Prva pomoč v hribih

Prva pomoč je nahitrejši način nudenja pomoči obolelim pred prihodom reševalcev. Najpomembnejša napaka pri nudenju prve pomoči je ta, da ne naredimo nič. Z nudenjem osnovne prve pomoči lahko rešimo življenje svojega soplezalca, preprečimo trajne poškodbe, olajšamo muke med transportom v bolnišnico,... Prvo pomoč je po svojih močeh in sposobnostih dolžan poškodovanemu v nujnih primerih nuditi vsak.

Marsikdaj se znajdemo v dilemi ali pomagati ali ne. Vzrok tej dilemi je lahko neznanje (odpravi tega je namenjen prispevek), strah pred odgovornostjo (če ne ukrepamo pravilno, bomo poškodovancu bolj škodili kot koristili), psihološki pritisk občinstva,... Vse te dileme mora rešiti vsak pri sebi veliko prej, predno pride do situacije  kateri bo moral uporabiti svoje znanje. Seveda pa se je potrebno zavedati, da nikakršna požrtvovalnost ne more nadomestiti znanja, ki lahko posamezniku reši življenje.

V prispevku so zajete teme, ki nam bodo pripomogle k znanju o nudenju prve pomoči v gorskem svetu in tudi drugje. Za pravilno izvedbo nudenja urepov prve pomoči je zelo priporočljivo, da stvari večkrat vadimo pod ustreznim strokovnim nadzorom. Edino z vajo bomo lahko v posamezni situaciji pravilno ukrepali.

UVOD

Navadno hitro ugotovimo, da je nekdo poškodovan in potrebuje našo pomoč. Vedno moramo biti pozorni tudi na tiste, ki so bili udeleženi v nesreči in ne kažejo očitnih znakov prizadetosti. Lahko se zgodi, da bo pri teh osebah v kratkem prišlo do posledic nesreče (nezavest, izguba krvi zaradi notranjih krvavitev,...).

Predno gremo do poškodovanca, moramo vedno najprej poskrbeti za svojo varnost. V primeru, da nam npr. zdrsne poškodovancu ne bomo mogli pomagati, saj bomo tudi sami poškodovani. Obravnava vsakega poškodovanca mora potekati po enakem vrstnem redu, s katerim se najprej posvetimo življenjsko ogrožujočim stanjem (huda krvavitev, nezavest,...), kasneje pa zvinom, manjšim krvavitvam, idr. S tem zagotovimo, da česa ne pozabimo.

Pri vsakem poškodovancu ukrepamo po shemi VODDO:

V - varnost

O - odzivnost

D - dihalna pot

D - dihanje

O - (krvni) obtok

Varnost

V hribih nam grozi več vrst objektivnih nevarnosti, npr. padajoče kamenje, nevarnost zdrsa,... Če poškodovance visi v steni na vrvi, moramo najprej uporabiti znanje iz reševanja padlega soplezalca, da lahko sploh pridemo do tega, da poškodovancu nudimo prvo pomoč. Šele ko se prepričamo, da je varno, se lahko približamo poškodovancu.Če je le možno se poškodovancu približamo s strani njegovega vidnega polja.

Splošno načelo je, da poškodovanca ne premikamo, razen v primeru, ko mu grozi nevarnost. Premikanje nakterih vrst poškodovancev, na primer s sumom na poškodbo hrbtenice, je zahtevno in zahteva sodelovanje več reševalcev. Seveda bomo ob nekaterih situacijah poškodovanca s sumom na poškodobo hrbtenice sami premaknili (če leži na mestu, kjer je nevarnost padajočega kamenja).

Pri obravnavi poškodovanca vedno uporabljamo rokavice!

Odzivnost

Odzivnost preverjamo na več načinov: dotik, glas in bolečinski dražljaj. Poškodovanca se dotaknemo in hkrati glasno vprašamo "Kako ste?". Če se ne odzove, ga uščipnemo. Pri poškodovancih, ki se ne odzivajo, pokličemo "Na pomoč" (če smo npr v bližini koče, poti in lahko upamo, da se bo kdo odzval).

