Nevarnosti v gorah

Alpinizem je nevaren šport. Ne pravijo zastonj, da "alpinizem ni turizem". V tem poglavju bomo spregovorili o glavnih nevarnostih, ki prežijo na plezalce v gorskem svetu. Nevarnosti lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer v objektivne in subjektivne. V nadaljevanju so predstavljeni glavni »predstavniki« posamezne skupine.

Objektivne nevarnosti

Objektivne nevarnosti so tiste, na katere ne moremo vplivati in niso odvisne od naše volje. Kljub temu pa lahko z našimi ravnanji, izkušnjami, znanjem in preudarnostjo zelo omejimo posledice te skupine nevarnosti. Objektivne nevarnosti so:
- zapadno kamenje, krušljiva skala;
- vremenski preobrati (neurja, nevihte, strela…);
- prečenje snežišč poleti;
- živali;
- plazovi;
- ledne in snežne razmere;
- opasti;
- seraki;
- ledeniški svet.

Zapadno kamenje in krušljiva skala

Če povprašate tuje plezalce o kvaliteti skale v naših hribih, vam bodo dejali, da imamo kamnolom. To pa zato, ker so sami vajeni res kvalitetne skale. Granit na primer je precej kompakten in plezalec redkeje naleti na krušljive odstavke. Slovenski hribi pač premorejo nekoliko bolj specifično kamnino (apnenec), ki pa roko na srce, tudi ni tako krušljiva. Skala je večinoma dobra, je pa potrebno nekaj pazljivosti. Veliko boste naredili že, če se v hribih ne boste obnašali kot v plezališču – izvajali dinamičnih gibov in se obešali ter stopali na vsako skalo, ki jo vidite. Nekaj več pozornosti je potrebne tudi na začetku sezone, ko se prvič odpravimo v stene. Takrat je kar nekaj skale bolj rahlega zdravja, saj zima povzroči (nenehno zmrzovanje in taljenje) pokanje skale. Spomladi so zato stene bolj krušljive kot ob koncu sezone (septembra), ko se že obletijo (večina materiala je že padla v dolino).

Na krušljivost sicer ne moremo vplivati, lahko pa z našimi dejanji zelo omejimo posledice krušljivosti. Prva stvar, ki jo lahko naredimo, je, da vedno nosimo čelado. Naj vas ne bo sram imeti čelade na glavi tudi, ko dostopate ali prečite ostenja. Velikokrat boste videli plezalce, da prikrevsajo s čelado na glavi vse do avta. Navsezadnje imamo samo eno glavo. Današnje čelade nudijo veliko stopnjo zaščite pred padajočim kamenjem, zato Lumpi svetuje: »Pametno je čelado na glavo si povezniti!« Tudi izbira naše poti ali smeri plezanja je ena izmed stvari, ki zmanjšuje našo izpostavljenost krušljivi skali. Izkušeni alpinisti vam bodo povedali, katere stene slovijo po svoji krušljivosti in katere nudijo zdravo, belo, kompaktno skalo. Upoštevajte njihove nasvete. Tudi pod stenami, kjer najdete velika in sveža melišča, lahko z gotovostjo rečete, da so take stene krušljive. Za naše hribe v splošnem velja, da če je skala bela, siva, potem je to zdrava kamnina. Rjava barva (tudi rdeča in rumena) pa kaže na veliko prhkost in krušljivost. Izbira varovališča je naslednja stvar, s katero lahko zmanjšamo našo izpostavljenost padajočemu kamenju. Če je možno, izbirajmo varovališča pod kakimi manjšimi previsi, buhtlji, strehami ali v votlinah. Tudi varovališče, ki ni v vpadnici smeri plezanja, je dobra izbira. Če se varovališča ne da urediti na varnem mestu, potem naj varujoči pozorno spremlja dogajanje nad svojo glavo. Proženje kamenja lahko omejimo tudi s tehniko plezanja, kjer dosledno upoštevamo pravilo 3 opornih točk in preizkušamo sumljive oprimke in stope. Sploh slednje naj vam preide v kri, saj v hribih nikoli ne morete popolnoma zaupati oprimkom in stopom. Oprimek lahko od spodaj zgleda kompakten, a ko ga pogledate z vrha, vidite, da je odstopil od skale in samo čaka, da ga nekdo sproži. Sumljive oprimke vedno udarite z robom dlani in preverite, v kakšnem stanju so. Po nekaterih luskah lahko udarite tudi z dlanjo in če slišite votel zvok, jo raje pustite pri miru. Če naletite na sumljiv kamen, opozorite tudi soplezalca, da ga siromak ne bo zagrabil. Stope preverjamo z rahlo brco ali rahlim stopanjem nanj. Če naletite na del smeri, kjer je kamenje nestabilno in naloženo, takisto opozorite soplezalca na možnost občasne kanonade. Včasih pa se zgodi, da kamenje proži vrv, ki poteka od nas do varujočega. To se še posebej rado dogaja, ko stopimo na polico ali na vrhu žleba, kamina. Tam so vedno mesta, kjer je veliko nestabilnega kamenja. Tudi takrat morate opozoriti svojega soplezalca. Med plezanjem morate vsake toliko tudi pogledati, kako poteka vrv, da se slučajno ne zatakne za kako lusko ali kamen, ki bi ga poteg vrvi prekucnil v dolino. S pravilnim potekom vrvi se lahko velikokrat izognemo nepotrebnemu proženju kamenja.

Vedno, ko sprožimo kamen, ne glede na njegovo velikost, moramo z glasnim opozorilom opozoriti vse tiste, proti katerim se je kamen ali več njih zagnal. Najlažje je, da glasno zavpijemo »kamen«, da nas vsi slišijo in se lahko zavarujejo (stečejo pod previs, se stisnejo k steni…). Kamenje, ki ga prožimo med plezanjem, ni nevarno samo za varujočega ampak tudi za vrv, saj jo kamen zlahka preseka ali poškoduje do te mere, da z njo ni več varno plezati. Če se nam to zgodi sredi stene, smo lahko v resnih škripcih.

Pozorni moramo biti tudi na dostopih in sestopih, da ne prožimo kamenja po nepotrebnem na tiste, ki so za ali pod nami. Če se plazimo po brezpotjih, pa lahko pričakujemo, da bo kak gams, ki bo bežal pred nami, prožil kamenje, ki bo letelo na nas. Zatorej previdno tudi v teh primerih.