Uporaba cepinov in derez

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem zdrs. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo cepin in dereze. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

Uporaba cepina

Kadar uporabljamo cepin obvezno uporabljajmo tudi rokavice! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije.

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 418

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)ž

Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama.

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

Hoja z derezami

Kadar hodimo z derezami, obvezno uporabljajmo tudi cepin! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)

Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez.

Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje.

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina.

Zaustavljanje zdrsa s cepinom

V primeru zdrsa je bistveno, da zaviramo takoj. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah varujmo!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Osnovni položaj

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

Zahtevnejši položaji

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

• Padec na hrbet: Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
• Padec na trebuh z glavo navzdol: Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
• Padec na hrbet z glavo navzdol: Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno).
  

Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)

Obrat okoli osi pobočja

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

Obrat okoli osi telesa

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

Trening ustavljanja s cepinom

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da reagiramo refleksno, kar pa si lahko pridobimo le z veliko vaje. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z ugodnim naravnim iztekom, brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki.

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

Pogoste napake

• Ustavljanje z iztegnjenimi rokami: Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
• Sunkovito zaustavljanje: Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
• Noge niso rahlo razkrečene, zato nas bočno rotira.
• Noge niso pokrčene, zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
• Telo ni usločeno, zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
• Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki: Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.