Osnove vremena v gorskem svetu

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Vreme je izredno pomemben del našega vsakdanjega življenja in okolja v katerem živimo. Vse naše aktivnosti na prostem načrtujemo skladno z vremensko napovedjo, a nas kljub temu še vedno lahko preseneti. Za športno dejavnost, kot je naša, je zato posebej pomembno in priporočljivo dodatno poznavanje vremena in njegovih pojavov, saj nam to znanje pomaga pri boljšem predvidevanju razmer, v nekaterih primerih lahko celo rešuje življenja.


Vreme in podnebje

Vreme je celotno trenutno stanje in dogajanje v ozračju nad nekim krajem ali pokrajino ob nekem času. Vremenu nasproten izraz je podnebje ali klima, ki obsega značilnosti vremena (temperatura, pritisk, vlažnost, padavine, veter,...) na določenem področju (nad nekim krajem ali pokrajino) v daljšem časovnem obdobju - običajno 30 let.


Vremenske spremenljivke

Sončno obsevanje in sevanje ozračja in tal

Sončno obsevanje je največji vir toplote za Zemljo in njeno ozračje. Sončni žarki, ki potujejo skozi ozračje počasi slabijo, ker se del sevanja vpije na molekulah zraka, večji del UV sevanja pa vpije ozon v višjih plasteh ozračja.

Oslabitev sončnih žarkov je osvisna od dolžine njihove poti. Žarki so bolj oslabljeni zjutaj in zvečer ter pozimi, ko je njihova pot daljša in močnejši poleti in opoldne, ko je njihova pot najkrajša. Tako je tudi v gorah več sevanja, ker je med gortami in soncem manjša plast ozračja kot med morjem in soncem. Na sprejem energije vplivajo tudi nagib in relief terena in orientacija pobočja.

UV žarki so za nas še posebej pomembni, saj je v gorah UV sevanja več, ker je manj zraka med površjem in soncem, ozračje nad gorami pa je manj onesnaženo kot v nižinah. poleti UV indeks doseže v gorah okoli 10, v zasneženih gorah pa še več, ker se sončni žarki odbijajo od zasneženih površin  in sevanje prihaja do nas z vseh strani, tudi os spodaj.

Temperatura zraka

Le ta se spreminja čez leto in tudi čez dan. najnižja temperatura je tik pred sončnim vzhodom, najvišja pa eno uro potem, ko je bilo sonce najvišje na nebu. Zvečer in ponoči se temperatura znižuje, ker se zrak hladi zaradi ohlajajočih se tal.Ponoči je na tleh najbolj hladno, tudi termperaturne razlike so pri tleh največje, višje v ozračju pa vedno manjše. V gorah so temperaturne razlike med najvišjimi in najnižjimi manjše kot v ravnini, ker je v gorah pogosto vetrovno.

Temparatura pada tudi ob prehodu hladne fronte, ob padavinah ali v manjši meri, ko je dan oblačen.

Temperatura pada od 6,5 do 10 stopinj na kilometer višine. Včasih se temperatura z višino dviga, temu rečemo inverzija

Zračni pritisk

Le ta nam pove, s kakšno silo ozračje pritiska na površino Zemlje. Odvisen je od tega, koliko zraka je v navpični smeri med krajem, kjer ga merimo in vesoljem. Z višino se zračni pritisk zmanjšuje, približno 1mbar na vsakih 10 metrov. torej je na višini tri tisoč metrov nad morjem tretjino manj zraka kot ob morju, kar vpliva na naše fiziološke procese in človeško storilnost, na 5500m pa je zraka že za polovico manj.

Zračni pritisk se spreminja tudi z vremenom in časom, zato višinomer na vsaki točki, kjer imamo znano točno višino ponovno nastavimo. Če na znani točki čez čas višina pade, to pomeni, da je pritisk zrasel in da se bliža območje z visokim zračnim pritiskom in obratno, če pritisk pada. Ker višinomeri za izračunavanje uporabijo tudi temperaturo, le ta pa se čez dan spreminja, tudi ta vpliva na zračni pritisk. Točnost višinomera se običajno uporablja na 10m natančno, kar je manj, je nesmiselno, ker meritve nikoli niso tako natančne, da bi z ročnim višinomerom dosegli boljšo natančnost, niti to ponavadi ni potrebno.