Dihalna pot

Nezavestnemu poškodoavncu moramo najprej sprostiti dihalno pot, da lahko ugotovimo, ali diha. Najprej pogledamo, če ima poškodovani kaj v ustih. Vidne stvari v ustih odstranimo (morebitne izpadle zobe, slabo prilegajočo se protezo,...). Na slepo ne brskamo po ustih. Zatem sprostimo dihalno pot. To naredimo tako, da zvrnemo glavo nazaj in dvignemo brado. Spodnji zobje morajo biti nad zgornjimi zobmi.

Slika: Pravilen položaj glave pri sprostitvi dihalne poti

Dihanje

Ko smo sprostilidihalno pot, preverimo dihanje. To naredimo tako, da se z ušesom približamo ustim poškodovanca in poslušamo morebiten zvok pretakajočega se zraka, gledamo morebitno dviganje prsi in čutimo topel zrak iz poškodovančevih ust.

(krvni) Obtok

Laiki utripa ne preverjamo. Na prisotnost krvnega obtoka sklepamo iz dihanja.

1) Če poškodovanec diha, potem ima najverjetneje tudi utrip.  Nezavestnega poškodovanca, ki diha, damo v stabilni bočni položaj in ga nadzorujemo na 1 minuto.

2) Če poškodovanec ne diha, najverjetneje tudi nima utripa. Začnemo s temeljnimi postopki oživljanja.

Ko zaključimo s postopki VODDO pokličemo center za obveščanje na 112.

Klic na 112

Pri klicu na 112 moramo upoštevati navodila operaterja. Morda nas bo operater iz centra za obveščanje vezal na SNMP, v helikopter... Vedno moramo povedati naslednje stvari:

• kdo kliče
  
• kaj se je zgodilo
  
• kje se je zgodilo
  
• število poškodovanih
  
• kakšne so poškodbe
  
• kakšne so okoliščine na kraju nesreče (ob npr megli si reševalci ne bodo mogli pomagati s helikopterjem)
  
• kakšno pomoče potrebujemo
  
• številko telefona, kjer bomo dosegljivi (številka se ob prevezavi iz centra na izpiše!)
  

Zveze nikoli ne prekinemo predno nam operater tega ne dovoli!

TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO)

Namen TPO je, da zagotovimo oksigenacijo in prekrvavitev organov, predvsem srca in možganov. V primeru TPO ne nudimo pri poškodovancu, ki je nezavesten in ne diha, bo kmalu prišlo do nepopravljivih poškodb in smrti. Z nudenjem TPO tako lahko omogočimo preživetje poškodovanca. TPO se ni mogoče naučiti iz branja tega sestavka, vendar je treba vaditi pod strokovnim nadzorom.

Zunanja masaža srca

Zunanjo masažo srca izvajamo pri osebah, ki so nezavestne in ne dihajo. Izvajamo jo kleče ob žrtvi. Peo ene dlani položimo na sredino prsnega koša na spodnjo polovico prsnice. Peto dlani druge roke položžimo na prvo in prekrižamo dlani. Postavimo se nad prsni koš poškodovanca in z iztegnjenimi rokami pritisnemo na prsnico. Po vsakem stisku moramo popustiti, da se prsni koš dvigne. Masiramo s frekvenco 100 masaž na minuto.

Slika: Položaj rok pri izvajanju zunanje masaže srca

Umetno dihanje

Umeto dihanje izvajajo samo reševalci in ustrezno usposobljeni laiki (tečaj TPO). Če zaradi katerihkoli zadržkov umetnega dihanja ne želimo izvajati, moramo še vedno izvajati zunanjo masažo srca. Pri umetnem dihanju zvrnemo glavo in dvignemo brado (kot pri preverjanju dihanja), stisnemo nosnici in enakomerno vpihnemo. Vpih naj traja 1 sekundo. Po vpihu moramo pustiti, da se pljuča izpraznijo potem vpih ponovimo. Premočan vdih povzroči nabiranje zraka v želodcu in posledično bruhanje.

