Nevarnosti v gorah

Alpinizem je nevaren šport. Ne pravijo zastonj, da "alpinizem ni turizem". V tem poglavju bomo spregovorili o glavnih nevarnostih, ki prežijo na plezalce v gorskem svetu. Nevarnosti lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer v objektivne in subjektivne. V nadaljevanju so predstavljeni glavni »predstavniki« posamezne skupine.

Objektivne nevarnosti

Objektivne nevarnosti so tiste, na katere ne moremo vplivati in niso odvisne od naše volje. Kljub temu pa lahko z našimi ravnanji, izkušnjami, znanjem in preudarnostjo zelo omejimo posledice te skupine nevarnosti. Objektivne nevarnosti so:
- zapadno kamenje, krušljiva skala;
- vremenski preobrati (neurja, nevihte, strela…);
- prečenje snežišč poleti;
- živali;
- plazovi;
- ledne in snežne razmere;
- opasti;
- seraki;
- ledeniški svet.

Zapadno kamenje in krušljiva skala

Če povprašate tuje plezalce o kvaliteti skale v naših hribih, vam bodo dejali, da imamo kamnolom. To pa zato, ker so sami vajeni res kvalitetne skale. Granit na primer je precej kompakten in plezalec redkeje naleti na krušljive odstavke. Slovenski hribi pač premorejo nekoliko bolj specifično kamnino (apnenec), ki pa roko na srce, tudi ni tako krušljiva. Skala je večinoma dobra, je pa potrebno nekaj pazljivosti. Veliko boste naredili že, če se v hribih ne boste obnašali kot v plezališču – izvajali dinamičnih gibov in se obešali ter stopali na vsako skalo, ki jo vidite. Nekaj več pozornosti je potrebne tudi na začetku sezone, ko se prvič odpravimo v stene. Takrat je kar nekaj skale bolj rahlega zdravja, saj zima povzroči (nenehno zmrzovanje in taljenje) pokanje skale. Spomladi so zato stene bolj krušljive kot ob koncu sezone (septembra), ko se že obletijo (večina materiala je že padla v dolino).

Na krušljivost sicer ne moremo vplivati, lahko pa z našimi dejanji zelo omejimo posledice krušljivosti. Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da vedno nosimo čelado. Naj vas ne bo sram imeti čelade na glavi tudi, ko dostopate ali prečite ostenja. Velikokrat boste videli plezalce, da prikrevsajo s čelado na glavi vse do avta. Navsezadnje imamo samo eno glavo. Današnje čelade nudijo veliko stopnjo zaščite pred padajočim kamenjem, zato Lumpi svetuje: »Pametno je čelado na glavo si povezniti!« Tudi izbira naše poti ali smeri plezanja je ena izmed stvari, ki zmanjšuje našo izpostavljenost krušljivi skali. Izkušeni alpinisti vam bodo povedali, katere stene slovijo po svoji krušljivosti in katere nudijo zdravo, belo, kompaktno skalo. Upoštevajte njihove nasvete. Tudi pod stenami, kjer najdete velika in sveža melišča, lahko z gotovostjo rečete, da so take stene krušljive. Za naše hribe v splošnem velja, da če je skala bela, siva, potem je to zdrava kamnina. Rjava barva (tudi rdeča in rumena) pa kaže na veliko prhkost in krušljivost. Izbira varovališča je naslednja stvar, s katero lahko zmanjšamo našo izpostavljenost padajočemu kamenju. Če je možno, izbirajmo varovališča pod kakimi manjšimi previsi, buhtlji, strehami ali v votlinah. Tudi varovališče, ki ni v vpadnici smeri plezanja, je dobra izbira. Če se varovališča ne da urediti na varnem mestu, potem naj varujoči pozorno spremlja dogajanje nad svojo glavo. Proženje kamenja lahko omejimo tudi s tehniko plezanja, kjer dosledno upoštevamo pravilo 3 opornih točk in preizkušamo sumljive oprimke in stope. Sploh slednje naj vam preide v kri, saj v hribih nikoli ne morete popolnoma zaupati oprimkom in stopom. Oprimek lahko od spodaj zgleda kompakten, a ko ga pogledate z vrha, vidite, da je odstopil od skale in samo čaka, da ga nekdo sproži. Sumljive oprimke vedno udarite z robom dlani in preverite, v kakšnem stanju so. Po nekaterih luskah lahko udarite tudi z dlanjo in če slišite votel zvok, jo raje pustite pri miru. Če naletite na sumljiv kamen, opozorite tudi soplezalca, da ga siromak ne bo zagrabil. Stope preverjamo z rahlo brco ali rahlim stopanjem nanj. Če naletite na del smeri, kjer je kamenje nestabilno in naloženo, takisto opozorite soplezalca na možnost občasne kanonade. Včasih pa se zgodi, da kamenje proži vrv, ki poteka od nas do varujočega. To se še posebej rado dogaja, ko stopimo na polico ali na vrhu žleba, kamina. Tam so vedno mesta, kjer je veliko nestabilnega kamenja. Tudi takrat morate opozoriti svojega soplezalca. Med plezanjem morate vsake toliko tudi pogledati, kako poteka vrv, da se slučajno ne zatakne za kako lusko ali kamen, ki bi ga poteg vrvi prekucnil v dolino. S pravilnim potekom vrvi se lahko velikokrat izognemo nepotrebnemu proženju kamenja.

