Gibanje naveze v skalnih smereh

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Če gibanje v lažjem gorskem svetu od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh nogah, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnostih pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, pri kateri se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Navezo predstavljata dva ali trije plezalci, navezani na plezalno vrv. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh ali največ treh soplezalcev.

Vsebina

Vrste naveze

Največkrat plezamo v navezi dveh. V njej se plezalca izmenjujeta v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da eden od plezalcev ves čas pleza kot drugi, pa tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. Če so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, saj bi to ob menjavi vodilnega predstavljalo preveliko izgubo časa. Če se pri vodstvu izmenjujejo, si plezanje v vodstvu praviloma razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.

Kdaj in kje se navežemo

Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti, oziroma, v kakšnih okoliščinah se navežemo, je stvar odločitve soplezalcev. Kdaj se navežemo, je odvisno od izkušenj in psihofizične pripravljenosti. Pri začetnikih II. stopnja velja za mejo, pri kateri postane varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati na mestu, kjer bo to lahko varno in udobno storil. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro sidrišče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.

Priprava soplezalcev in opreme za plezanje

Četudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da se za plezanje pripravimo že pod steno. Namestimo si čelado in plezalni pas, na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo. Opremo ki je ne potrebujemo, pustimo v nahrbtniku, da nas med plezanjem ne moti. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo med plezanjem čim manj moteča za gibanje in da bomo hkrati imeli čim manj težav pri iskanju želenega kosa opreme.

Na plezalni pas namestimo opremo vedno po enakem vzorcu in vedno na enako mesto. Kar med plezanjem raztežaja pogosto uporabljamo (klini, sistemi, metulji, ...) imejmo na sprednjih zankah pasu. Tisto, česar ne uporabljamo tako pogosto (vponke z matico, pomožne vrvice, prešite zanke, ...) pa na zadnjih dveh. Tako se bomo naučili reda in bomo vedno vedeli, na kateri strani imamo kak kos opreme. 

Oprema naj bo na pasu lepo razporejena.

Pod smerjo oziroma na sidrišču, kjer se začnemo varovati, vrv najprej premečemo in jo pregledamo. Na ta način tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega.

Ko je vrv pripravljena, se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu, naveže na zgornji konec vrvi. To bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dveh plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi (z vozlom osmica na vsak pramen posebej). Če bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca vrvi, plezalca, ki bosta plezala kot druga, pa se navežeta vsak na svoj konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter za izdelavo sidrišča na koncu raztežaja.

Kot pri športnem plezanju velja tudi pri plezanju v gorah pravilo dvojnega preverjanja. Če imata plezalca s seboj nahrbtnik, ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena, lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ sporoči varujoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko začne s plezanjem.

Posamezne faze plezanja raztežaja in povelja so opisana med osnovami gibanja naveze.

Varovanje prvega v navezi

Tehnika varovanja je z varovanja z vrvjo okrog pasu v preteklosti prešla na varovanje s polbičevim vozlom. Danes pa se večinoma varuje s pomočjo številnih varoval, ki jih uporabljamo tudi pri vrvnih manevrih. Glede na okoliščine se odločimo bodisi za varovanje na pas, v katerem imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja, so razmerje tež soplezalcev, lokacija sidrišča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd.

V primeru padca z varovanjem na pas prevzamemo del sile že z lastno težo, ko nas sunek padca privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem lahko zelo velik (možnost poškodbe varovalca). V primeru velike razlike v teži med soplezalcema je smotrneje, da je težji plezalec varovan v centru sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgim pramenom vrvi. Varovalec mora namreč z roko vedno doseči sidrišče. To velja tudi v primeru, da ga kar koli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega si moramo sidrišče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.

Kot že omenjeno, v primeru velike razlike v teži soplezalcev varujemo v centru sidrišča. V centru sidrišča je nujno varovati tudi v primeru, ko je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha ali previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas ob padcu napredujočega privzdigne.

Tudi v primeru varovanja v centru sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop ali previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor ali da uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev za izdelavo sidrišča.

Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča lahko naletimo na isto težavo kot pri varovanju na telo – na padec napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo z vpetjem vrvi v obračalno vponko. Obračalno vponko vpnemo v eno izmed točk sidrišča le v primeru zanesljive točke (svedrovec ali dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku pri padcu pride do porušitve sidrišča. Zato v takem primeru obračalno vponko vpnemo v center sidrišča.


Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi

Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, ampak moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psihofizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano z vidika posameznika) navadno nameščamo, če je to seveda možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih smeri delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje.

Klini

Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme (komplete), ki jih vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strani pa vanje vpenjamo vrv. Za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto uporabljamo tudi metulje ter različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve glede nameščanja, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca.

Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste klinov. Najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke, široke do cca. 1 cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge, vendar pa slednji danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini, imenovani tudi ˝specialčki˝.