Pri nezavestnih poškodovancih, ki ne dihajo, vedno najprej začenmo z izvajanjem zunanje masaže srca in nato z vpihi. Razmerje je 30 masaž : 2 vpiha. Izjeme so otroci in utopljenci, kjer najprej začnemo z vpihi, saj je pri teh poškodovancih zastoj srca manj verjeten.

---

TPO ne prekinjamo dokler:

• ne pridejo reševalci
• oseba ne pokaže znake življenja (se začne prebujati in premikati, odpira oči ali začne normalno dihati)
• se ne izčrpamo

---

Slika: Shema ukrepanja pri nezavestnem odraslem

UPORABA AVTOMATSKEGA EKSTERNEGA DEFIBIRLATORJA (AED)

AED je prenosna elektronska naprava, ki je sposobna zaznati srčni zastoj pri človeku. V primeru zastoja srca, ga lahko s pomočjo električnega sunka ponovno požene. AED sam po sebi ne more nadomestiti oživljanja, je pa odličen dodatek pri izvajanju TPO. Z uporabo AED lahko naredimo več kot reševalna ekipa, ki prispe kasneje, in s tem morda nekomu rešimo življenje. Uporablja ga lahko čisto vsak, uporaba je zelo enostavna.

Zelo priporočljivo je, da uporabo AED, tako ko vse postopke opisane v tem poglavju, občasno vadimo. Ko nekdo prinese AED, namestimo elektrode. Na elektrodah je največkrat slika, kako jih prilepimo. Pri nameščanju elektrod najprej odstranimo zaščitno folijo, nato pa ju nalepimo na gol prsni koš poškodovanca. Velja pa pravilo, da je ena elektroda pod desno ključnico, druga pa na levo spodnjo stran prsnega koša, pod pazduho. Pazimo, da elektrode ne nalepimo preko prsne bradavice. Ob takšni namestitvi je srce med elektrodama.

V trenutku, ko sta elektrodi na svojem mestu, prične AED analizirati dogajanje v srcu. V primeru, da oceni, da je električni sunek potreben, te na to jasno in glasno opozori. Preden pritisneš na gumb za elektrošok pa je zelo pomembno, da se NIHČE ne dotika poškodovanca, tudi ti ne! Zato pogledaš okoli žrtve, preveriš, da se je ne dotikaš sam, zakričiš »VSI STRAN!« in pritisneš na osvetljeni gumb. Telo poškodovanca bo trznilo, ti pa takoj nadaljuješ z masažo srca in umetnim dihanjem (TPO). Če opaziš življenjske znake, npr. da poškodovanec zadiha, ga zvrni na bok, pusti elektrode na prsnem košu in AED ne ugašaj, saj aparat neprestano nadzoruje delovanje srca.

Če AED oceni, da električni sunek ni potreben, ponovno preveri življenjske znake in če jih ni, oživljaj s stiski prsnega koša in umetnim dihanjem, brez električnega sunka. AED bo kasneje ponovno preveril srčni ritem.

V primeru, da električni sunek ni potreben, pa vseeno pritisneš na gumb, se sunek ne bo sprožil, saj ima AED varovalo. Tako z njim nikakor ne moreš škoditi!

Več informacij na: www.aed-baza.si

STABILNI BOČNI POLOŽAJ

V stabilni bočni položaj položimo nezavestnega, ki diha. Pomembno je, da ima usta v položaju, da lahko vsebina ob morebitnem bruhanju izteka iz ust in se poškodovani ne zaduši. Vse razen nosečnic lahko damo bodisi na levi ali desni bok.

Slika: Stabilni bočni položaj za nezavestnega

Nosečnice so izjema, saj jih moramo obrniti na levi bok, od desnim bokom pa položimo, npr. nahrbtnik, jakno,... Če nosečnico položimo na desni bok, bomo prekinili dovod krvi zarodku!

KRVAVITVE

Krvavitve lahko povzročijo smrt poškodovanca v kratkem času. Delimo jih na:

• zunanje; so dobro vidne in jih pogosto lahko zaustavimo
  
• notranje; težko prepoznamo in jih tudi ne moremo ustaviti. Pogosto je na koži vidna samo modrica, vnotranjosti pa je prišlo do obsežne krvavitve.
  

