Ogled vira Začetna znanja za orientiranje v gorah

Dandanes nam lahko elektronski pripomočki precej olajšajo gibanje v naravi. GPS je postal dostopen praktično vsakomur, natančnost in mobilnost teh naprav pa se je povečala, tako da že povsem ustreza amaterski uporabi. Nekatere naprave in računalniške aplikacije nam celo že same predlagajo idealno pot, po kateri naj bi se gibali, če jim le povemo kam želimo. Vendar pa te naprave nikoli ne bodo nadomestile človeške sposobnosti selektivnega odločanja in prilagajanja različnim okoliščinam. Zato je še vedno zelo pomembno, da obvladamo klasična znanja in tehnike orientiranja. V gorah je to še posebej pomembno, sej so le te včasih nepredvidljive, njihov teren pa lahko tudi nevaren, če se nepripravljeni znajdemo na napačnem kraju.


== Značilnosti orientiranja v gorah ==

Gore so same po sebi praviloma enostaven teren za orientiranje, saj je teren zelo izrazit. Doline so globoke in jasno razvidne, vrhovi izstopajo in so največkrat jasno določljivi. Vegetacija je redka. Čez gore so speljane označene poti.

Težavnost orientiranja se poveča, kadar zapustimo markirane poti, kadar teren postane manj izrazit in se njegova nagubanost zmanjša. Takšen primer so gorske planote, na primer Komna in Pokljuka. Najbolj pa orientiranje oteži slaba vidljivost. Gosta vegetacija, še posebej pa megla, lahko omeji vidljivost terena in kaj hitro se lahko zgodi, da se izgubimo. Pozimi se vsemu naštetemu pridruži še sneg, ki zakrije poti in označevalne table ter upočasni hojo. V kombinaciji z meglo lahko izgubimo tudi občutek za nagib terena in dobimo razmere, ki so zelo težavne za orientiranje.

== Tehnični pripomočki ==

Najbolj pomemben kos opreme pri orientaciji je karta. Brez nje težko hodimo po neznanem terenu. Izurjeni orientacisti si sicer lahko precejšen del terena ob predhodnem študiju zapomnijo, vendar karta še vedno nosi preveč informacij, da bi jih lahko vse držali v spominu. Poleg tega pa karta ni težka in ne zasede veliko prostora, zato jo imejmo vedno s seboj.

Drugi pomemben del opreme je kompas. Ta naj bo čimbolj preprost zanesljiv in vzdržljiv. Orientacija je za izkušene seveda povsem mogoča tudi brez kompasa, a le dokler je teren izrazit, vidljivost dobra in se lahko orientiramo glede na položaj objektov v naravi.

Za orientacijo na terenu je najbolj uporaben je preprost kompas, ki je vzdržljiv, magnetna igla pa se hitro umiri. Rdeči del magnetne igle kaže proti severu, beli pa proti jugu.

Najbolj praktični so višinomeri vgrajeni v uro. Dosegajo natančnost do 1 metra, njihova natančnost pa je precej odvisna od vremenskih sprememb, zato ga na točkah z znano višino (vrhovi) kalibriramo.

Velikokrat si lahko dokaj uspešno pomagamo tudi z barometričnim višinomerom, pazljivi pa moramo biti na hitre spremembe vremena, ki precej vplivajo na točnost.

GPS ima lahko vgrajeno karto, kompas in višinomer, vendar ne more nadomestiti preglednosti tiskane karte in hitrosti ter enostavnosti kompasa. Lahko pa je zelo dober višinomer, če jo barometrično izračunava. Če že uporabljamo GPS, ga vedno uporabljajmo v kombinaciji s tiskano karto. Zavedajmo pa se, da je ta naprava odvisna od električnih baterij in da se v strmih soteskah ter stenah natančnost zaradi omejene vidljivosti satelitov precej zmanjša.

V tem in naslednjih člankih se z GPS-om ne bomo več dosti ukvarjali, saj je to le naprava za orientiranje, ki ne more nadomestiti našega znanja orientacije. Omenimo le, da pa je lahko zelo koristna, kadar je vidljivost slaba.

== Planinske karte == 

Za orientiranje v gorah so najprimernejše posebne planinske karte. Le-te so izdelane na podlagi topografskih kart in posebej dopolnjene s planinsko vsebino (planinske koče, markirane poti itd.). V Sloveniji jih imamo večinoma v merilu 1:25 000 in 1:50 000. Primernejše so prve, saj so bolj natančne in primernejše za ‘pohodno’ orientacijo, še posebno če se gibljemo po brezpotju, kjer potrbujemo natančnejši prikaz terena. Omenjene karte izdaja PZS in jih dobimo na njihovih prodajnih mestih, gorniško specializiranih trgovinah in še kje.

Karta sodi v roke in ne le v nahrbtnik, zato jo imejmo spravljeno tako, da je takoj pri roki in zaščitena pred mokroto. Kadar nismo prepričani o naši nameravani poti ali položaju, raje poglejmo na karto preden sprejmemo odločitev in ne takrat, ko se že izgubimo. Tako si bomo prihranili marsikateri nepotreben korak.

[slika: planinske karte pzs, izsek terena]<br>[podnapis: Najprimernejše karte za orientacijo v gorah so planinske karte merila 1:25 000]

Oprema planinskih kart

Pod izrazom oprema karte mislimo na vse tisto, kar ni prikaz terena. Torej legenda, razna pojasnila, matematični elementi karte, mreža koordinatnega sistema, itd.

