Alpirocnik - Uporabnikovi prispevki [sl]

Uporaba cepinov in derez

2011-03-03T23:18:22Z

Roman:

= Uvod =

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo cepin in dereze. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

= Uporaba cepina =

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Zapestna zanka naj poteka od ratišča preko glave cepina do zapestja, kot kaže Slika 1, da nam v primeru iztrganja glave cepina iz roke, zapestna zanka še vedno obdrži cepin v ugodnem položaju. 

Med hojo ratišče cepina ??zapikujemo?? v pobočje, kar nam služi kot ravnotežna oporna točka, v primeru zdrsa pa z njim zaviramo.

= Hoja z derezami =

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh. Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 2), navzdol pa vzporedno ali v "V" (Slika 3). Navzdol pazimo, da ne stopamo samo na petne zobe derez. Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez.

Če se nam pod derezami nabira sprijet južni sneg (''cokle''), dereze s strani potolčemo z ratiščem cepina.

= Zaustavljanje zdrsa s cepinom =

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

== Osnovni položaj ==

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

== Zahtevnejši položaji ==

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 6).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 7). 
*[[Image:Ustavljanje s cepinom.jpg|thumb|center|650px|Ustavljanje zdrsa s cepinom. ( vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

=== Obrat okoli osi pobočja ===

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

=== Obrat okoli osi telesa ===

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

== Trening ustavljanja s cepinom ==

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

== Pogoste napake ==

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2011-03-03T23:17:03Z

Roman: Ustavljanje zdrsa s cepinom.

= Uvod =

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo cepin in dereze. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

= Uporaba cepina =

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Zapestna zanka naj poteka od ratišča preko glave cepina do zapestja, kot kaže Slika 1, da nam v primeru iztrganja glave cepina iz roke, zapestna zanka še vedno obdrži cepin v ugodnem položaju. 

Med hojo ratišče cepina ??zapikujemo?? v pobočje, kar nam služi kot ravnotežna oporna točka, v primeru zdrsa pa z njim zaviramo.

= Hoja z derezami =

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh. Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 2), navzdol pa vzporedno ali v "V" (Slika 3). Navzdol pazimo, da ne stopamo samo na petne zobe derez. Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez.

Če se nam pod derezami nabira sprijet južni sneg (''cokle''), dereze s strani potolčemo z ratiščem cepina.

= Zaustavljanje zdrsa s cepinom =

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

== Osnovni položaj ==

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

== Zahtevnejši položaji ==

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 6).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 7). 
*[[Image:Ustavljanje_s_cepinom.jpg|thumb|center|650px]]

=== Obrat okoli osi pobočja ===

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

=== Obrat okoli osi telesa ===

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

== Trening ustavljanja s cepinom ==

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

== Pogoste napake ==

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Slika:Ustavljanje s cepinom.jpg

2011-03-03T23:11:36Z

Roman: Zaustavljanje zdrsa s cepinom

Zaustavljanje zdrsa s cepinom

Samoreševanje

2011-03-03T23:09:29Z

Roman: Samoreševanje s pomočjo drsnega/prusikovega vozla (vir: Complete climbing manual, T. Laurens)

== Uvod ==

Samoreševanje oziroma vzpenjanje po vrvi je manever, pri katerem s tehničnimi primomočki plezamo po vrvi navzgor. S samoreševanjem si pomagamo v naslednjih primerih:

*pri [[Spust po vrvi|spustu po vrvi]] obvisimo v previsu,
*pri [[Spust po vrvi|spustu po vrvi]] nam med iskanjem naslednjega sidrišča za spust zmanjka vrvi,
*na [[Sidrišča za spust v skali|sidrišču za spust]] se nam pri vlečenju vrvi le ta zatakne in je ne zato moremo povleči za sabo,
*pri plezanju z varovanjem od zgoraj ne moremo niti prosto, niti tehnično preplezati težavnega mesta v smeri.

V primerih, kadar prehajamo iz spusta v vzpenjanje po vrvi, oziroma se nam po spustu vrv zatakne in je ne moremo potegniti za sabo, se vedno vzpenjamo po dveh pramenih vrvi. Po enem pramenu se vzpenjamo le v primeru, kadar imamo vrv na zgornjem sidrišču fiksirano. 

