Alpirocnik - Uporabnikovi prispevki [sl]

Gibanje naveze v lednih smereh

2013-11-18T21:12:26Z

Aljaz: /* Nameščanje vijakov v kakovosten led */

Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam ta pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]] kakor za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]].

== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==

Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led tako rekoč povsod nudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu je potrebno mesto za sidrišče izbirati pametno. Sidrišče naj bo, če se dan, čim bolj udobno, prostorno in varno. Zato naj [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere tak prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej, omogočal varno [[Varovanje|varovanje]].

[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200px|Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega (Vir: Petzl).]]

== Uporaba lednih vijakov ==

[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in da zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Za učinkovito, varno in dolgotrajno služenje vijakov, uporabljajmo kakovostne vijake ter jih redno in ustrezno vzdržujmo. Poleg ostrih zob (krone) je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni.

Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v raztežaju. Bolj pomembna od količine sta pravi način in mesto nameščanja.

=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===

Vijake nameščamo na mestih, kjer lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo od višine pasu do višine ramen. V tem območju lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno zavarovati. To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi prek okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu!

 

[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400px|Levo - nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno - začasno dodatno varovanje v ratišče cepina (Vir: Petzl).]]

 

Če je le mogoče, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo in homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče ali sveče s številnimi razpokami pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku.

V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. 

Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina) lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, to najprej odstranimo.

 

[[Image:Uporaba lednih vijakov 1.jpg|thumb|center|300px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (Vir: Petzl).]]

 

Vijake zavijamo rahlo navzgor glede na pravokotnico na površino ledu (skica spodaj), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi (padcu) največja.

[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Pozitivni kot uvijanja vijaka (Vir: PV).]]

=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===

Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10 ° navzdol. Če nismo prepričani o kakovosti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu.

Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka neposredno ob površini ledu. Nosilnost polovično zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo. To storimo na način, ki je prikazan na spodnji skici.

[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Zaporedna vezava vijakov (Vir: PV).]]

Vijak zavijamo z občutkom za potrebno silo. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo. Nadaljnje pritiskanje ga bo uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko.

Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih razmerah. V zelo slabem in nehomogenem ledu z veliko luknjami ali v ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17 cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13 cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki.

Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kakovost ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo. To povzroči taljenje ledu, vijaki pa lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.

Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov in lukenj. Pri tem velja pravilo "debelejše je močnejše".

== Spust po vrvi v lednih smereh ==

Zaradi narave ledu ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti.

*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]]. To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu. Led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča. Priporočljivo je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo.
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča. Sledita mu izbira varnega mesta za spust in prostorno stojišče.
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!

Uporaba cepinov in derez

2013-04-12T10:35:12Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni, obstajajo številne variacije (Slika 1a, b, d, c). 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepin v osnovnem položaju za glavo, okel gleda nazaj (na sliki je francoski način z oklom naprej), z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje (fr. Piolet Canne).

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Slika 1a: Hoja s cepinom (Piole Canne). Cepin je v roki ob pobočju, Okel gleda nazaj. Služi za ravnotežje (Vir: Mountaineering: the freedom of the hills).]]

Hoja po strmejšem pobočju do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu (fr. Piolet Panne).

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Slika 1b: Piolet Panne - oporno na okel (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

Plezanje v zmerni naklonini - do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger).

[[Image:Piolet ancre.jpg|thumb|center|400px|Slika 1c: Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - običajno tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led (fr. Piolet traction).

[[Image:Piolet traction.jpg|thumb|center|300px|Slika 1d: Plezanje v zelo strmem ali navpičnem ledu ali snegu, s pomočjo dveh cepinov - Piolet Traction (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80 m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55 - 60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje s cepinom SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 6. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

[[Image:Ustavljanje cepin obrat okoli osi pobocja.jpg|thumb|center|250px|Slika 6: Ustavljanje zdrsa s cepinom - obrat okoli osi pobočja (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 7. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

[[Image:Ustavljanje cepin obrat okoli osi telesa.jpg|thumb|center|250px|Slika 7: Ustavljanje zdrsa s cepinom - obrat okoli osi telesa (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2013-04-12T10:32:03Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni, obstajajo številne variacije (Slika 1a, b, d, c). 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepin v osnovnem položaju za glavo, okel gleda nazaj (na sliki je francoski način z oklom naprej), z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje (fr. Piolet Canne).