Zračna vlaga

V zraku je vedno nekaj vodne pare ali vodnih hlapov.  Vodne pare sicer ne vidimo, lahko pa jo opazimov obliki majhnih drobcenih kapljic, ki nastanejo ob utekočinjanju vodne pare. Ločimo relativno vlago in  absolutno vlago. Pri nizki relativni vlagi se perilo in mokra obleka hitro sušita. pri tej vlagi je tudi učinkovito ohlajanje s potenjem, saj vlaga s kože hitro izhlapeva. pri visoki relativni vlagi pa je izhlapevanje šibko, čutimo soparno ozračje, rože se zapirajo-bodeča neža, skale postanejo spolzke. Povečevanje relativne vlage je znak poslabšanja vremena, saj kaže da priteka bolj vlažen zrak.

Absolutna in relativna vlaga sta v gorah nižji kot v nižinah, ker je tam manj vodnih površim in s tem manj izhlapevanja.

Veter

Veter je gibanje zraka, ponavadi vodoravno, ki ga opišemo s smerjo iz katere prihaja in z njegovo hitrostjo. Severni veter s severa,...

Hitrost vetra izražamo v metrih na sekundo ali km/h 1m/s je 3,6 km/h. Z nadmorsko višino hitrost vetra ponavadi narašča. Če na primer v Kamniku piha zmeren veter, je lahko na vrhovih Kamniških Alp že pravi vihar. naraščanje vetra je odvisno tudi od površine tal, nad gozdom veter počasneje narašča kot pa nad golo pokrajino, prav tako je veter pozimi hitrejši, saj sneg prekrije pokrajino, s tem pa se zmanjša hrapavost tal.


Splošni vetrovi

Prevladujoči so zahodni vetrovi, je Slovenija v zavetrju Alp, zato so ti vetrovi pri nas šibkejši kot na severni strani Alp. kadar pa pihajo južni ali jugovzhodni vetrovi, pa Slovenija ni v zavetrju, so pa ti vetrovi redkejši.


Regionalni vetrovi 

Jugo - se pojavlja kot močan veter iz jugozahodne ali jugovzhodne smeri pred prehodom hladne fronte sredozemskega ciklona. Pojavlja se predvsem ob morju.

Burja - je najizrazitejši in najmočnejši veter pri nas, piha pa na Primorskem in v gorah jugovzhodne Slovenije. piha po prehodu hladne fronte, je zelo sunkotiva, zelo hitro se lahko hitrost močno poveča. Dosega hitrost čez 150 km/h.

Karavanški fen - je dosti redek veter. Pojavi se nad Karavankami in Kamniško - Savinjskimi Alpami, je razmeroma topel in suh veter

Termični lokalni vetrovi - so posledica segravanja tal, ravnajo se po soncu, pojavljajo se ob jasnem vremenu, kadar ni znatnih splošnih vetrov. primera sta maestral in burin, vzgornik, ki ga izkoriščajo jadralni padalci.

Nevihtni lokalni vetrovi - so posledica dviganja zraka pri oblakih vertikalnega razvoja, ob plohah in nevihtah. BOlj kot je nevihta izrazita, močnejši so ti vetrovi (nevihtni piš)


Vremenski pojavi

Oblaki

Nastanek oblakov

Z dvigom toplega zraka, se hkrati dviga vlaga iz morij, jezer in tal (vodne molekule se prilegajo vrzelim med zračnimi molekulami toplega zraka). Topel in vlažen zrak se z dvigovanjem ohlaja, molekule se strnejo, zato se vodni hlapi spremenijo v vodne kaplijice - tako se formirajo oblaki. Ko so kapljice dovolj težke, padejo kot dež oz. sneg (v primeru mraza). Smer, iz katere prihaja zračna masa, nam priča o vlažnosti mase in o tem ali je zrak, ki prihaja, mrzel ali topel.  