Vedno, ko sprožimo kamen, ne glede na njegovo velikost, moramo z glasnim opozorilom opozoriti vse tiste, proti katerim se je kamen ali več njih zagnal. Najlažje je, da glasno zavpijemo »kamen«, da nas vsi slišijo in se lahko zavarujejo (stečejo pod previs, se stisnejo k steni…). Kamenje, ki ga prožimo med plezanjem, ni nevarno samo za varujočega ampak tudi za vrv, saj jo kamen zlahka preseka ali poškoduje do te mere, da z njo ni več varno plezati. Če se nam to zgodi sredi stene, smo lahko v resnih škripcih.

Pozorni moramo biti tudi na dostopih in sestopih, da ne prožimo kamenja po nepotrebnem na tiste, ki so za ali pod nami. Če se plazimo po brezpotjih, pa lahko pričakujemo, da bo kak gams, ki bo bežal pred nami, prožil kamenje, ki bo letelo na nas. Zatorej previdno tudi v teh primerih.

Vremenski preobrati

To je nenadno poslabšanje vremena, na katerega nismo računali. Takšnim presenečenjem se lahko izognemo s podrobnim preučevanjem vremenske napovedi in lokalnih vremenskih pojavov. Nenadni vremenski preobrati so poleti izredno nevarni, saj doživimo izredno hiter prehod od lepega, toplega vremena preko dežja in skokovitega padca temperature do snežnega meteža, vmes pa okrog nas pokajo strele. Pri nas so se v takih primerih že dogajale tragedije, zato ne podcenjujte poletnega vremena. Steno objame požled in sneg, isto se zgodi na sestopnih poteh. Povratek v dolino postane izredno težaven. K sreči se pa lahko s primerno opremo obvarujemo najhujšega. Poleti imejmo vedno s seboj kapo in rokavice ter nepremočljivo vetrovko, prostor imejte tudi za čelno svetilko in karto/kompas ter astronavtsko folijo (za nujne primere). Opazujmo vreme okrog nas, če se začnejo delati kopasti oblaki, je to jasen znak, da se kuha nevihta. Še posebej bodimo pozorni na strele, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Tudi megla je nevaren pojav, sploh če zaradi nje ne najdemo poti navzdol in se povrh vsega bliža še tema. Megla v hribih ni tako nedolžna, kot se to zdi v središču mesta. Včasih boste varno sestopili v dolino le s pomočjo karte in kompasa.