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Slika 1a: Hoja s cepinom (Piole tPanne). Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje (Vir: Mountaineering: the freedom of the hills).]]

Hoja po strmejšem pobočju do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu (fr. Piolet Panne).

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Slika 1b: Piolet Panne - oporno na okel (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

Plezanje v zmerni naklonini - do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger).

[[Image:Piolet ancre.jpg|thumb|center|400px|Slika 1c: Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - običajno tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led (fr. Piolet traction).

[[Image:Piolet traction.jpg|thumb|center|300px|Slika 1d: Plezanje v zelo strmem ali navpičnem ledu ali snegu, s pomočjo dveh cepinov - Piolet Traction (Vir: Mountaineering, the freedom of the hills).]]

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80 m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55 - 60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje s cepinom SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 6. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

[[Image:Ustavljanje cepin obrat okoli osi pobocja.jpg|thumb|center|250px|Slika 6: Ustavljanje zdrsa s cepinom - obrat okoli osi pobočja (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 7. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

[[Image:Ustavljanje cepin obrat okoli osi telesa.jpg|thumb|center|250px|Slika 7: Ustavljanje zdrsa s cepinom - obrat okoli osi telesa (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens).]]

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Sidrišča v ledu

2013-02-11T11:35:18Z

Aljaz: /* Osnovno sidrišče */

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati.
Na tej skici je prikazan tudi možen potek varovanja preko ploščice v centru sidrišča in z prvom vpetjem v zgornji vijak. Ta način NI vedno vedno možen, obstajati mora zadostna razdalja med vijakoma, ki morata biti 100% zanesljiva. Zato tudi v ledu, kot v skali, velja osnovno pravilo, da se glavni sunek padca v sidrišče prestreza v centru sidrišča, tako da pri tovrstnem načinu varovanja, vpenjamo varovalni konec vrvi v obračalno vponko! 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg|thumb|center|300px|Slika 3: Sidrišče v tankem ledu - dva abalaka in dodatni vijak (Vir: Anderle Aljaž).]][[Image:Abalak plus vijak.JPG|thumb|center|300px|Slika 4: Abalakov, kombiniran z lednim vijakom v sidrišče. Uporabljena je 7 mm vrvica (Vir: Anderle Aljaž).]][[Image:Dvojni abalak.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Abalaka, povezana v sidrišče s 6 mm vrvico in sidriščnim vozlom (Vir: Anderle Aljaž).]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Plazovi

2012-04-16T09:58:22Z

Aljaz:

Snežni plazovi so ena izmed glavnih objektivnih nevarnosti, ki na ljudi prežijo pozimi. Če se te nevarnosti ne zavedamo, jo podcenjujemo ali jo celo zavoljo doseganja lastnih ambicij zavestno zanemarimo, postane ta nevarnost subjektivne narave. Zato je pomembno, da imamo kar največ znanja o plazovih in da pred turo upoštevamo vse informacije, ki nam pomagajo razumevati trenutno nevarnost plazov.

== Uvod ==

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi niso naključni in spontani dogodki, temveč jih vedno sprožijo zunanji dejavniki, kot so npr. nenadno prekomerno zbiranje vode, ki so posledica močnih padavin (dežja ali snega), nenadno povišanje temparature, padanje kamenja, ledu, dodatna obremenitev snežne oddeje zaradi človeške teže (turni smučar, gornik). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni oddeji, predvsem na silo teže. Posledica je, da snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.

 [[Image:Plazovi 1 deli plazu.JPG|thumb|center|350px|Slika 1: Deli snežnega plazu]] 

== Vrste snežnih plazov ==

Glede na kvaliteto snega ločimo plazove sprijetega snega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa vlažen, tako da poznamo pravzaprav 4 tipe snežnih plazov:

*plazovi suhega in nesprijetega snega
*plazovi suhega sprijetega snega
*plazovi vlažnega nesprijetega snega
*plazovi vlažnega sprijetega snega

 

[[Image:MK Slika2 vrste plazov.jpg|thumb|center|400x200px|Slika 2: Vrste snežnih plazov (vir: www. Noezdv.at)]] 

Najnevarnejši plazovi v naših, pa tudi evropskih gorah, so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi '''kložasti plazovi'''. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Pri obremenitvi zgornje, trde plasti, le-ta kar hitro zdrsne na mehki podlagi. Zaradi povezanosti snežne plasti, se sprožijo v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25° in 45°.