Dvigajoč topel zrak in gostejši padajoč mrzel zrak ustvarjata nižji ali višji pritisk zračnih mas. Veliko količino zraka nad nami imenujemo visok zračni pritisk, medtem ko imenujemo majhno količino nizek zračni pritisk. V gorskem svetu je zato zračni pritisk nižji, zrak redkejši in hladnejši, kar ustvarja idealne pogoje za nastanek oblakov. Oblaki in padavine nastanejo na naslednje načine:

  • na lokalni ravni (Slika 1):

    - konvekcijske padavine: toplotni vir na površju povzroči dvigovanje toplega, vlažnega zraka

    - orografske oz. reliefne padavine: zrak se mora dvigniti zaradi gorske ovire

  • na globalni ravni govorimo o frontalnem dvigovanju, kjer se srečata masi hladnega in toplega zraka, topel zrak se umakne nad fronto hladnega zraka in ohladi, kar omogoči nastanek oblakov


Slika 1: Nastanek oblakov na lokalni ravni (Vir: Mountaneering)

10 vrst oblakov 

WMO (World Meteorological Organization) je določila 10 vrst oblakov, ki pravzaprav izhajajo iz delitve oblakov na tri podvrste - glede na višino pojavljanja, obliko in sestavo oblakov.

Razlikujemo tri višinska področja ozračja, v katerih se najpogosteje pojavljajo določene vrste oblakov (Slika 2). Najvišje oblačnostno nadstropje je v višini od 7 do 13 km (visoki oblaki). Srednje nadstropje zajema višino od 2 do 7 km (srednje visoki oblaki), medtem ko najnižje nadstropje sega od tal ali morske gladine do 2 km visoko (nizki oblaki).


Slika 2: Vrste oblakov glede na višino (Vir: Mountaneering)


Višinskemu področju, v katerem se oblaki pojavljajo, ustreza tudi sestava oblakov:

  • visoki oblaki so sestavljeni iz lednih kristalov s temperaturami pod -35°C in niso ostro omejeni
  • srednje visoki oblaki so mešani oblaki iz ledu in vode s temperaturami med - 10 in -35°C
  • nizki oblaki so vodni s temperaturami od -10 do nad 0°C in so ostro omejeni

Poleg višinskega področja in sestave oblakov, poznamo tudi tri osnovne oblike oblakov, in sicer perjaste (ciruse), kopaste (kumuluse) in slojaste oz plastovite oblake (stratuse). Poudariti je potrebno, da pravilne ali natančne oblike oblakov ne obstajajo, saj ima vsak od njih kakšno edinstveno značilnost ali podrobnost.

Iz osnovne delitve oblakov izhaja 10 rodov oblakov in 3 glavna višinska področja (WMO). Višinske meje oblakov niso natančne, saj se oblaki pogosto širijo preko mej (npr. altostratusi in kumulusi se pojavijo više, nimbostratusi se lahko širijo navzgor ali navzdol, kumulonimbus se lahko razteza čez vsa tri višinska nadstropja).

Visoki oblaki

  • Cirusi (ci) - so ledeni, perjasti oblaki, vlaknatega, koprenastega ali čopastega videza z belim, pogosto svilenim sijajem (Slika 3).


Slika 3: Cirusi (Vir: Oblaki in vreme)
  • Cirostratusi (cs) - so prosojni in ledeni, podobni belo mlečni nerazčlenjeni oblačni kopreni. Nebo prekrivajo delno ali v celoti. So zelo tanki, zato se na njih pojavlja halo (krog okoli sonca ali lune) - Slika 4.
    Slika 4: Cirostratusi (Vir: Oblaki in vreme)
  • Cirokumulusi (cc) - so majhni ledeni oblački, podobni ovčicam. Sestavljajo jih male bele pege čipkastega vzorca. Po nebu so razporejeni v bolj ali manj pravilnih progah ali skupinah (Slika 5). 
    Slika 5: Cirokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)

Srednje visoki oblaki

  • Altokumulusi (ac) - beli in sivi oblački, v katerih se mešata voda in led. Ponavadi so zasenčeni in so kroglaste ali valjaste oblike (Slika 6).