== Tehnika samoreševanja ==

Pri samoreševanju poznamo več tehnik, ki se razlikujejo v pridrditvi prsnih in stopnih zank na glavno vrv. Za pritrjevanje lahko uporabimo enega od [[Vozli#Drsni_vozli|drsnih vozlov]], prižemo, napravo za varovanje ali vozel garda.

=== Samoreševanje z napravo za varovanje ===

Vzpon po vrvi poteka s pomočjo naprave za varovanje, ki jo v samozateznem načinu vpnemo v maneversko zanko plezalnega pasu. Kadar se vzpenjamo po enem pramenu vrvi, na obremenjeni konec vrvi (nad varovalom) namestimo prižemo. S pomočjo najlonskega traku ali pomožne vrvice, ki jo vpnemo v prižemo, si izdelamo stopno zanko. Kadar se vzpenjamo po dveh pramenih vrvi, moramo namesto prižeme na vrv pritrditi enega od [[Vozli#Drsni_vozli|drsnih vozlov]]. Vzpenjamo se tako, da stopimo v stopno zanko, se dvignemo, in potegnemo vrv skozi varovalo. Za tem se vsedemo v pas, po vrvi navzgor pomaknemo stopno zanko, ter manever ponavljamo, dokler se ne dvignemo do željenega mesta. V primeru, da obvisimo na koncu vrvi, je ta obremenjena, zato je ne moremo vpeti v varovalo. Težavo rešimo tako, da na vrv namestimo prižemo, si izdelamo stopno zanko in jo pomaknemo kar se da visoko. Stopimo v stopno zanko, se dvignemo, in se z maneversko zanko vpnemo v vponko prižeme. S tem razbremenimo del vrvi med prižemo in plezalnim pasom, kar omogoči, da jo vpnemo v varovalo.

=== Samoreševanje z drsnima vozloma ===

Vzpon po vrvi poteka s pomočjo dveh pomožnih vrvic ali najlonskih trakov, ki predstavljata stopno in prsno zanko. Prsna zanka je na vrv pritrjena nekoliko višje od stopne. Za pritrjevanje na vrv uporabimo enega od [[Vozli#Drsni_vozli|drsnih vozlov]]. Vzpenjamo se tako, da stopimo v stopno zanko, se dvignemo, in navzgor pomaknemo prsno zanko. Za tem se vsedemo v pas, dvignemo stopno zanko, ter manever ponavljamo, dokler se ne dvignemo do željenega mesta. Ta tehnika je predstavljena kot alternativna, saj je nekoliko zastarela. Uporabna je v primeru, kadar nimamo naprave za varovanje v samozateznem načinu.

[[Image:Samoreševanje.jpg|thumb|center|650px|Samoreševanje s pomočjo drsnega/prusikovega vozla.]]

== Prehod iz spusta v vzpenjanje po vrvi ==

Manever se uporablja, ko nam pri iskanju sidrišča za spust, med spustom po vrvi, le-te zmanjka. Pri prehodu iz spusta v vzpenjanje nad varovalo pritrdimo prižemo, ki si jo vpnemo v maneversko zanko. Nato razbremenimo varovalo in težo prenesemo na prižemo. Za tem lahko uporabimo eno od tehnik samoreševanja in se pričnemo vzpenjati.

== Žimarjenje ==

Žimarjenje je oblika vzpenjanja po vrvi, kjer se uporablja posebno za to narejene pripomočke - žimarje. Največ se ga poslužujejo pri plezanju zahtevnih smeri v velikih stenah (Yosemiti, Patagonija, ...), kjer prvi v navezi raztežaj prepleza tehnično ali prosto, drugi pa za njim žimari, saj tako porabi manj časa in energije kot za plezanje.

Slika:Samoreševanje.jpg

2011-03-03T23:04:32Z

Roman: Samoreševanje s pomočjo drsnega/prusikovega vozla

Samoreševanje s pomočjo drsnega/prusikovega vozla

Oprema za plezanje lednih smeri

2011-02-18T03:12:40Z

Roman: Created page with "Poleg osebne plezalne opreme (pas, čelada, vrv, oponke, najlonski trakovi za sidrišča), pri plezanju lednih smeri, potrebujemo še ledne vijake, sisteme za vpenjanje, dva cepi..."

