Gibanje naveze v snežnih smereh

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Gibanje naveze v snežnih smereh je zelo podobno gibanju naveze v kakršnih koli drugih smereh. En član naveze pleza, drugi ga varuje. Vlogi izmenično ponavljata. Pomembna razlika pa je v načinu varovanja – v snežnih smereh varujemo prek telesa, trdno vsidranega v snežno podlago. Sidrišče je tako ob potencialnem zaustavljanju padca obremenjeno šele v izjemnih primerih, ko telo varovalca izgubi trden stik s podlago. Vsidrano varovalčevo telo deluje kot primarno sidrišče, tisto pravo sidrišče pa kot razerva v zaporedni vezavi, ki jo predstavlja varovalčevo samovarovanje.

Komunikacija med plezalcema v navezi se v ničemer ne razlikuje od tiste pri gibanju v kakršnih koli drugih smereh. 

Tehniki gibanja in varovanja, ki sta opisani v nadaljevanju, sta omejeni na plezanje snežnih smeri. Mednje tipično uvrščamo bolj ali manj zalite grape z zelo kratkimi skalnimi odstavki ter strmimi in izpostavljenimi snežnimi vesinami. Ko teren postane še bolj strm in ko naletimo na vedno več skalnega in lednega sveta ter vedno manj snega, postanejo smeri kombinirane smeri (t. i. miks). V slednjih sta tehniki gibanja in varovanja bolj podobni tehnikam plezanja skalnih in lednih smeri.

Vsebina

Tehnika napredovanja

Pri plezanju snežnih smeri napredujemo z derezami in – odvisno od strmine – enim ali dvema cepinoma. Ves čas pazimo, da upoštevamo pravilo treh opornih točk.

V snežnih smereh obstaja velika verjetnost, da napredujoči pri plezanju sproži padanje skal, ledu in snega. Zato moramo varovališče umakniti iz vpadnice padajočih objektov. Primeren kraj varovališča izberemo tako, da se čim bolje zavarujemo pred objektivnimi nevarnostmi v dani situaciji. To zlasti velja za grape kot najpogosteje plezane snežne smeri. Zato ni naključje, da so varna mesta varovanja običajno nekoliko odmaknjena od idealne linije plezanja. Vedno pa morajo biti zunaj plaznic! Relativno varna mesta varovanja so skalne votline, mesta pod previsi, mesta na zgornjih ozitoma zunanjih delih "ovinkov", na katerih plezalna smer spreminja svojo smer. Med plezanjem se izogibajmo kložam – mestom z napihanim snegom, slabo sprijetim s podlago.

Če nam razmere dopuščajo, kljub temu, da plezamo snežno smer, izdelamo sidrišče v skali. Šele kot drugo možnost izberimo sidrišče v ledu ali snegu. To dejstvo zlasti velja, če je sneg slabo predelan ali mehak in bi bila zaradi tega varnost sidrišča v snegu vprašljiva.

Navezovanje

Pri plezanju snežnih smeri se plezalca navežeta enako kot pri plezanju skalnih smeri. Vsak se naveže na eno stran glavne vrvi z vozlom osmica na plezalni pas. Vponk za navezovanje ne uporabljamo. Tudi zavarujemo se enako kot pri plezanju skalnih smeri – z bičevim vozlom v središče sidrišča.

Tehnika varovanja

Tehnika varovanja v snegu pozna glede na vlogo plezalcev dva tipa varovanja:

  • varovanje prvega v navezi (napredujočega);
  • varovanje drugega v navezi.

Varovanje napredujočega

Prvega člana naveze oziroma napredujočega plezalca varujemo dinamično prek bokov in trdno vkopani – z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, ki ju izbiramo glede na strmino terena in zmožnost opazovanja soplezalca.

  • Največkrat v večjih strminah (naklonina nad 50 °), ko dejansko nastopi potreba po varovanju, varujemo stoje. Smo dobro vkopani z nogami v sneg in obrnjeni navzgor oziroma proti pobočju. Varovanje kombiniramo s prečnim sidriščem (skica spodaj). 

Varovanje napredujočega (Vir: PV).


  • Izjemoma v manjših nakloninah in globokem, mehkem snegu, varujemo sede, obrnjeni navzdol. Trup imamo postavljen diagonalno na pobočje, da imamo dober pregled nad plezalcem. Primer – varovanje v dolgih pobočjih z zelo mehkim snegom (Andi).

Pri varovanju je seveda varovalec vedno zavarovan z rahlo napeto vrvjo. Zelo pomembno je, da vrv med varovalcem in sidriščem ni ohlapna, saj se le tako ob morebitni porušitvi podlage pod varovalcem izognemo dinamičnim in s tem nepotrebno velikim obremenitvam sidrišča.

Varovalec namesti vrv napredujočega plezalca prek svojega trupa v smeri zapiranja, ki bi nastalo ob morebitnem padcu napredujočega. Do omenjenega zapiranja pride zato, ker napredujoči plezalec ne namešča vmesnih varoval in pade mimo varovalca za dve dolžini že porabljene vrvi. Na snežni podlagi ne pretirane strmine tak padec niti ni problematičen, v primeru mešanega terena, skalnih skokov ali velikih strmin, pa je bolj priporočljivo preiti na klasičen način varovanja z nameščanjem vmesnih varoval.