Merilo

Merilo je najpomembnejši podatek na karti. To je razmerje med razdaljami v naravi in na karti. Pri merilu 1:25 000 je 1 cm na karti enakovreden 250 metrom v naravi. Vedno si merilo preračunajmo v neko razumljivo vrednost in si jo zapomnimo da si bomo lažje predstavljali in preračunavali razdalje.

Ekvidistanca

To je višinska razlika med dvema plastnicama. Na naših planinskih kartah ta največkrat znaša 20 metrov. Manjša kot je ekvidistanca, bolj podrobno bo prikazan relief.

Legenda

To je nekakšen seznam pogosto uporabljenih topografskih znakov opisan z besedami. Legende včasih tudi ni, če se uporabljajo uveljavljeni znaki.

Stanje karte

Stanje karte je pomemben podatek, saj nam pove iz katerega leta so prikazai podatki. Vsi vemo da se s časom teren spreminja. Nadelujejo se nove poti, planine se zaraščajo, naselja se širijo, potresi in plazovi spreminjajo teren itd. Zato preverimo starost podatkov na karti in vedno uporabljajmo najnovejše karte.

Koordinatna mreža

Koordinatna mreža za klasično orientacijo ni pomembna. Uporablja se predvsem za vrisovanje položaja, na primer pri prenosu GPS koordinat na zemljevid. Če to počnemo, bodimo pozorni, v katerem koordinatnem sistemu je karta prikazana in se bolj podrobno o tem podučimo. Koordinatne mreže, projekcije itd., so kompleksna tema in presegajo obseg tega članka.

Vsebina planinskih kart 

Teren je na kartah prikazan z pogojnimi znaki, ki jim pravimo tudi topografski znaki. Pomen posameznega znaka si lahko pogledamo v legendi.

Relief

Razgibanost terena je na planinskih kartah prikazana z plastnicami. To so navidezne črte, ki so prikazane na karti in povezujejo točke na zemeljskem površju, ki ležijo na enaki nadmorski višini. Izredno strmi predeli (stene) pa so prikazani z črtkanjem. Podrobnost prikaza je določena z ekvidistanco. Bolj kot so plastnice skupaj, strmejši je teren.

Na večini modernih planinskih kart je oblika terena poudarjena tudi z senčenjem. Plastnice so praviloma rjave ali sive barve, na novejših kartah so plastnice rjave, skalnati predeli pa črtkani z sivo barvo. V ledeniških predelih so plastnice prikazane z modro barvo.

Sposobnost branja oziroma predstave reliefa je ena najbolj koristnih orientacijskih veščin. Z nekaj truda in vaje, bomo z časom razvili občutek kje teren pada, kje se dviga in kakšna je njegova oblika.

Hidrografija

Vsi vodotoki in vodni objekti so prikazani z modro barvo. Ponavadi je ob vodotoku napisano tudi njegovo ime. Vodotoki so zelo koristni orientirji, saj dopolnjujejo predstavo o reliefu (vedno tečejo po dnu dolin) in so linijski orientirji.

Vegetacija

Vegetacija je prikazana z odtenki zelene barve. Potrebno je povedati, da je vegetacija najmanj zanesljivo prikazana, saj se najhitreje spreminja. Zaraščeno brezpotje je praviloma težje prehodno, zato se je včasih smiselno tem območjem izogniti, predvsem kadar gre za rušje.

Komunikacije

Sem spadajo poti, ceste, žičnice, daljnovodi, hiše, naselja itd. Torej vse antropogene danosti. Prav tako so s črno barvo izpisana krajevna imena in nadmorske višine ob kotah.

Posebna planinska tematika

Markirane poti so natisnjene z rdečo barvo, njihov prikaz pa je odvisen od težavnosti poti. Planinske postojanke so obkrožene z rdečim krogom.

[slika: izsek iz karte markirane poti, planinske koče]<br>[podnapis: Lahke markirane poti so prikazane z polno črto. Zahtevne poti z črtkano, in zelo zahtevne z pikčasto črto. Planinske postojanke so obkrožene z rdečim krogom. Velikokrat so označene tudi območje gibanja za turno smuko (z modro).i]

== Orientiranje karte ==

Orientiranje karte je najbolj osnovna veščina, ki jo moramo obvladati. Pravilno orientirana karta nam pomaga, da si lažje predstavljamo v katero smer gledati, ko iščemo nek objekt, ki je narisan na karti in obratno.

Orientirati karto pomeni, da sever v naravi poravnamo z severom na karti oziroma da karto usmerimo tako, da so smeri med objekti v naravi in istimi objekti na karti vzporedni. Sever je na karti praviloma na vrhu karte, razen če ni označeno drugače.

Karto lahko orientiramo na dva načina. Glede na položaj objektov v naravi ali s kompasom. To pomeni, da karto vrtimo okoli vertikalne osi dokler se smeri na karti in v naravi ne ujemajo. Primer: če stojimo na grebenu, mora naš greben na karti biti enako usmerjen kot greben v naravi. Pri tem pazimo, da karte pomotoma ne obrnemo za 180 stopinj.

Z kompasom orientiramo karto tako, da kompas postavimo ob vzhodni ali zahodni rob karte nato pa vse skupaj vrtimo okoli vertikalne osti dokler magnetna igla in rob karte nista vzporedna. Zopet pazimo, da ne zamenjamo severa in juga. Na večini kompasov je del magnetne igle, ki kaže na sever, obarvan z rdečo barvo.

[slika: Orientiranje s kompasom. Igla in rob karte morata biti poravnana. Magnetna igla mora kazati proti zgornjemu robu karte.]