Prečenje snežišč poleti

Pogosto boste pri dostopanju do sten naleteli na snežišča, ki tam ležijo še od zime. Rahlo valovita ledena površina s črnimi robovi in posuta z odkrušenim kamenjem – to so značilnosti snežišč v naših hribih. V visokem poletju so taka snežišča zelo nevarna, saj zaradi ledene površine zlahka zdrsnemo. Tisti sneg se je že dodobra sesedel in zbil skupaj, zato je snežišče izjemno trdo (omehča se šele, če nanj sije sonce). Še posebej so nevarna snežišča z nevarnim iztekom (tako je pod Hudičevim stebrom), na katerem se lahko ob zdrsu zapeljemo v našo bridko smrt. Za varno prečenje potrebujemo primerno opremo (cepin in dereze), ker pa tega poleti velikokrat nimamo s seboj, si lahko pomagamo tudi s kladivom, palicami in dobrimi čevlji. V snežišče si lahko sekamo stopinje, poiščemo možnost vzpona ob robu snežišča ali ob steni. Stopajmo po kamenju, ki leži na snežišču in je zjutraj še primrznjeno na površino. Zavedajmo se tudi dejstva, da je pod snežišči velikokrat praznina, saj tople skale talijo snežišče od spodaj in votlina se povečuje. Znani so primeri, ko so padci skozi snežišče pripeljali do hudih poškodb (zlomi nog in stegnenic) in celo smrti (siromak je padel skozi snežišče, na njega pa se je vsul ostanek snežišča in ga pokopal pod sabo). To taljenje nam povzroča preglavice predvsem zaradi nastanka krajne zevi (razpoka med steno in snežiščem), ki je včasih tako globoka ali sitna, da se ne moremo prebiti do stene in smo že ob deveti uri zjutraj na pivi v dolini.

Srečanje z živalmi

Večinoma so srečanja z živalmi v hribih zelo prijetna, saj eni druge opazujemo z varne razdalje. Težava nastane, ko se srečamo na ozkih mestih, kjer je malo manevrskega prostora za izogibanje. Gamsi in kozorogi znajo biti izredno neprijetni, če jih srečamo na takih mestih. To se nam bo dogajalo predvsem tam, kjer ne hodi veliko ljudi in še obstaja prvobitna narava. Ko se npr. gams počuti ogroženega bo pač storil vse, da se reši iz nastale situacije, četudi mu vi nočete nič žalega. Lahko so zgodi, da se bo zapodil proti vam in si tako izsilil izhod iz zanj nevarnega položaja. V takih primerih je najbolje, da se nemudoma vržete na tla in mirujete, saj bo gams tik pred vami nenadoma spremenil smer in mimo vas pobegnil na varno. Druga težava so kače, ki jih bomo srečali predvsem na dostopih in sestopih. V veliki večini primerov bodo že prej zbežale, ko bodo slišale cingljanje naše opreme, a vendar je potrebno biti pazljiv. Veliko jih je pod južnimi stenami (npr. Kogel), kjer je poleg melišč še nekaj travja in grmičevja. Če dostopate ali sestopate po takih terenih, potem bodite pozorni na dogajanje pod vašimi nogami, s kako palico pretipajte travo pred vami.

Objektivne nevarnosti v snegu in ledu

Plazovi

Plaz je ena izmed najbolj nevarnih reči, ki vas lahko čaka v hribih pozimi. Veliko ljudi tudi podcenjuje moč in nevarnost plazov. Upoštevajte opozorila meteorologov in ko ste na turi, redno preverjajte trdnost snežne odeje. Načelno je plaz gmota snega, ki drsi po naklonini. Veliki plazovi so lahko globoki do več metrov in potujejo s hitrostjo 150 km/h in več. Plazovi so nevarni predvsem zaradi dejstva, da ostanemo pokopani (brez zraka) pod več ton težko snežno odejo in poškodb, ki jih ob tem utrpimo. Nevarnost proženja plazov se najbolj poveča v času snežnih padavin in topljenja snega (pomlad). Več kot tri četrtine plazov se sproži med ali takoj po sneženju. Stabil¬nost snežne odeje je povezana s hitrostjo sneženja, saj je snežna odeja bolj nestabil¬na, če velika količina snega zapade v zelo kratkem času. Na to pa lahko vpliva tudi veter, še posebno na pobočjih, kamor napiha večje količine snega. Na stabilnost snega vplivajo tudi temperature in naklonina po¬bočja. Večina plazov (90 %) se pojavi pri nakloninah med 30 in 50 stopinj. Več o plazovih in vzrokih zanje, pa najdete v poglavju Plazovi.