Slika 6: Altokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)


  • Altostratusi (as) - mešani oblaki iz vode in ledu, ki delno ali popolnoma prekrivajo nebo kakor enakomerna plast. So precej debeli in običajno popolnoma prekrijejo Sonce ter ne povzročajo pojavov halo (Slika 7).


Slika 7: Altostratusi (Vir: Oblaki in vreme)


  • Nimbostratusi (ns) - snežno beli oblaki iz vode in ledu, ki popolnoma prekrijejo sonce (Slika 8).


Slika 8: Nimbostratusi (Vir: Oblaki in vreme)

Nizki oblaki

  • Stratokumulusi (sc) - kopasto plastoviti, iz vode sestavljeni oblaki, katerih osnova je vedno temna (Slika 9).


Slika 9: Stratokumulusi (Vir: Oblaki in vreme)


  • Stratusi (st) - so kakor enolična siva plast, ki prekriva celotno nebo, spodnja meja je skoraj enakomerna. Kadar nanje posije sonce lahko skoznje vidimo njegov obris (Slika 10).


Slika 10: Stratusi (Vir: Oblaki in vreme)


  • Kumulusi (cu) - so iz vode zgrajeni kopasti oblaki, ki so včasih raztrgani, večinoma pa se pojavljajo v ostrih kopastih oblikah. Pogosto narastejo zelo visoko. Deli oblaka, ki jih ožarja sonce, so bleščeče beli, medtem ko je osnova oblaka vodoravna in temna, ker je v senci (Slika 11).


Slika 11: Kumulusi (Vir: Oblaki in vreme)


  • Kumulonimbusi (cb) - težki in gosti vodeni oblaki, ki se močno razširijo v pokončno smer. Ko zaledeni gornji del, mu pravimo nevihtni oblak. Gornji del je navadno sploščen in podoben perjanici (Slika 12).


Slika 12: Kumulonimbusi (Vir: Oblaki in vreme)

Padavine

S tem izrazom označimo vse oblike trdne ali tekoče vode, ki pride iz oblakov. Najpomembnejše so: dež, zmrznjeni dež, pršenje, sneg oz. sneženje, zrnati sneg, babje pšeno, sodra in toča, rosa, ivje, žled,....Padavine v oblakih nastanejo vedno v trdi obliki, medtem ko padajo proti Zemlji pa odvisno od temperature ostanejo zmrznjene ali padajo kot dež, če se stalijo.

Najbolj pogosti padavini sta dež in sneg.


Nevihta

Je zelo izrazit vremenski pojav, ki se razvije v kopastem oblaku, ko ta preide v kumulonimbus. Opredeljijeta jo grom in blisk, ponavadi jo spremljajo plohe, nevihtni piš, nalivi, toča. Običajen premer nevihte je 10 do 30km, trajajo pa uro do dve. Nastajajo v labilnem ozračju, kar pospešuje razvoj vertikalnih zračnih tokov, ko se zrak pri tleh pregreje. V nevihti nastajajo električne napetosti, ki jih čutimo kot ščemenje, lasje gredo pokonci jeklenice začnejo brneti,...včasih se pojavi Elijev ogenj - majhni plamenčki na izpostavljenih konicah. Vse to so znaki, da bo strela vsak čas udarila. Ob streli se pojavi zelo močan električni tok, ki lahko doseže tudi do 100.000A. pri nas je največ strel v goratem in hribovitem področju, ki se vleče od zahodne meje prek južnih Julijskih Alp proti Kamniško -Savinjskeim Alpam in dalje proti Pohorj. Večina udarov strele se zgodi podnevi in v poletnih mesecih.

Pred strelo se zaščitimo tako, da se umaknemo iz izpostavljenih mest. Stene se ne dotikamo, kovinske stvari odložimo stran od sebe. POčepnemo in z obema rokama objamemo noge, da zmanjšamo razdaljo med posameznimi deli telesa.