Plazovi suhega nesprijetga snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve in imajo lahko veliko rušilno moč s katastrofanlnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove... Imenujemo jih tudi '''pršni plazovi'''. V evropskih gorstvih jih je bolj malo. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, kuloarjih in stenah takoj po sneženju. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi vlažnega nesprijetega snega se sprožijo točovno, na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Dosežejo lahko tudi velike razsežnosti. Plaz vlažnega nesprijetega snega potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonine. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi vlažnega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo ('''talni plaz'''). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

== Kritični faktorji ==

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov so:

*razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje...),
*teren,
*človek.

 

=== Razmere ===

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo ter posledično na stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem povzroči, da se snežni kristali drobijo. Tako preobražene kristale veter odlaga na zavetrnih območjih na mehko plast še nepredelanega snega. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže. Nastane t.i. kloža.

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega. Kristali novozapadlega snega namreč še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med sabo in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega (višina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju) je odvisna tudi od vetra in temperature v času sneženja. V ugodnih pogojih (brezveterje in visoka temperatura ob sneženju) je le-ta 30-50 cm, v neugodnih vremenskih pogojih (sneženje z močnim vetrom, ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10-20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpiva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, zato se nevarnost plazov le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0°C pa stabilizirajo snežno oddejo.

 

[[Image:MK Plazovi 3 nihanje temperature.JPG|thumb|center|650x150px|Slika 3: Vpliv temperature na stabilizacijo snežne oddeje. a) nenedna otoplitev poveča nevarnost plazov b) pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira c) daljše obdobje hladnega vremena ( -5°C do -10°C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov d) nihanja temperature okoli 0°C stabilizita snežno odejo e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (vir: Bergsport Winter; SAC)]]

=== Teren ===

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi na pobočjih z naklonom med 20° in 50°. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg ponavadi sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sproži na SZ-S-SV obrnjenih pobočjih. Na teh straneh se sneg namreč počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost proženja plazu je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Vrsta podlage (ruševje, trava, skale) nima bistvenega pomena. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

=== Človek ===

Turni smučar/gornik dodatno obremenjuje snežno oddejo. Njegov vpliv sega nekako do 1 m globine snežne oddeje. V kar 90% je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul/poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjšuje ali povečuje. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem, lahko nivo tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem se moramo stalno zavedati in upoštevati številne spremenljivke, ki pri nastopanju v skupini, postajajo še bolj pomembne in izrazite:  Število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija,...   Pravočasno prepoznavanje verjetnosti da se bo sprožil plaz in ustrezno ravnanje, je zato bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

== Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov ==

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici. 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" width="902" style=""
|+ Tabela 1: Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (vir: : http://www.arso.gov.si/vreme/napovediinpodatki/snegraz.html 
|-
! scope="row" | OZNAKA STOPNJE 
! scope="col" | STABILNOST SNEŽNE ODEJE 
! scope="col" | VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV 
! scope="col" | PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI 
|-
! scope="row" | 1. - majhna 
| Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna. 
| Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi 
| Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost 
|-
! scope="row" | 2. - zmerna 
| Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna. 
| Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega, ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo 
| Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas, idr.) 
|-
! scope="row" |
3. -

znatna

| Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna. 
| Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov. 
| Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih 
|-
! scope="row" |
4. -

velika

| Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna 
| Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov. 
| Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin. 
|-
! scope="row" |
5.-

zelo velika

| Splošna nestabilnost snežne odeje. 
| Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah. 
| Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so vdovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov. 
|}

 

== Preizkus stabilnosti snežne odeje ==

Ena od poglavitnih nevarnosti pri gibanju po zasneženem terenu so snežni plazovi. Nevarnost proženja le teh je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Za olajšanje odločanja o gibanju po takšnem terenu je zato pogosto nujno, da stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmerimo oz. ocenimo.

Zavedati se je potrebno, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno reprezentativen in je lahko drugačen. Torej ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Plazovne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi strani neba. Tovrstne preizkuse torej delamo tam, kjer ocenimo da je to potrebno in smiselno. 

=== Izbira lokacije preizkusa ===

Lokacija preizkusa mora bit kar se da  '''varna'''. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da morebiten plaz ni nevaren za preizkuševalce. Zato za preizkuse stabilnosti izbiramo majhna pobočja z malo snega nad nami. 

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj '''reprezentativen''', torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:

*enak naklon pobočja,
*enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
*enaka nadmorska višina,
*podobne karakteristike snežne odeje. 

