Reševanje iz ledeniških razpok

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Ne glede na našo stopnjo izkušenosti in znanja, vedno obstaja možnost padca v ledeniško razpoko. Zato se po ledeniku vedno gibljemo v ledeniški navezi in z zahtevano opremo, saj lahko le z njo in z znanjem reševanja iz ledeniških razpok uspešno rešimo morebitnega padlega iz razpoke. Reševanje moramo izvesti varno (za nas in za padlega) in v najkrajšem možnem času, saj tako zmanjšamo možnost podhladitve padlega. Temperatura v ledeniških razpokah je znatno nižja od tiste na površju ledenika. 

Priznati je treba, da se velika večina »padcev« konča z udrtjem ene ali obeh nog, pa še takrat se to zgodi le do pasu. V takih primerih brž zavarujemo "padlega" in mu ponudimo pomoč najbližjega alpinista, ki mu pomaga izplezati iz razpoke. Veliko nevarnejša in resnejša pa je situacija, ko alpinist pade v razpoko in obvisi na vrvi.

Reševanje iz ledeniške razpoke poteka po korakih, ki so v osnovi izpeljani iz letne reševalne tehnike. Ti koraki so večinoma standardni, njihova prednost pa je, da jih lahko prilagajmo resnosti naše situacije in zahtevnosti reševanja. Koraki so naslednji:

  • zaustavitev padca;
  • izdelava sidrišča in prenos obremenitve;
  • samovarovanje;
  • premik reševalca do roba razpoke in ocena situacije; 
  • če soplezalca slišimo in ta lahko izpleza sam, ga le varujemo;
  • če potrebuje soplezalec pomoč pri dvigu in če ni poškodovan, mu pomagamo z enostavnim ali švicarskim škripcem;
  • če je soplezalec poškodovan, se najprej spustimo do njega in ga oskrbimo;
  • dvig reševalca iz razpoke;
  • premik sidrišča;
  • dvig padlega soplezalca.

Pri reševanju upoštevajmo naslednja pravila: 

  • sidrišča morajo biti popolnoma zanesljiva – po potrebi jih dodatno utrdimo ali izdelamo dodatna sidrišča; 
  • vsi reševalci morajo biti VEDNO samovarovani; 
  • reševanje mora potekati hitro in učinkovito.

Vsebina

Zaustavitev padca v ledeniško razpoko

Pri padcu člana ledeniške naveze v ledeniško razpoko je treba nujno preprečiti, da bi v razpoko zdrsnila celotna naveza. Padec je potrebno zaustaviti takoj. Pri njihovem zaustavljanju, se člani naveze zanašajo na telesno težo drug drugega, na pripravljenost in sposobnost ustavljanja s cepinom. Če v razpoko pade vodilni, je tak padec veliko laže ustavljati pri vzpenjanju kot pri sestopu, saj nam pri vzpenjanju veliko pomaga že sila teže.

Plezalec, ki ostane na površju, zadrži padec. Če ga sila padca podre na tla, se mora čimprej postaviti v položaj, ki ga uporabljamo pri zaustavljanju s cepinom. Na ta način zaustavi padec. V pomoč so mu tudi vozli na varovalni vrvi. V zaustavljanje padca vloži vse svoje napore, pomaga si z nogami, koleni, … Ko zaustavi padec, se z rahlo razširjenimi nogami dobro utrdi v sneg. Pazi, da je varovalna vrv med njegovimi nogami, kar poveča njegovo stabilnost in preprečuje prevračanje na stran. Previdno prenese težo z rok in cepina na noge.

Zaustavitev padca (Vir: KA PZS).

Izdelava sidrišča in samovarovanje

Ko je padec zaustavljen, prenesemo obremenitev s pasu na noge in v najkrajšem času izdelamo sidrišče. To storimo s pomočjo cepina ali lednih vijakov – odvisno od podlage. Glej poglavji sidrišča v snegu in sidrišča v ledu. Izogibajmo se izdelave sidrišča z navpično zabitim cepinom!

V center sidrišča vpnemo vponko z matico s prižemo oziroma machardovim vozlom, s katerim je varovalna vrv pripeta na naš plezalni pas. Tukaj izjemoma vponko z matico, ki jo vpenjamo v sidrišče, pod obremenitvijo odpremo. To lahko naredimo, ker je obremenjena vrv še vedno privezana na pas reševalca z osmico. Nato previdno prenesemo obremenitev na sidrišče. Sidrišče med prenašanjem teže ves čas pozorno opazujemo, da ne bi popustilo. Če opazimo, da popušča, ga dodatno zavarujemo z lednim vijakom, dodatno utrditvijo zakopanega cepina ipd. 

V center sidrišča vpnemo vponko z matico, v kateri je manchardov vozel oz. prižema.

V naslednjem koraku lahko kontrolirano vponko z matico, ki je preko osmice pripeta na našo manevrsko zanko, izpnemo iz vponke z matico v centru sidrišča. Pri tem pazimo, da ne izpnemo tudi osmičke ali manevrske zanke in tako ostanemo nezavarovani!

Po prenosu obremenitve je reševalec še vedno vpet na reševalno vrv. Previdno lahko izpnemo vponko z matico, ki povezuje osmičko na reševalni vrvi in našo manevrsko zanko, iz vponke z matico v centru sidrišča.

Iz nahrbtnika potegnemo preostanek reševalne vrvi in si na njej s pomožno vrvico izdelamo samovarovanje. To naredimo tako, da s pomožno vrvico izdelamo prusikov vozel na reševalno vrv in tik pod njim naredimo še en vozel (šestico). Pomožno vrvico nato vpletemo v pas (če imamo dovolj vponk z matico, jo lahko tudi vpnemo v vponko z matico).