Snežne in ledne razmere

Če želimo na turi uživati in se posvetiti le plezanju, potem moramo upoštevati tudi tudi snežne in ledne razmere. Tako kot poleti, je tudi pozimi ključna vremenska napoved in zbiranje informacij o razmerah na terenu. Zavedajmo se, da se razmere lahko spreminjajo iz dneva v dan, včasih tudi iz ure v uro. Če so bile prejšnji vikend odlične razmere v kateri izmed grap, to nikakor ne pomeni, da bo tako tudi prihodnji vikend. V dobi interneta ni težko priti do informacij o razmerah v slapovih, grapah… Pozanimajte se o razmerah, upoštevajte snežne in vremenske razmere na izbranem področju in se šele dobro oboroženi z informacijami podajmo na turo.

Opasti

Ko zabredemo v zimske hribe, bodimo pozorni na opasti, še posebej če hodimo pod grebeni in na vrhu gora. Opasti so formacije, ki nastanejo na zavetrni strani grebenov, robov. Pri njihovem nastanku izdatno pomaga veter, ki piha čez greben in na zavetrni stani odlaga sneg, ki se počasi nalaga in oblikuje v opast. Večinoma nastajajo med snežnimi meteži, lahko pa nastanejo tudi samo s pomočjo vetra, ki prenaša snežne kristale po pobočju. V splošnem velja, da so opasti, ki nastanejo med snežnim metežem, mehkejše, kot pa tiste, ki nastanejo samo zaradi vetra. Opasti so nevarne zato, ker visijo čez rob stene, grebena (včasih tudi po več metrov) in nimajo nobene podpore. So nestabilne in se lahko prelomijo zaradi lastne teže ali pa ker na njih stoji človek. Zato je nevarno hoditi po opasti, raje ostanimo nekaj metrov pod navideznim robom, ker čeprav se nam zdi, da stojimo na »trdnem«, smo v bistvu nad prepadom. Poleg tega so padajoče opasti nevarne tudi za tiste, ki se nahajajo na pobočju pod njo, padla opast pa lahko sproži tudi plaz.

Proces nastajanja opasti.

Seraki

Serake bomo srečali predvsem v ledeniškem svetu in visokih hribih kot npr. v Alpah, Andih, Himalaji. Serak je ogromna gmota ledu v obliki stolpov ali blokov, ki predstavlja stalno grožnjo. Za podor serakov predstavljajo še posebno nevarnost predeli, kje se ledenik strmo lomi preko sten ali raznih prelomnic. Prav tako veliko nevarnost predstavlja viseči ledenik. Ta je na strmo pobočje praktično prilepljen, z njegovega konca pa se lomijo seraki in padajo v dolino. Kdaj se bo določen serak podrl, je praktično nemogoče predvideti, a vendar si zapomnimo, da so sveži odkruški ledu pod serakom dober znak za njegovo skorajšnje podrtje. Če je ob tem prisotna še visoka temperatura, lahko stavimo, da je hoja pod takim serakom izredno nevarna. Če naša pot prečka omenjena področja, moramo turo začeti zelo zgodaj zjutraj.

Subjektivne nevarnosti

Subjektivne nevarnosti so tiste nevarnosti, na katere lahko vplivamo, torej izvirajo iz nas samih. Ta skupina nevarnosti je plod nevednosti, malomarnosti ali utrujenosti, čeprav je na njih mogoče vplivati, se pojavljajo pogosteje kot objektivne.

V to skupino tako uvrščamo:
- slabo psiho-fizično pripravljenost;
- neznanje/podcenjevanje smeri;
- uporabo neprimerne opreme.
- izbiro soplezalca
- neaktivnost oz. slabo pripravljenost pred turo.