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah. 

=== Metode preizkusa ===

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini:

#'''Posredne''': Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''norveška metoda'''.
#'''Neposredne''': Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''švicarska metoda'''.

 V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=22&LinkId=27&ParentLinkId=3 Compression Test (CT)]
*[http://www.fsavalanche.org/NAC/techPages/articles/06_ISSW_Simenhois.pdf Extended Column Test (ECT)]
*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=23&LinkId=28&ParentLinkId=3 Rutschblock Test] 

 

==== Prerez snežne odeje ====

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom lahko identificiramo tako imenovane '''kritične plasti''' v snežni odeji. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz navadno sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 4:

#V sneg izkopljemo '''navpično luknjo''' do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
#Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
#Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na '''sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo''' in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...

 

[[Image:Plazovi-shema prerez.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.]]

 

==== Norveška metoda ====

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda je ena najpogosteje uporabljanih, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot par minut.

 

[[Image:Plazovi-slika norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

[[Image:Plazovi-shema norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 6: Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.]] 

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 5 in 6:

#Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico '''pravokotno na pobočje''' (Slika 6).
#S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
#Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
#Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 6). 
#Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
#Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 2.
#Tako preizkusimo '''vse kritične plasti''', če jih je več.
#Na koncu luknjo zasujemo.

 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 2: Interpretacija rezultatov norveške metode.
|-
! scope="col" | Vlečna sila / oznaka na lopati
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| bgcolor="#ff0000" |  < 10 daN
| splošna
| Izogibajmo se temu pobočju.
|-
| bgcolor="#ffff00" | 10 - 20 daN 
| velika do zmerna
| Previdnost pri izbiri smeri/poti.
|-
| bgcolor="#66ff00" | > 20 daN 
| majhna
| 
|}

 

==== Švicarska metoda ====

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo takrat kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat in takrat ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

[[Image:Plazovi-slika svicarska.jpg|thumb|center|400px|Slika 7: Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

#V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
#Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
#Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 7.
#Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
#Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
#Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
#Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 3.
#Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 3: Interpretacija rezultatov švicarske metode.
|-
! scope="col" | Zdrs klade
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.
|
nevarno (5)

| Izogibajmo se odprtim pobočjem.
|-
| Pri obremenitvi s smučmi na nogah.
| nevarno (4)
| Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m.
|-
| Pri počepih ene osebe s smučmi (4x).
| sumljivo (3)
| Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
|-
| Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x).
| sumljivo (2)
| Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m.
|-
| Po skoku ene osebe brez smuči.
| varno (1)
| Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje.
|-
| Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.
| varno (0)
| Smučanje na odprtih pobočjih je varno.
|}

 

== Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč ==

Plazovi v zimskem času predstavljajo eno največjih nevarnosti za obiskovalce gora. Po zadnjih statistični podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 % (Slika 8). Zato je zelo pomembna takojšnja tovariška pomoč. Le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate. Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa. 

[[Image:MK iskanje z zolno1.png|thumb|center|400x250px|Slika 8: Krivulja preživetja pod plazom]]

 

=== Nekaj malega o žolnah ===

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. To isto napravo pa lahko s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo. Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah. Danes  vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz. V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Prav onadva sta prva tako napravo poimenovala lavinska žolna. Pisk na sprejemniku je bil namreč podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

==== Preverjanje delovanja plazovne žolne ====

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planisko kočo...), kjer ni nobene nevarnosti plazu. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

===== Preverjanje sprejema =====

Vodja ture preklopi žolno na oddajanje (SEND), ostali udeleženci pa na sprejem (SEARCH). Če imamo analogno žolno, jo moramo preklopiti na največji domet. Udeleženci se oddaljujo od vodje (žolne, ki oddaja) toliko časa, dokler se slišijo signal. Ko signal izgine, se ustavijo. S tem testom ugotovimo ali žolna sploh sprejema signal in kolikšen je doseg sprejema (20m, 30m,...60 m). Ta podatek je zelo pomemben za prvo fazo iskanja zasutega (grobo iskanje).''' '''

Po preverjanju oddajanja vsi udeleženci ture žolne preklopijo na oddajanje (SEND) in jih namestijo za nošnjo med turo ter se razporedijo na razdalji 5 metrov. Vodja ture preklopi žolno v način za preverjanje (v kolikor ima to funkcijo) drugače pa na sprejem in se približa vsakemu udeležencu na razdaljo enega metra ter preveri pravilnost oddajanja. Ko preveri še zadnjega udeleženca vodja ture še svojo žolno preklopi na oddajanje (SEND), jo ustrezno namesti in tura se lahko prične. 