Cikloni in anticikloni

Območje nizkega zračnega pritiska

Cikloni (depresije) so velika sklenjena območja nizkega zračnega tlaka. Imajo obliko nepravilnih krogov s premerom tudi nekaj tisoč kilometrov. V središču ciklona, kjer je pritisk najnižnji, pihajo vetrovi pri tleh iz roba ciklona proti njegovemu centru. Ti vetrovi pihajo ukrivljeno in so močni, na severni polobli pihajo v nasprotni smeri urinega kazalca, na južni pa obratno. V središču ciklona se zrak steka in dviguje. Prinašajo slabo vreme z oblačnostjo in padavinami, ki lahko trajajo več dni.

Topla fronta

S prihodom tople fronte, topla zračna masa zamenja hladno. Topla fronta pravzaprav pomeni vrivanje ali nalaganje tople zračne mase na hladno (Slika X). Zračni pritisk pred toplo fronto pada, veter pri tleh pa postaja postopno močnejši. Značilna je tudi sprememba smeri vetra, saj se veter gledano v smeri pihanja vetra odklanja v levo, na severni polobli v nasprotni smeri gibanja urinih kazalcev.

Prihod tople fronte najavljajo tipični oblaki. Najprej se na nebu pojavijo visoki prosojni oblaki (cirusi), ki se postopoma gostijo in se spustijo. Tem visokim oblakom, ki se pojavljajo običajno nekaj sto do tisoč kilometrov (12 - 36 ur) pred toplo fronto, sledijo cirostratusi in altostratusi. V primeru dobro izraženih front se pojavijo še nimbostratusi, iz katerih dežuje (pozimi lahko sneži).

Po prehodu tople fronte je tlak nespremenjen ali rahlo raste, temperatura zraka se poveča za nekoliko stopinj. Smer vetra se zmerno odkloni v smeri urinih kazalcev, padavine, če te sploh so, pa postanejo manj izrazite ali ponehajo. Količina oblakov se zmanjša, a le redko nastopi popolna razjasnitev.

Tople fronte so poleti šibkeje izražene, navadno jih spoznamo po značilnih oblakih, le redko pa ob njih dežuje. Če je ciklon s toplo in hladno fronto dovolj izrazit, nas po prehodu tople fronte čaka še prehod hladne. Področju med toplo in hladno fronto rečemo topel sektor ciklona. Če frontalni sistem napreduje počasi, smo lahko v toplem sektorju tudi nekaj dni, takrat k nam pritekajo toplejše zračne mase.


Slika X: Nastanek tople fronte (Vir: www.grossmont.edu)

Hladna fronta

Hladna fronta je fronta, kjer se hladna zračna masa pomika proti topli zračni masi in jo zamenja. Vremenska dogajanja so ob prihodu hladne fronte precej bolj izrazita. Težava pri prepoznavanju hladne fronte je ta, da je frontalna površina nagnjena stran od nas in da predhodnica oblakov ni tako izrazita kot pri topli fronti. Precej bolj značilen znanilec hladne fronte je veter, ki se pred prehodom okrepi, smer pihanja vetra pa se spet obrača v nasprotni smeri gibanja urinih kazalcev. Oblaki pred fronto so največkrat stratusi ali stratokumulusi. Ob prehodu hladne fronte je značilen nagel porast pritiska, veter pa se zelo hitro obrne v smeri urinih kazalcev. Pri prehodu fronte nastanejo kumulonimbusi, iz katerih lahko močno dežuje, lahko pa pada tudi toča. Sam prehod fronte pogosto spremljajo nevihte. Temperatura zraka pri tleh lahko naglo pade za nekaj stopinj, lahko pa tudi do deset. Ozračje je pred prehodom fronte zelo nestabilno, ob izjemnih situacijah in še posebej na morju pa nastanejo tudi zračni vrtinci (trombe), ki so pravi mali tornadi. Do njih prihaja, če je temperaturna razlika med toplo in hladno zračno maso zelo velika.