Slaba psihofizična pripravljenost

Plezanje je naporen šport, tako fizično kot psihično. Fizično predvsem z vidika naporov, ko s težkimi nahrbtniki dostopamo pod stene, ko premagujemo težavna mesta v smeri, sestopamo in se vračamo v dolino. Psihični napori se odražajo predvsem v premagovanju strahu pred padcem, ko se soočamo s težkim mestom ali krušljivo skalo. Povečan pritisk na našo psiho se pojavi tudi, ko nas lovi tema in smo še daleč od roba stene. Da pa le ni vse tako črno, kot se zdi, je tu rešitev – trening. Več kot boste trenirali čez zimo in se pripravljali na poletne podvige, bolj boste uživali v plezanju, predvsem pa ne boste izpostavljali nevarnostim sebe in svojih soplezalcev. Začnite načrtno delati na pridobivanju splošne kondicije. Veliko alpinistov redno teče ali kolesari skozi vse leto. Redno vzdrževanje kondicije se vam bo obrestovalo pri napornih in dolgih dostopih, ko boste prišli pod steno relativno spočiti in se bo pravo delo šele začelo. Vzdržujte tudi svojo plezalno kondicijo z rednim obiskovanjem plezalne stene. V naših primorskih plezališčih se da kvalitetno trenirati tudi čez zimo. Ves trening se obrestuje v poletnih stenah in fizična moč se odraža tudi na psihičnem področju, saj začnemo vedno bolj zaupati v svoje sposobnosti. Če smo čez zimo kvalitetno trenirali, smo posredno urili tudi psiho. Nekateri alpinisti prakticirajo tudi avtogeni trening, meditacijo, itd. kot dodatek treningu in pripravam na posebej težke vzpone ali odprave v tuja gorstva. Najboljši trening za plezanje pa je plezanje samo. Poskušajte čim več plezati v naravi, plezališčih in lažjih stenah, ki so kopne že v pozni zimi.

Ko načrtujete turo, jo obvezno prilagodite svojim in soplezalčevim sposobnostim. Prevečkrat se namreč dogaja, da si postavljamo previsoke cilje, kar kasneje lahko privede do neprijetnih posledic. Iz naših in tujih spodrsljajev moramo vedno potegniti nekatere zaključke, da v prihodnje ne bi več prihajalo do napak.

Na tem mestu velja opozoriti, da na plezalnih turah nikoli ne preizkušamo novih konceptov prehranjevanja. To vedno storimo v dolini, med kako drugo športno aktivnostjo (tek, kolesarjenje…). Na turo vedno vzemite samo tako hrano in pijačo, za katero ste prepričani, da jo vaše telo sprejema tudi, ko je utrujeno in dehidrirano. Takrat namreč najbolj potrebuje hranila, je pa tudi najbolj »izbirčno«. Upoštevajte to pri oblikovanju vašega »stenskega menuja«.

Neznanje in podcenjevanje smeri

Naslednja resna nevarnost, ki preži na nas, je pomanjkanje informacij in podcenjevanje smeri. Ne misliti, da če lahko v plezališču plezate šestico, da bo tako tudi v hribih. Stari mojstri pravijo, da v hribih plezate vsaj dve stopnji manj, kot zmorete v plezališču. Preden se podate na turo, zberite čim več informacij o smeri in težavah, ki čakajo na vas. Ne se zanašati samo na oceno smeri, saj ocena ne pove vsega. Pozanimajte se o kakovosti skale, orientacijskih težavah, možnostih varovanja in ostalih posebnostih smeri. Za nabiranje izkušenj začnite z lažjimi, nezahtevnimi smermi, naj vas ne bo sram plezati smeri ocenjenih z nizkimi ocenami. Podučite se o vseh elementih alpinizma. Plezanje v hribih ni sestavljeno samo iz plezanja, ampak morate znati še veliko drugih stvari kot npr. prvo pomoč, vremenoslovje, reševanje padlega, varovanje… Alpinizem je kompleksen šport in podcenjevanje je že mnoge plezalce stalo resnih poškodb ali celo življenja.

Izbira soplezalca

Izbira neprimernega soplezalca predstavlja potencialno nevarnost. Vsa neskladja in razlike, ki obstajajo med dvema plezalcema že v dolini, se bodo v steni lahko samo potencirala. To je skoraj nujna posledica dejstva, da se naša športna aktivnost izvaja v okolju, kjer sta stres in strah stalnica. Vsi pač nismo med seboj kompatibilni, zato je bolje, da se ne navežemo na vrv. V hribih že tako preži na nas dovolj nevarnosti, zato je smiselno, da se jim smejimo v brk vsaj s človekom, s katerim se razumemo in se v čigar družbi se dobro počutimo.

Neaktivnost pred turo

Dan pred turo ali celo zjutraj pred odhodom se še enkrat pozanimamo, kako bo z vremenom tisti dan, kdaj se pričakuje vremenska motnja (če je napovedana), od kod bo prišla. Če v zadnjem trenutku pride do spremembe vremenske napovedi, prilagodimo cilj novim razmeram. Ne precenjujmo svojih sposobnosti in ne mislimo, da lahko plezamo hitreje od nevihte in strel.