===== Nošnja žolne med turo =====

Lavinsko žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna "odtrgala" s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! 

==== '''Vrste plazovnih žoln''' ====

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene). Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami. Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico. Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega. Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (Slika 9).

[[Image:MKiskanje z zolno2a.png|thumb|center|300x200px|Slika 9: Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal]] 

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno. Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimuma signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. (Slika 10). Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega). Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (Slika 10). 

[[Image:MK iskanje z zolno3.png|thumb|center|300x300px|Slika 10: Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (vir: Pieps)]] 

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da bomo, če slučajno pride do sprožitve plazu in zasutja vedeli kako ravnati in ne šele takrat začeli brati navodila za reševanje zasutega.

V nadaljevanju so opisani splošni postopki reševanja s plazovno žolno. Da bomo čim bolj skrajšali čas iskanja, pa je nujno potrebno proučiti specifična navodila za žolno, ki jo imamo. 

 

== Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

=== Iskanje z žolno ===

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, najprej skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli (Slika 11, točki A in B). Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s prekopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli (Slika 11, točka B) in nadaljujemo v smeri daljice AB (Slika 11 – šrafirano območje, Slika 12– znotraj črtanih črt). 

[[Image:MK iskanje z zolno4.png|thumb|center|300x300px|Slika 11: Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (vir: Ortovox)]] 

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..). Pri uporabi teh naprav prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm (ne nosimo prižganega telefona v notranjem žepu jakne, zraven pa imamo pripeto žolno!). Med iskanjem pa je najbolje telefon kar izklopiti.

Iskanje z žolno poteka v treh fazah (Slika 12): 

*Grobo iskanje – iskanje signala,
*Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah,
*Točkovno iskanje – iskanje v križu.

[[Image:MKiskanje z zolno5.png|thumb|center|300x280px|Slika 12: Faze iskanja z žolno]] 

'''Grobo iskanje''' (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine. (Slika 13 a, b). Če je reševalcev več, naj oseba, ki se najbolje psihičo počuti, prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju snega opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka v puščicah (Slika 6c), razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate). 

[[Image:MKiskanje z zolno6a.png|thumb|center|350x190px|Slika 13: Različni načini grobega iskanja (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev – iskanje v puščicah (vir: BeaconReviews.com)]] 

'''Fino iskanje''' (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne. Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (Slika 14). 

[[Image:MK iskanje z zolno7a.png|thumb|center|200x200px|Slika 14: Iskanje po silnicah]] 

Pri analognih žolnah pa uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (Slika 15). 

[[Image:MKslika8.png|thumb|center|400x250px|Slika 15: Fino iskanje po metodi koorinatnega sistema: (A) – zaznamo ton , od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (vir: bergpunkt.ch)]] 

'''Točkovno iskanje''' Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je nujno potrebno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (Slika 16). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje. 

[[Image:MKslika9.png|thumb|center|200x200px|Slika 16: Točkovno iskanje (vir: BeaconReviews.com)]] 

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti principa pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okoli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo se počasneje, odvisno od vrste žolne (Slika 17). 

[[Image:MK iskanje z zolno10.png|thumb|center|450x350px|Slika 17: Princip pristajanja letala]] 

=== Sondiranje ===

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (Slika 18). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično. 

[[Image:MKsondiranje1.png|thumb|center|300x270px|Slika 18: Sondiramo pravokotno na podlago]] 

Obstaja več načinov sondiranja (Slika 19), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka. 

[[Image:MK slika12.png|thumb|center|500x180px|Slika 19: Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu), (C) v polžu]] 

=== Izkopavanje ===

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (Slika 20A). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu (Slika 20B). Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S  [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Prva_pomo%C4%8D_v_hribih#Temeljni_postopki_o.C5.BEivljanja_.28TPO.29 TPO]  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

[[Image:MK iskanje z zolno13.png|thumb|center|500x200px|Slika 20: Strateško izkopavanje:(A) Razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev]] 

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna: 

*strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov),
*moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
*tehnika (metoda odkopavanja). 

== Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane. 

