Tehnika vzpona: Razlika med redakcijama
Vrstica 51: | Vrstica 51: | ||
===== Deskanje ===== | ===== Deskanje ===== | ||
− | <br> | + | Turno deskanje je z vidika "smučarskih" užitkov povsem enakovredno turnemu smučanju, lahko jih celo prekaša: v globljih vrstah snega (npr. pršiču ali gnilcu), kjer ima turni smučar težave z enakomernim obremenjavnjem obeh smuči, deskar lahkotno plove po pobočju. Deskarji so bili nekoč obsojeni na utiranje gazi in nošenje deske na nahrbtniku, danes pa se za turno deskanje uveljavlja "split-board". Gre za posebno desko, ki jo sestavljata dve polovici, ki deskarju omogočata udoben vzpon s kožami, podobno kot na turnih smučeh, na vrhu pa se obe polovici zopet združi v enovito desko. Edino pomanjkljivost turnega deskanja v primerjavi s turnim smučanjem opazimo v primeru, če spust zahteva daljša vodoravna prečenja, ki jih deska ne omogoča.<br> |
+ | |||
+ | Deskanje je zelo opazno pri alpinističnem "smučanju". Pri težjih spustih se deska izkaže za enakovredno opremo smučem, v vertikalnih ožinah pa je prehod na deski pogosto lažji kot na smučeh. Ddodatno pa lahko deskar za varovanje enostavneje uporablja cepin, saj v rokah nima smučarskih palic. | ||
==== ==== | ==== ==== |
Redakcija: 06:30, 10. april 2012
Uvodni stavek
Vsebina
OSNOVNE SMUČARSKE PRVINE
Med osnovne
ZANIMIVE SMUČARSKE PRVINE
Med smučarske prvine, ki so za turno smučanje posebej zanimive, sodijo:
- zavoj s preskokom,
- zavoj na mestu,
- zavoj z razbremenitvijo navzdol,
- hitro vijuganje,
- smučanje v celcu.
Zavoj s preskokom
Zavoj na mestu
Hitro vijuganje
Smučanje v celcu
ALTERNATIVNE OBLIKE DRSENJA NA SNEGU
Turnosmučarska oprema in pripadajoča alpska smučarska tehnika, s katero smučamo v gorskih prostranstvih je prevladujoča, ne pa edina oblika drsenja po snegu. Nujno je omeniti vsaj še dve enakovredno zanimivi obliki - telemark in deskanje.
Telemark
Telemark tehnika že na daleč zbode v oči z nezgrešljivim zavojem, med katerim smučar potisne zunanjo smučko naprej in v smeri zavoja, hkrati naredi poklek s kolenom zadnje noge. Primernost tehnike za turno smučanje se ne skriva v tem značilnem zavoju, temveč v dejstvu, da je peta prosto gibljiva in je tako oprema za telemark že sama po sebi nadvse primerna za udoben vzpon na smučeh. Oprema in tehnika lahko postaneta problematični le pri smučanju na izpostavljenem terenu.
Deskanje
Turno deskanje je z vidika "smučarskih" užitkov povsem enakovredno turnemu smučanju, lahko jih celo prekaša: v globljih vrstah snega (npr. pršiču ali gnilcu), kjer ima turni smučar težave z enakomernim obremenjavnjem obeh smuči, deskar lahkotno plove po pobočju. Deskarji so bili nekoč obsojeni na utiranje gazi in nošenje deske na nahrbtniku, danes pa se za turno deskanje uveljavlja "split-board". Gre za posebno desko, ki jo sestavljata dve polovici, ki deskarju omogočata udoben vzpon s kožami, podobno kot na turnih smučeh, na vrhu pa se obe polovici zopet združi v enovito desko. Edino pomanjkljivost turnega deskanja v primerjavi s turnim smučanjem opazimo v primeru, če spust zahteva daljša vodoravna prečenja, ki jih deska ne omogoča.
Deskanje je zelo opazno pri alpinističnem "smučanju". Pri težjih spustih se deska izkaže za enakovredno opremo smučem, v vertikalnih ožinah pa je prehod na deski pogosto lažji kot na smučeh. Ddodatno pa lahko deskar za varovanje enostavneje uporablja cepin, saj v rokah nima smučarskih palic.
SMUČANJE V SKUPINI
Spust v skupini je že iz varnostnega vidika bolj kompleksen od samostojnega spusta. Skupina za snežno podlago pomeni večjo obremenitev, ki lahko neposredno sproži plaz. Opisano zahteva, da člani skupine smučajo v gosjem redu z razmaki. Skupina se tako po pobočju raztegne in kmalu postane nepregledna. Zdravilo je tem, da vodja odsmuča navzdol, s tem nakaže smer spusta ostalim, in na primernem mestu počaka in opazuje smučanje vodenih. Tako ohranja nadzor in usmerja vodene. Na preglednem in nenevarnem pobočju lahko uporabi tehniko smučanja v klinu. Vodja smuča kot prvi, ostali pa vsak nekaj metrov vstran in z zamikom. V tem primeru vsi vidijo vodjo, še vedno pa lahko zarežejo svojo smučino. V primeru slabše vidljivosti, nevarnih lavinskih razmer ali večje zahtevnosti terena lahko vodja skupino smučarjev zapelje kar po njegovi smučini. Potreben je razmak med smučarji in izbira smučine, ki ji bo kos vsak izmed smučarjev.
Če je skupina smučarjev večja, deset smučarjev in več, je priporočljivo upoštevati še nekaj navodil. Za smučanje na koncu skupine določimo izkušenega smučarja, ki bo pomagal slabšim smučarjem v primeru padcev in vodji pri nadzoru nad skupino. Domiselno je smučanje v parih, kjer se vodeni razdelijo v pare in med smučanjem neprestano skrbijo drug za drugega in smučajo blizu skupaj. Tako ima vodja lažji nadzor nad skupino.
V primeru smučanja v bolj zahtevnem terenu lahko vodja uporabi nekaj znakov s smučarskimi palicami, ki jih predhodno obrazloži vodenim. Znake s palicami uporablja za usmerjanje namesto svojega glasu, ki na daljši razdalji izzveni in ni razumljiv. S prekrižanimi palicami nad svojo glavo vodene ustavi in jih opozori na neposredno nevarnost pod njimi. V tem primeru vodeni počakajo na mestih kjer so se uspeli ustavili in čakajo nadaljnja navodila. Z eno dvignjeno palico nad glavo in eno odročeno vodja usmeri vodene v smeri odročene palice glede na linijo med njim in vodenim. Z obema odročenima palicama v isto smer vodeni usmerja vodenega v prečenje v nakazano smer.