Ko končamo z izdelavo samovarovanja, lahko vponko z matico, ki je vpeta v osmičko na reševalni vrvi in v našo manevrsko zanko, prepnemo v center sidrišča in tako poskrbimo za dodatno varovanje.

Samovarovanje izdelamo s prusikovim vozlom na reševalno vrv. Tik pod prusikovim vozlom naredimo dodatno šestico za morebitno samoreševanje v primeru, ko se spustimo do padlega v razpoko.

Reševanje

Postopki reševanja so odvisni od stanja padlega. Preverimo, če padli lahko pomaga pri svojem reševanju in če je poškodovan.

Reševanje s pomočjo padlega

S padlim je soplezalec reševalec vzpostavil kontakt.
Padli v razpoko ni huje poškodovan in ne potrebuje pomoči soplezalca, a se sam ne more rešiti.

Postopek reševanja

  • Na konec reševalne vrvi naredimo osmico in jo spustimo do padlega.
  • Padli osmico vpne v svoj pas.
  • Na rob razpoke pod reševalno vrv namestimo nahrbtnik ali cepin in preprečimo, da bi se vrv med dvigovanjem padlega zarezala v rob razpoke (nahrbtnik ali cepin dodatno zavarujemo – pripnemo ga na obremenjeno vrv ali uporabimo ledni vijak; uporabimo lahko karkoli bo zmanjšalo trenje in preprečilo ugrez vrvi v rob razpoke, npr. pohodno palico, čutaro...).
  • Za lažjo izvedbo reševanja lahko sidrišče premaknemo bliže razpoki. Varovalo vpnemo v tisti vozel na varovalni vrvi, ki je najbližje robu razpoke in hkrati dovolj oddaljen, da omogoča varno izvajanje postopkov. Če potrebujemo več reševalne vrvi in imamo dovolj opreme, izdelamo novo sidrišče v snegu/ledu in nanj prenesemo obremenitev. S tem pridobimo nekaj dodatne reševalne vrvi (ko podremo prvotno sidrišče).
  • V sidrišče (osnovno ali prestavljeno) samozatezno vpnemo reševalno vrv. Za to uporabimo npr. reverso ali ATC.
  • Naredimo (švicarski) škripec, s pomočjo katerega dvignemo padlega soplezalca. Pri izdelavi škripca si pomagamo z obstoječo pomožno vrvico (samovarovanje) na reševalni vrvi ali z uporabo prižem. Soplezalca potegnemo iz razpoke.
Za reševanje padlega lahko izdelamo švicarski škripec. Vpetje škripca prestavimo v eno od osmičk na varovalni vrvi. Pri tem pazimo, da ni škripec preblizu roba razpokal, saj tako nimamo manevrskega prostora za izvajanje potega. Pod reševalno vrv na robu razpoke podložimo nahrbtnik ali cepin, da se vrv ne zažre v rob razpoke. Nahrbtnik ali cepin zaradi pripnemo na varovalno vrv.

V primeru, da padli v razpoko ni poškodovan in lahko pri reševanju pomaga, poteka reševanje enako do izdelave (švicarskega) škripca. Med samozateznim pritrjevanjem reševalne vrvi v sidrišče si padli s pomočjo pomožnih vrvic in prusikovega vozla na reševalni in varovalni vrvi izdela stopni zanki ter stopi vanju. Nato padli izmenično obremenjuje obe vrvi, reševalec pa izmenično pobira razbremenjeno vrv. Tako padli postopoma pripleza do roba razpoke.

Reševanje brez pomoči padlega

Če soplezalec s padlim ne more vzpostaviti kontakta oziroma je padli huje poškodovan in ne more sodelovati pri reševanju, se mora soplezalec (reševalec) spustiti do padlega. Če je potrebno, mu nudi prvo pomoč.

Postopek reševanja

  • V ledeniško razpoko spustimo reševalno vrv in se pripravimo za spust. Reševalno vrv namestimo v napravo za varovanje in jo vpnemo v manevrsko zanko na pasu, obstoječe samovarovanje (iz pomožne vrvice) pa uporabimo za samovarovanje pri spustu, vendar jo vpnemo NAD reversom. To je IZJEMA in se uporablja le pri reševanju padlega iz ledeniške razpoke!
Spust k ponesrečenemu soplezalcu (Vir: KA PZS).
  • Spustimo se do padlega in mu nudimo prvo pomoč, če je to potrebno.
  • Padlemu s pasu poberemo vso uporabno opremo.
  • Padlega pripnemo v osmico na koncu reševalne vrvi.
  • Pripravimo se za dvig. Obremenitev prenesemo na samovarovanje in izpnemo varovalo ter ga namestimo tako, da v eno smer deluje samozatezno.
  • Za lažje vzpenjanje po reševalni vrvi naredimo škripec. Vponko vpnemo v že prej pripravljeno zanko na samovarovanju in vanjo vpnemo reševalno vrv.
  • Dvignemo se do roba ledeniške razpoke in razdremo naš škripec za dvig, pri čemer ostane pomožna vrvica pritrjena na reševalno vrv (samovarovanje!).
  • Na rob razpoke pod reševalno vrv namestimo nahrbtnik ali kaj podobnega. Tako preprečimo, da bi se vrv zarezala v rob ledeniške razpoke. Nadaljujemo reševanje, kot je opisano v prejšnji točki.

Reševanje v primeru naveze več oseb

V primeru, da je v ledeniški navezi več oseb (tri, štiri, pet), je lahko reševanje bistveno hitrejše. Po zaustavitvi padca in izdelavi sidrišča je padlega pogosto mogoče izvleči iz razpoke na horuk. Če tak postopek ni mogoč, rešujemo, kot je opisano zgoraj.

Osebna orodja