[[Image:Plaz_breithorn.JPG|thumb|center|300px|Ko je šlo zares. Vir Aljaž Anderle]]

=== Metoda treh krogov ===

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (Slika 21). 

[[Image:MK iskanje z zolno14.png|thumb|center|300x300px|Slika 21: Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (vir: BeaconReviews.com)]] 

=== Metoda mikro trakov ===

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah),  skrčimo pasove iskanja na minimum (2-5 metrov) in dosledno prečesujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12m).  Pri tem imamo žolno vseskozi obrnjeno v ISTO smer, in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje, oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in medtem, ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku.(npr. 2m)  Dimenzije pregledovanega območja je določena z jakostjo signala - ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo, zato naredimo nov obrat. Običajno  so te dimenzije od 10 do 15 metrov. (Slika 22). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine. 

 

[[Image:Mikrotrakovi-iskanje.jpg|thumb|center|500px|Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katerokoli žolno. Vir: Manuel Genshwein.]] 

== Iskanje globoko zasutih z eno- ali dvoantensko žolno ==

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5-8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo, ki ga moramo potem bodisi presondirati, ali pa z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno povečati natančnost določenja lokacije. 

=== Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu ===

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje. Označimo ga. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečam še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. [[Image:MIKROLOCIRANJE S KROGOM.jpg|thumb|center|400px|Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga. Vir: Manuel Genswein]] 

=== Vertikalno postavljena zasuta žolna. ===

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drug maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom. 

 

[[Image:Mikrolociranje v krogu - en maksimum.jpg|thumb|center|400px|vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi. Vir: Manuel Genswein]]

=== Izkop globoko zasutega  ===

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo.  Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2-3m snega v obliki klina.  Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje, kar nam nato omogoči precizen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dva nivoja.

Slika:Plaz breithorn.JPG

2012-04-16T09:57:09Z

Aljaz:

Sidrišča v ledu

2012-04-16T09:51:00Z

Aljaz:

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati. 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg|thumb|center|300px|Sidrišče v tankem ledu: dva abalaka in dodatni vijak. Vir: Anderle Aljaž]][[Image:Abalak plus vijak.JPG|thumb|center|300px|Abalakov, kombiniran z lednim vijakom v sidrišče. Uporabljena je 7mm vrvica. Vir: Anderle Aljaž]][[Image:Dvojni abalak.jpg|thumb|center|300px|Abalaka, povezana v sidrišče s 6mm vrvico in sidriščnim vozlom. Vir Anderle Aljaž]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Sidrišča za spust v snegu

2012-04-16T09:41:27Z

Aljaz:

Kadar se v zimskih oz. snežnih razmerah odločimo za [[Spust po vrvi|spust]] in če na voljo nimamo drugih pritrditvenih točk, kot so klini v skali ali drevesa, se lahko odločimo za izdelavo sidrišča za spust v snegu. Pri izdelavi sidrišča za spust v snegu si moramo najprej urediti varno stojišče in nato poskrbeti za dobro nosilnost in zanesljivost sidrišča. Za izdelavo tovrstnih sidrišč največkrat uporabljamo cepine, ki jih pri spustu navadno ne želimo pustiti tam, saj nam je brez cepinov nadaljnje sestopanje onemogočeno. Poleg tega načina se lahko po vrvi spustimo tudi na snežni krožnik. 

== Metoda spusta v snegu na dva cepina ==

Metoda spuščanja na dveh cepinih, ki ju po spustu potegnem za seboj, je najbolj uveljavljena. Kakovost tovrstnega sidrišča je močno odvisna od kvalitete snega. Tukaj velja načelo, da bolj kot je sneg predelan in trd, lažje bomo izdelali sidrišče za spust. Če imamo na voljo samo področje s pršičem, nepredelanim snegom ali suhim snegom, je sidrišče za spust v snegu praktično nemogoče izdelati. Do določene mere lahko v takšnih razmerah s teptanjem snega povečamo nosilnost sidrišča, vendar pri popolnoma suhem snegu ali čisto mokrem snegu (gnilcu) teptanje snega podre še zadnjo strukturo snežink, kar popolnoma onemogoči izdelavo sidrišča.