Za hladno fronto se lahko hitro zjasni vendar to še ne pomeni, da bo vreme tako tudi ostalo. Hladnejši zrak v višinah navadno zamuja in zopet prihaja do nestabilnosti, največkrat se v hladnem zraku pojavljajo plohe. Vidljivost je po nevihti običajno zelo dobra, saj je prišlo do zamenjave zračne mase, poleg tega pa je dež iz zraka izpral prašne delce. Še lahko piha precej močan veter, ki je pogosto zelo sunkovit, dober primer za to je burja.


Slika X: Nastanek hladne fronte (Vir: www.grossmont.edu)


Okluzija

Hladna fronta napreduje hitreje kot topla. Ko hladna fronta ujame toplo, se meja med hladnim in toplim zrakom pomakne v višino, pravimo, da je nastala okludirana fronta. Okludirane fronte imajo lahko značaj tople fronte, če je zračna masa v hladni fronti toplejša kot tista pred toplo fronto in obratno: okluzija ima značaj hladne fronte, če je zračna masa za hladno fronto hladnejša od tiste pred toplo fronto.


Fen

Fen je poznan kot veter, ki nastane ob obširni gorski pregradi. Običajno na vetrni strani dežuje ali sneži, na vetrni strani pa je zato zrak suh in se pri spustu segreje. Povzroča tajanje snega. V naših predelih poznamo južni fen, ki piha s pobočij Julijskih Alp v dolino Save, in severni fen, ki vleče kot padajoč topel veter s Karavank. Na severni strani je znanilec poslabšanja vremena, saj piha kot jugozahodnik pred hladno fronto.

Območje visokega zračnega pritiska

Anticiklon ali območje visokega zračnega pritiska je posledica ohlajanja toplega zraka, ki zaradi tega pada in povzroča ogromno gmoto zraka, ki pritiska na prizemeljske plasti. Anticikloni se širijo od svojega centra navzven, na severni polobli se gibljejo v smeri urinega kazalca, na južni pa obratno. Nastajajo zelo počasi in so pozimi, še posebej nad hladno celino zelo dolgo obstojni. Na področju anticiklona se vreme umirja, vetrovi so šibki. Ker se zrak spušča, se sproti segreva (1°C na 100 m), kar pomeni, da ne nastajajo novi oblaki.

Megla

Megla je tipičen pojav na območjih anticiklona, saj je hladen zrak težji od toplega. Dolge in hladne zimske ter jesenske noči pospešujejo nastajanje hladnega zraka. V vlažnih prizemnih plasteh prihaja do kondenzacije, iz hlapov vodne pare nastane megla ali visoka megla, ki proti popoldnevu, ko se zrak prične segrevati, postopoma izpuhti. Megla po nižinah lahko obstane tudi po več dni ali tednov, medtem ko je vreme v gorah toplo in sončno. Takrat govorimo o toplotnem obratu.

Toplotni obrat

Nad plastjo hladnega zraka se širi na področju anticiklona topel zrak, ki se je pri spuščanju ogrel. Ta pokriva hladen zrak in služi kot prepreka. Običajno se zrak z višino ohlaja, v tem primeru pa topel in suh zrak ostaja zgoraj, hladen in vlažen pa spodaj. Mejno plast, ki preprečuje vertikalno izmenjavo zraka, imenujemo zaporna plast. Temperaturne razlike v območju inverzije lahko znašajo 10°C in več.

Nevihtni oblak

Poleti pogosto nastajajo veliki kopasti oblaki (kumulusi), ki so osnova za nastanek nevihtnega oblaka. Tako lahko proti poldnevu velik kopast oblak doseže zaporno plast, jo prebije, se še dodatno poveča in se naposled spremeni v nevihtni oblak (Slika x). Dobi tudi drugačno obliko, saj postane glava oblaka gladka ali vlaknata in dobi obliko nakovala.


Slika X: Nevihtni oblak (Vir: Oblaki in vreme)

Sneg

Sneženje je izviren vremenski pojav, saj se skoraj vse padavine začnejo kot drobne snežinke. Čim nižje so temprerature, tem manjše so snežinke. od le te je odvisna tudi gostota novega snega. Bolj ko tje mrzlo, bolj je sneg redek in lahek in obratno.