Pri zunanjih krvavitvah najprej pritisnemo na mesto krvavitve. Pri obsežnejših krvavitvah najprej izvedemo pritisk na področno arterijo s čimer preprečimo dotok krvi v prizadeti del okončine. Pri pritisku nam lahko pomaga, če je tega sposoben, tudi poškodovanec sam. Za kompresijsko obvezo najprej uporabimo sterilno gazo/kompreso. Če te ni, lahko uporabimo npr. del oblačila. Če je možno poškodovani del dvignemo nad nivo srca, da je pretok krvi manjši. Nato naredimo kompresijsko obvezo:

1. čez sterilno gazo/kopreso naredimo 2 ovoja s povojem,
   
2. na gazo/kompreso položimo predmet, ki bo služil za kompresijo (npr. neodvit povoj)
   
3. naprej povijemo s povojem.
   

Kompresijska obveza ne sme biti premočna, saj lahko pride do odmrtja tkiva pod prevezo. Zato moramo okončine pod kompresijsko obvezo redno preverjati (sprašujemo, kaj občuti bolnik, če ga pobožamo, sprašujemo, ali čuti mravljinčenje,..). V primeru premočno zategnjene kompresijske obveze, le to popustimo. Če se krvavitev ne ustavi moramo popraviti kompresijsko obvezo. Okočino, ki krvavi, po namestitvi kompresijske obveze imobiliziramo (glej spodaj).

Poškodovanca namestimo v položaj z nizkim vzgavljem in dvignjenimi nogami, zaščitimo ga pred mrazom, ne dajemo mu piti ničesar (če pričakujemo transport v roku več kot 2h, lahko damo vodo, čaj ali kavo po požirkih na 10-15 min, ALKOHOLA NIKAKOR NE!) in redno preverjamo stanje okončine pod kompresijsko obvezo.

ŠOK

Šok je stanje, ko je pomembno zmanjšan pretok krvi skoz tkiva. Mehanizmi nastanka in vzroki so lahko različni. V nekaj minutah lahko pripelje do zastoja srca, zato je pri šoku najpomembnejši hitri transport v bolnišnico.

Znaki šoka so (našteti so najpogostejši):

• bledica
• pomodrelost ustnic in prstov
• hladna koža in lepljiv znoj
• plitvo in pospešeno dihanje
• nezavest ali nezainteresiranost poškodovanega za okolico

Poškodovanca, ki je v šoku, moramo dati v vodoraven ležeč položaj. Če se stanje poslabša lahko dvignemo noge. Če gre za ugotovljeno stanje, ga damo v položaj, ki je primeren za to poškodbo (npr. infarkt - polsedeči). Morebitno krvavitev moramo zaustaviti s kompresijsko obvezo. Bolnika čimmanj premikamo in ga ne ogrevamo, zavarujemo ga pred izgubo topolote.

Hrane ali pijače mu ne damo, lahko mu le omočimo ustnice. Ob izgubi zavesti ravnamo po TPO. Avtotransfuzijo izvajamo samo izjemoma kot zadnjo možnost pri zelo slabem stanju poškodovanca.

ZLOMI

Zlomi pri alpinističnih poškodbah so zelo verjetni. Glavno je, da ločimo med:

• zaprtim zlomom; površina kože ni prekinjena,
• odprtim zlomom; površina kože je prekinjena (vidna je rana na mestu zloma).

Odprtih zlomov ni težk prepoznati, pri zaprtih zlomih pa smo pozorni na oteklino oziroma bolečino na mestu zloma in omejeno gibljivost prizadetega uda. Ni nujno, da so pri zlomu prisotni vsi omenjeni znaki. Če obstaja sum na zlom se ravnamo, kot da je do zloma res prišlo!

Ukrepi ob zlomih

Če gre za odprt zlom, najprej ustavimo krvavitev in/ali rano obvežemo. Nato prizadet ud imobiliziramo. Imobilizacija sicer ni potrebna, če je poškodovancev v življenjski nevarnosti ali ga ne bomo premikali oziroma so v bližini reševalci. Zadni dve možnosti v gorskem svetu seveda nista relevantni, zato bomo mesto zloma imobilizirali.

