbolje bi bilo glukozo dobiti iz maltodextrinov, ne iz čiste glukoze ali sukroze (lahko vplivajo negativno na prebavo in praznjenje želodca med plezanjem).
Količina ogljikovih hidratov, ki naj bi se zaužila na uro plezanja je med 30 in 60 grami. Telo ne more absorbirati več kot 100 g OH na uro (cca 400 kcal), poraba med plezanjem pa se giblje tam nekje okoli 500 kcal na uro. V vsakem primeru se znajdemo v deficitu, zato bodimo konsistentni.
V prašku se lahko znajdejo dodatne aminokisline (za sprotno regeneracijo), kalij in natrij lajšata krče, fosfati bodo povečali vzdržljivost. Izogibajte se kofeinu in drugim poživilom med plezanjem, saj delujejo diuretično (pospešujejo izločanje vode iz telesa) ali pa krčijo žile, kar lahko pripomore k ozeblinam, motijo pa tudi spanec.
Verjetno pa male količine kofeina ne bi smele škoditi, odvisno od posameznika. Delujte v skladu s spoznanji o sebi!
Tako izčrpavajoča dejavnost za telo kot je večdnevno plezanje, kjer je vsaka celica dehidrirana, želodec in celoten sistem močno zakisan, mišice polne metaboličnih odpadkov, glikogenske rezerve pa izpraznjene, je takojšnja rehidracija izrednega pomena. Seveda bo tudi voda za prvo silo dovolj.

Prehranski dodatki

Danes si vrhunskega športa brez prehranskih dopolnil ne znamo več predstavljati. Vendar naj bi ti predstavljali le dopolnilo k uravnoteženi prehrani. Zelo priročni so takrat kadar je potreba po vnosu hranil večja ter si zadostnega obroka zaradi okoliščin ne moremo privoščiti. Sem dostikrat sodi tudi plezanje v gorah.

Prehranski dodatki.

Pri preparatih za nadomeščanje tekočine je dobro vedeti kakšna je razlika med izotonikom in hipotonikom
Izotonik dokaj hitro nadomesti izgubljeno tekočino in zagotovi veliko ogljikovih hidratov. Glukozni polimeri (maltodextrin) so najbolj zaželen vir energije, zato je primerno, da zaužijemo izotoničen napitek, kjer je vir ogljikovih hidratov maltodextrin v vrednosti od 6-8%.
Hipotonik najhitreje nadomesti tekočino izgubljeno med potenjem. Ne vsebuje pa nič oz. zelo malo ogljikovih hidratov. Pri dolgotrajnih naporih se priporoča dodatno vnašati dodatke za energijske potrebe.

Energijski dodatki so namenjeni predvsem vzdrževanju ravni sladkorja v krvi med vadbo ter nadomeščanju glikogenskih rezerv po vadbi. Na tržišču lahko najdemo preparate z različnimi mešanicami enostavnih in sestavljenih OH.

Beljakovinski preparati se pogosto uporabljajo za povečanje mišične mase, saj naj bi preprečevali katabolizem beljakovin med obremenitvijo. Vsebujejo lahko jajčne beljakovine, beljakovine iz sirotke ter velikokrat tudi sojine beljakovine. V fazi regeneracije se beljakovine kombinirajo z OH. Najugodnejše razmerje za regeneracijo je B:OH = 1:4.

Kreatinu pripisujejo učinek povečanja moči in hitrejšo sintezo kreatinfosfata. To je zlasti pomembno pri športih kjer je moč in eksplozivnost močno izražena, kar je pri plezanju predvsem balvansko plezanje.