Najbolj osnovno je, da znamo razpoznati različne vrste snega. Tega ločujemo po starosti. Nov sneg je lahko pršič (suh, nesprijet sneg), puhec (posebno lahek pršič, ki nastane ob hudem mrazu), ledene iglice (ti. diamantni prah) in južen (vlažen, nesprijet). Star je že preobražen sneg, na katerega so že delovali toplota, mraz, dež in veter. Tu razlikujemo napihan (ali nabit, sprijet sneg, ki je delo vetra in tvori klože, opasti), sren (skorja snega, ki se ne predira pod težo človeka), srenec (star, debelozrnat, uležan sneg), (skorjasti) požled in globinski srež (ledeni kristali, poznan tudi kot plovni ali tekoči sneg), ledeniški firn in led.

Preobrazba snega

Sesedanje snega je mehanski pojav zaradi sile teže, istočasno pa se začnejo v snežni odeji spreminjati tudi oblike snežink. Posamezna snežinka postaja vse bolj okrogla, prostornina se zmanjša in višina snežne odeeje se zniža - sneg se seseda in zgosti. voda, ki zmrzne, pa poveže posamezna zrna v sren. Srenjenje in zrnjenje sta odvisna od tempreature, višja kot je temperatura, hitreje poteka proces preobrazbe.

Ker v gorah pogosto piha močan veter, tudi med sneženjem pogosto piha. takrat se dela vejavica, zameti in klože. Vejavica ali živi sneg rečemo snegu, ki ga veter vrtinči po zraku v snežne zastave. Ko ta sneg, ki ga veter nosi s sabo poade na tla, na mestih, kjer se veter upočasni, nastajajo zameti. lahko so manjši za kakšnimi skalami ali večji tik pod grebeni, ki jim rečemo opasti. Na zavetrnih straneh nastajajo klože.

Klože

Kloža je z vetrom nanešen sneg. Nastane v vetru med sneženjem ali pa samo ob močnem vetru-vejavici, ko veter prenaša sneg iz enega mesta na drugo mesto. Torej ni nujno sneženje, zato so tudi nevarne. Večinoma ljudi namreč ob sneženju ne sili v gore, nato se vreme umiri, pobočja se uletijo, snežna oddeja se ščasoma predela, nastanejo idealne razmere za obisk gora. Število obiskovalcev visokogorja se poveča. Sledi ohladitev, močan veter, ki prenaša sneg in ga na zavetrnih straneh odlaga. Delajo se klože. Razmere so še vedno odlične seveda razen na mestih, kjer so se naredile klože, ki pa so zelo nevarne in nepredvidljive. Narejene so na trdi podlagi, njen sneg ni sprijet s podlago in večinoma se odpeljejo po pobočju že ob majhni obremenitvi.
Kloža (zamet)je lahko majhna, prisotna le na delu grape ali pobočja , ali pa zajema večje področje. Prva manjša je večkrat še bolj nevarna in zahrbtna saj nas preseneti ali pa si rečemo, samo tole kložico prečkam, pa sem čez.
Poznamo dve vrst klož, mehko in trdo kložo. Zračni tok na zavetrni strani izgubi moč in se vrtinči, na grebenih se delajo opasti, pod njimi pa odlaga snežinke in tam nastanejo mehke klože. Mehke klože nastajajo tudi v grapah, povsod za robovi, kjer se veter vrtinči in odlaga snežinke. Močan veter na privetrni strani pa nabija snežinke v pobočje, kjer nastajajo trde klože. Trda je sestavljena iz skorje, ki ne drži naše teže, pod njo pa je mehak nepredelan sneg. Plaz se sproži že ob majhni obremenitvi. Na zgornji meji plazu se pojavi izrazita napoka, nato se odpelje cela kloža oz. pobočje. Najprej drsi enotno, nato pa se zaradi terena razlomi. Od daleč je plaz videti precej nedolžno, vendar so sile velike, hitrost plazu pa hitro naraste na 60 pa tudi do 100km/h. Zaustavitev s cepinom je možna le ob takojšnji reakciji, če gre za majhno, tanjšo kložo, pri večjih plazovih, ko drsi celo pobočje pa je to praktično nemogoče.