Glede na ud, ki je poškodovan, uporabimo različne načine imobilizacije, vsem pa je skupno naslednje:

• v negiben položaj moramo spraviti oba sosednja sklepa glede na mesto poškodbe,
  
• imobiliziramo v položaju, ki poškodovancu povzroča najmanj bolečin,
  
• imobilizacija mora biti nameščena čvrsto,
  
• pri imobilizaciji poškodovan ud vlečemo rahlo narazen (za to sta potrebna vsaj 2 reševalca),
  
• poškodovanih kosti NIKAKOR ne poskušamo naravnati,
• imobiliziramo lahko ob zdrav ud, ob palice, cepin,...,
  
• obleko odstranimo samo v primeru, ko gre za odprt zlom in je potrebna usavitev krvavitve ali obveza rane,
  
• po imobilizaciji naj bo poškodovani ud rahlo dvignjen, kar prepreči dodatno otekanje.
  

POŠKODBE ZARADI MRAZA

Podhladitev

Podhladitev je padec temperature telesnega jedra (notranji organi, možgani) pod 35 stopinj Celzija. Problematična je zato, ker se pri pradcu temperature jedra pod določeno temperaturo, le.t ni sposobno samo ogreti. Merjenje temperature jedra ob npr. najdbi podhlajene osebe v hribih seveda ni možno, zato si za oceno podhlajenosti pomagamo z naslednjimi znaki (pozor, podhladitve so možne tudi v popolnoma topli poletni noči!) in ukrepamo kot navedeno:

• blaga podhladitev; zavest ni motena, prisotno je drgetanje, vzmenirjenost. Srčni utrip in dihanje sta pospešena.
  

Podhalenjega zaščitimo pred mrazom, v kratkih požirkih naj pije vroč, sladkan čaj. Spodbujamo gibanje.

• zmerna podhladitev; bolnik je zaspan, otopel, ne drgeta. Srčni utrip in ihanje sta upočasnjena.
  

Podhalenjega zaščitimo pred mrazom. Če lahko pije, mu damo vroč sladkan čaj. Če je poiranje moten, mu ne dajemo nič, saj se lahko zaduši! Premikamo ga le, če je nujno. Pozorno ga spremljamo, saj lahko pade v nezavest. V tem primeru ravnamo kot je zapisano pri hudi podhladitvi.

• huda podhladitev; bolnik je nezavesten. Srčni utrip in dihanje sta komaj zaznavna, neredna.
  

Podhalenjega damo v stabilni bočni položaj in zaščitimo pred mrazom. Nadziramo utrip in dihanje ter morebiti oživljamo. Za ugotavjanje dihanja/bitja srca si moramo vzeti dovolj časa (vsaj 30 sekund in več). Podhlajeni ima upočasnjeno dihanje/bitje srca, kar lahko privede do prezgodnje odločitve za oživljanje. V primeru prezgodnjega življanja lahko bolniku celo škodujemo, zato se moramo prepričati, da res ne diha/nima utripa. Oživljamo kot je opisano v poglavju TPO.

Podhlajenega moramo zaščititi pred mrazom: umaknemo oziroma zavarujemo ga pred vetrom, morebitna mokra ali mrzla oblačila slečemo in jih zamenjamo s suhimi in toplimi oblačili. Naredimo lahko toplotni ovoj - uporabimo astro folijo, tople deke (bivak ali zimske sobe), splano vrečo,...

Z zmerno in hudo podhlajenimi rvnamo izjemno previdno, saj laho vsako prekomerno gibanje (tudi masiranje) ali hitro ogrevanje (topa kopel) povzroči motnjo srčnega ritma ali srčni zastoj. Uživanje alkohola JE PREPOVEDANO, saj pospeši ohajanje!

Ozebline

Ozebline so spremembe zaradi vpliva hladnega okolja (nižjih temperatur kot jih ima koža). Znaki na koži so: koža je bleda, svetleča, lahko je zmanjšan občutek za mraz. Najpomembnejši ukrep je, da se izognemo mrazu.

Omrzline

OPEKLINE