Poleg osebne plezalne opreme (pas, čelada, vrv, oponke, najlonski trakovi za sidrišča), pri plezanju lednih smeri, potrebujemo še ledne vijake, sisteme za vpenjanje, dva cepina, dereze, pomožne vrvice, orodje za abalak (abalak hook).

Gibanje naveze v lednih smereh

2011-02-18T02:47:36Z

Roman:

== Uvod ==

Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča varovanje in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe lednih vijakov. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za vmesno varovanje, kot tudi za izdelavo sidrišč.

== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==

Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina gibanja v navezi. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave sidiršč. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato vodilni v navezi vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno varovanje.

[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. [vir: Petzl katalog]]]

== Uporaba Lednih vijakov ==

Varovanje pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem lednih vijakov. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.

Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja.

=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===

Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Levo: nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno: začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. [vir: Petzl katalog]]]

Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.

V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse.

Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo.

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov [vir: Petzl katalog]]]

Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja.

[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1. Pozitivni kot uvijanja vijaka [vir PV]]]

=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===

Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.

Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2.

[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov [vir PV]]]

Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.

Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.

Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče. Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".

Gibanje naveze v lednih smereh

2011-02-18T02:44:36Z

Roman:

== Uvod ==

Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča varovanje in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe lednih vijakov. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za vmesno varovanje, kot tudi za izdelavo sidrišč.

== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==

Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina gibanja v navezi. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave sidiršč. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato vodilni v navezi vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno varovanje.

[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. [vir: Petzl katalog]]]

== Uporaba Lednih vijakov ==

Varovanje pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem lednih vijakov. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.

Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja.

=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===

Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Levo: nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno: začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. [vir: Petzl katalog]]]

Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov [vir: Petzl katalog]]]

V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse.

Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo.

Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja.

[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1. Pozitivni kot uvijanja vijaka [vir PV]]]

=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===

Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.

Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2.

[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov [vir PV]]]

Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.

Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.

Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče. Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".

Slika:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg

2011-02-18T02:41:55Z

Roman:

Gibanje naveze v lednih smereh

2011-02-18T02:35:05Z

Roman:

== Uvod ==

Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča varovanje in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe lednih vijakov. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za vmesno varovanje, kot tudi za izdelavo sidrišč.

== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==

Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina gibanja v navezi. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave sidiršč. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato vodilni v navezi vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju spolezalca naprej omogočal varno varovanje

== Uporaba Lednih vijakov ==

Varovanje pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem lednih vijakov. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.

Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja.

=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===

Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Levo: nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno: začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. [vir: Petzl katalog]]]

Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov [vir: Petzl katalog]]]

V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse.

Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo.

Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja.

[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1. Pozitivni kot uvijanja vijaka [vir PV]]]

=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===

Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.

Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2.

[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov [vir PV]]]

Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.

Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.

Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče. Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".

Slika:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg

2011-02-18T02:30:23Z

Roman:

Gibanje naveze v lednih smereh

2011-02-18T02:28:49Z

Roman:

== Uvod ==

Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča varovanje in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe lednih vijakov. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za vmesno varovanje, kot tudi za izdelavo sidrišč.

== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==

Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina gibanja v navezi. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave sidiršč. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato vodilni v navezi vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju spolezalca naprej omogočal varno varovanje

== Uporaba Lednih vijakov ==

Varovanje pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem lednih vijakov. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.

Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja.

=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===

Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!

Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov [vir: Petzl katalog]]]

V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse.

Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo.

Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja.

[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1. Pozitivni kot uvijanja vijaka [vir PV]]]

=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===

Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.

Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2.

[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov [vir PV]]]

Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.

Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.

Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče. Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".

Slika:Uporaba-lednih-vijakov.jpg

2011-02-18T02:04:39Z

Roman: Pravilno in napačno nameščanje lednih vijakov.

Pravilno in napačno nameščanje lednih vijakov.