Snežni plazovi

glej poglavje o plazovih

Branje sinoptičnih vremenskih kart

Osnovni pojmi, ki so pomembni za razumevanje in razlago sinoptičnih vremenskih kart (Slika X):

  • Izobare - črte, ki povezujejo področja z enakim pritiskom
  • Anticikloni oz. območje visokega zračnega pritiska (na karti A, V ali H) - velika področja, kjer so izobare med seboj najbolj oddaljene, na teh mestih je pritisk večji kot na področjih, ki ga obdajajo.
  • Cikloni oz. območje nizkega zračnega pritiska (na karti C, N ali L) - izobare pogosto tvorijo zelo zgoščeno obliko z nizkim zračnim pritiskom na sredini. Vetrovi pihajo nasproti urinega kazalca na območjih z nizkim zračnim pritiskom. Moč vetra lahko določimo z razdaljami med izobarami - manjše kot so razdalje med njimi, močnejši bo veter. 
  • Fronte so označene z odebeljenimi črtami: iz ciklonov izhajajoče črte so označene s polkrogi in naznanjajo toplo fronto, medtem ko so trikotniki, znak za hladno fronto (Slika X).


Slika X: Sinoptična vremenska karta (Vir: www.zevs.si)


Slika X: Interpretacija front na sinoptičnih kartah (Vir: www.bellaonline.com)


Gore in vreme

Na tem mestu so opisani praktični nasveti (na podlagi dejstev in izkušenj) glede najbolj tipičnih vremenskih pojavov ali njihovih posledic, s katerimi si lahko pomagamo pri napovedovanju vremena.


V ozračju, ki nas obdaja, se neprenehoma nekaj dogaja. Če smo dovolj pozorni, bomo ob gibanju v gorah lahko prepoznali pojave, ki so zanilci prihodnjih vremenskih dogodkov.

Torej, če hočemo pametno ravnati, je najboljši način, da ob spremljanju vremenskih znakov vnaprej vemo, kaj se nam lahko zgodi in potem samo pazimo ali se bo pojavil kakšen znanilec predvidene spremembe. Da to lahko storimo, rabimo podatke iz preteklosti npr. snežne razmere in nevarnost proženja snežnih plazov in pa aktualno vremensko napoved. Vremenske napovedi za en dan vnaprej so že zelo točne ( do 95%).


Nekaj napotkov, ki jih je pametno pri hoji in plezanju v gorah, v pripravi na turo, med samo turo in tudi doma kot stalno prakso, ki nam preide v navado.

- preveri  vremensko napoved na različnih virih in bodi kritičen do nje;

- preglej poročilo o snežnih razmerah in ga upoštevaj pri načrtovanju ture;

- upoštevaj vremenske in podnebne značilnosti področja kakor se podajaš;

- upoštevaj opozorila o nevarnosti proženja snežnih plazov in jih uoštevaj pri načrtovanju ture;

- opremo in obleko izberi v skladu z vremensko napovedjo - ne pozabi preveriti ali bo pihal veter - z višino bo vedno močnejši;

- med turo ves čas spremljaj razvoj vremena in  temu prilagajaj turo in časovnico;

- rana ura, zlata ura še posebej poleti, ko obstaja popoldan velika nevarnost vročinskih neviht

- spremljaj razvoj kopastih oblakov, iz njih nastajajo oblaki z vertikalnim razvojem in iz njih močne nevihte; njihov zgodnji razvoj je dober znanilec neviht;

- če so razmere slabe že na dostopu, obstaja velika verjetnost, da bodo z višino še slabše - močnejši veter, več snega,... če nadaljujemo, imejmo to v mislih;

- če se pripravlja k nevihti, se umaknite z izpostavljenih točk, po možnosti v zavetje, stran od skale in kovinske predmete odložimo stran od sebe;

- vedno bodi kritičen do stvari ki se dogajajo okoli tebe

- "situacija" nastane takrat, ko se stavri začnejo seštevati - npr: lahka obleka, izgubljeni na sestopu, megla, utrujenost, odpove čelna svetilka,...