Vrv napredujočega prosto vpnemo z vponko v manevrsko zanko plezalnega pasu. Funkcija vponke je, da ob morebitnem padcu plezalca na napačno stran, torej na drugo, kot smo predvideli, ohranimo zadovoljivo trenje vrvi ob telo. Brez vponke bi ob neugodnem padcu vrv samo še tekla ob varovalčevem telesu in ne bi ustvarjala nobenega trenja. Takrat varovanja seveda ni.

Omenili smo že, da je varovanje prvega v navezi dinamično. To pomeni, da v primeru padca dopustimo, da del vrvi nadzorovano steče skozi varovalčeve roke – pri tem je nikakor panično ne zategnemo! S tem energijo zaustavljanja padca porazdelimo na daljši časovni interval, s čimer omejimo silo, ki deluje na varovalčevo telo in sidrišče. Med zaustavljanjem vrvno zanko okrog telesa postopno še bolj "zapiramo". S tem povečujemo trenje vrvi ob telo. 

Med drsenjem navzdol naj se plezalec poskuša ustavljati s cepinom. To na velikih strminah ni dovolj za zaustavitev, poleg tega pa je z dvema cepinoma nevarno ali v najboljšem primeru nerodno početje. Vrv tako prevzame le preostanek obremenitve do zaustavitve padca.

Do kod potegnemo raztežaj? Smiselno je, da ne delamo polnih raztežajev, saj nam v primeru padca med izdelavo zgornjega sidrišča lahko zmanjka vrvi za dinamično varovanje in zaustavljanje. Dodatna možnost med pripravljanjem na zaustavljanje je, da se vrv do plezalca nekoliko skrajša s potegi vrvi z obema rokama na zaviralni strani. Nikakor pa naj se med skrajševanjem ne podira poteka vrvi ob telesu.

Varovanje drugega v navezi

Drugega člana naveze varujemo statično prek bokov ali ramen, trdno vkopani oziroma z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas ta med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Glede na strmino terena izbiramo med dvema načinoma varovanja.

  • V mehkejšem snegu in ob zmernih nakloninah varujemo sede in obrnjeni navzdol. Pri tem načinu gre vrv od plezalca prek vponke mimo boka na strani plaznice/plezalne smeri prek hrbta na drugo stran v zaviralno roko. Sede lahko varujemo tudi tako, da v cepin, ki je navpično zapičen v sneg, vpnemo trak, ki ga povežemo z zanko v pasu. S to vponko varujemo in na tak način dodatno ojačamo sidrišče (skica spodaj).
Statično varovanje v snegu sede na cepinu.
  • V večjih strminah in ob tršem snegu varujemo stoje in obrnjeni navzgor oziroma proti pobočju. V tem primeru gre vrv od plezalca med nogama, čez prsi, vrat in ramo ter po hrbtu v nasprotno (zaviralno) roko. Soplezalca opazujemo med nogami ali preko rame (skica spodaj).
Varovanje drugega.

Varovalec se vedno zavaruje z rahlo napeto vrvjo. Statično varovanje pomeni, da je vrv med plezalcem in varovalcem ves čas napeta, ob morebitnem padcu soplezalca pa vrvi ne spuščamo skozi roke, ampak jo takoj statično zategnemo.

Pogoste napake

  • Izbira varovališča v vpadnici "projektilov". Če je le mogoče, varovališče izdelajmo na varnejših mestih. Pomaknimo se iz smeri plezanja na levi ali desni rob grape, kjer imamo med drugim tudi boljše možnosti izdelave sidrišča v skali. Če je potrebno in če s tem izkoristimo naravne danosti, ne plezajmo polnih raztežajev, ampak za ceno počasnejšega napredovanja izdelajmo varnejše varovališče pred iztekom vrvi.
  • Menjava konfiguracije varovanja brez vmesnega samovarovanja soplezalca. Ta situacija je posebej izpostavljena pri izmeničnem plezanju, ko soplezalec pripleza do sidrišča in nadaljuje s plezanjem naprej. Pri menjavi konfiguracije varovanja, kot je npr. menjava iz ramenskega v bočno varovanje kot vmesno stopnjo, varovanje popolnoma podremo, saj vrv samo še prosto držimo v rokah. Če soplezalcu v tem trenutku zdrsne, ta pade za celotno dolžino vrvi, saj je z roko ne bomo mogli zadržati. Nevarno je tudi, da pride do porušenja sidrišča ob dinamični obremenitvi, ko zmanjka vrvi. Tej situaciji se lahko elegantno izognemo. Ves čas varujemo prek bokov v sedečem položaju in že ob začetnem nameščanju varovanja za drugega v navezi izberemo tak potek vrvi, ki bo pravilen tudi za varovanje napredujočega kljub temu, da je smer pri varovanju drugega v navezi načeloma nepomembna.
  • Prehitro plezanje drugega v navezi. Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje. V skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.
Osebna orodja