Klin bong (a) in specialček (b)
Poleg izbire debeline klina je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca, še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom (skica spodaj). Navadno se klin prilagaja razpoki in ne obratno. Če je le mogoče, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri kot v vzdolžni, pri kateri vleče obremenitev klin iz razpoke. 


Pri krajšanju ročic ne popolnoma zabitih klinov bodimo pozorni na kot kavbojskega vozla (Vir: Mountaneering)
Za različne razpoke uporabimo primeren klin. Skica prikazuje, katere vrste klin je primeren za posamezno razpoko (Vir: Osnove tehnike vodenja).


Metulji in zatiči

Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so del zgodovine. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve.

Prednost imajo tudi z etičnega vidika, saj poškodujejo skalo v manjši meri in puščajo manj sledi. Kot omenjeno imajo za učinkovito delovanje svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve. Metulji so sestavljeni iz treh ali štirih nosilnih ploščic oz. čeljusti, povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice.

Metulji so različnih velikosti. Zaradi gibajočih čeljusti lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Razponi metuljev posameznih proizvajalcev se prekrivajo, tako da lahko z enim kompletom pokrijemo veliko večino razpok.

Metulj ni učinkovit v njegovih skrajnih legah. Popolnoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metulj izgubi funkcijo razširjanja čeljusti ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več mogoče sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s prepričanjem, da dobro drži. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri pričakovane obremenitve padca. Pravilna uporaba metuljev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki.

Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)

Od vseh varoval zahtevajo zatiči največ pozornosti pri nameščanju. Prvič zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde in prenašajo zato obremenitve le v smeri, v kateri se razpoka oži – zatič se ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči rahel poteg vrvi navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različnih smereh. Pravilno nameščanje zatičev je prikazano na spodnji skici.

Različni načini nameščanja zatičev
V varovalo vpenjamo komplete, v njih pa vrv, na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne predstavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pojavlja precej pogosto. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako vmesno varovanje nameščamo tam, kjer nam smer ali skala to dopuščata. Zaradi vsega tega vrv pogosto poteka levo-desno, okrog rogljev in robov. Njen potek povzroča veliko trenja, ki otežuje plezanje.

Delno lahko trenje zmanjšamo z uporabo dolgih kompletov. Namesto kratkih trakov, ki so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60 cm in več). Takšni kompleti imajo številne prednosti. Lahko jih podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo ali grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča itd. S podaljšanjem kompleta lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke, v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se zlomila.

Pravilna lega vponke kompleta pri vmesnem varovanju
Pravilna lega vponke kompleta pri vmesnem varovanju.

Kompleti in vpenjanje vrvi

Da bi čim laže zložili komplete in imeli čim manj težav pri njihovem vpenjanju in podaljševanju, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden izmed bolj preprostih načinov je prikazan na spodnji sliki.

Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih kompletov (Vir: Petzl)
Tako dolge komplete kakor trakove za izdelavo sidrišč lahko nosimo tudi prek ramen (Vir: Petzl).

V poglavju Oprema so opisane tudi vrste vrvi, ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.

Vpenjanje različnih vrst (debelin) vrvi.

Z vpenjanjem na pravi način lahko v smereh, v katerih vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja, sta prikazana na spodnji sliki.

Prednosti uporabe dvojne vrvi


Varovanje drugega

Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, se v enega izmed njih zavarujemo in sporočimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. Če sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, če ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo (zavarujemo). Če posamezni točki sidrišča ne zaupamo, naredimo sidrišče iz potrebnega števila pritrdilnih točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Ko smo se vpeli v prvo fiksno točko, v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku, pa se lahko izpnemo.

Ne glede na to, ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi, se zavarujemo v centru sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in njegovo poznejše podiranje. Seveda je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču ali sidrišču, ki je izpostavljeno padajočemu kamenju.

Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Oba lahko plezata hkrati, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. Če varovalec varuje na udobni polici, vrv nabira na mesto, kjer mu ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Na neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi, s katero smo vpeti v sidrišče ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga vajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju neovirano podajali.

Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv (Vir: Beal).
Med plezanjem drugega ima varovalec dovolj časa, da pripravi opremo, ki mu je ostala. To opremo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo (zavarujemo) v centru sidrišča in ga nato izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.

Najpogostejše napake

  • Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja. Če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca.
  • Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost.
  • Pri varovanju napredujočega plezalca s pomočjo ploščice na pas ali v centru sidrišča vrv ni speljana prek obračalne vponke. 
  • Nevarovan napredujoči plezalec. Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali pravilno slišimo povelje "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo. Nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, kdaj je konec vrvi, pa bo brez dvoma začutil.
  • Prehiter soplezalec kot drugi v navezi. Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje. Če nam to ne uspeva, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.

Osebna orodja