 

Pri izdelavi sidrišča za spust na dva cepina upoštevamo naslednja navodila:

#Prvi cepin pripravimo enako kot za osnovno horizontalno T-sidrišče – z najlonskim trakom (le da v tem primeru kanala, kjer je položen cepin ne zasujemo) kamor bomo vpeli vponko z matico, ki nam bo služila kot center sidrišča za spust.
#Drugi cepin položimo na spodnji rob luknje, v katerem kot T-sidrišče leži prvi cepin. Drugi cepin moramo položiti tako, da ne bo takoj zdrsnil iz položaja, hkrati pa ne sme biti preveč utrjen, ker ga v tem primeru ne bomo mogli potegniti za seboj. V glavo prvega in drugega cepina pritrdimo pomožno vrvico in ju tako povežemo, kar bo kasneje omogočilo izvlek obeh cepinov.
#Še eno pomožno vrvico pritrdimo v glavo prvega cepina, ki je v jami, in jo napeljemo preko drugega cepina do vponke. Vponko vpnemo na vrv, po kateri se bomo spustili. Pomembno je, da je pomožna vrvica ohlapna!
#Spustimo se po OBEH pramenih vrvi. 
#Ko zaključimo spust po vrvi, povlečemo tisti pramen, na katerem sta z vponko povezana glavna vrv in pomožna vrvica. Pramen vrvi, ki ga vlečemo, si lahko označimo z vponko. Povlečemo sunkovito, ker je tako večja verjetnost, da bomo uspešno potegnili iz jame prvi cepin. Pazimo, da nas na spodnjem sidrišču padajoča cepina ne poškodujeta.

 

[[Image:Sidrisca za spust v snegu dva cepina.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust v snegu na dva cepina (avtor: Jernej Lukša)]]

 

== Metoda spusta na snežni krožnik ==

Metoda spusta na snežni krožnik je tehnično podobna metodi spusta na snežno (ledno) gobo, razlikuje se predvsem v dimenziji izdelave (Slika 2). Premer snežnega krožnika mora biti večji od 1,5 m, seveda v odvisnosti od kakovosti snega. Posebno pozornost je potrebno posvetiti sestavi snežne odeje, da pri izdelavi ne pridemo do zelo mehke plasti, ki bi jo lahko kasneje med spustom z vrvjo prerezali, sicer pa naj bi bil kanal globok vsaj 30 cm. Oblika krožnika naj bi spominjala na obliko kapljice, zaradi boljšega poteka vrvi pri samem spustu. Spuščamo se po obeh pramenih, tudi če oba konca vrvi povežemo z vponko z matico (zaradi boljše nalege in poteka vrvi). Tako kot pri ledni gobi tudi v tem primeru potegnemo vponko z matico za seboj. 

[[Image:Snezni kroznik.jpg|thumb|center|500px|Slika 2: Izdelava snežnega krožnika (Vir: Petzl)]]

[[Image:Ledena_goba.JPG|thumb|center|500px|Ledena goba na ledeniku, pripravljena za spust. Foto: Anderle A. ]]

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:39:00Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. (slika 1. A, B, C, D) 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 418]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)ž

[[Image:Piolet ancre.jpg|thumb|center|400px|Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama.]]

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

[[Image:Piolet traction.jpg|thumb|center|300px|Plezanje v zelo strmem ali navpičnem ledu ali snegu, s pomočjo dveh cepinov. Piolet Traction]]

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:37:50Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 418]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)ž

[[Image:Piolet ancre.jpg|thumb|center|400px|Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama.]]

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

[[Image:Piolet_traction.jpg|thumb|center|300px|Plezanje v zelo strmem ali navpičnem ledu ali snegu, s pomočjo dveh cepinov. Piolet Traction]]

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:35:55Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 418]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)ž

[[Image:Piolet_ancre.jpg|thumb|center|Tehnika sidranja - Piolet Anrcre - pri čemer v zmerni do veliki naklonini vzdržujemo ravnotežje na zapičenem oklu z eno ali obema rokama. ]]

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:34:06Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 418]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:33:25Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet canne (2).jpg|thumb|center|300px|Hoja s cepinom. Piole tPanne. Cepin je v roki ob pobočju, služi za ravnotežje. Vir: Mountaineering: the freedom of the hills. Ronald Eng, 421ng]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422.]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:31:57Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

[[Image:Piolet_canne_(2).jpg|thumb|center|300px]]

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

[[Image:Piolet_panne.jpg|thumb|center|300px|Piolet Panne - oporno na okel. Vir: Mountaineering, the freedom of the hills. Ronald Eng, 422. ]]

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Slika:Piolet traction.jpg

2012-04-16T09:29:33Z

Aljaz:

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T09:26:56Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Glede na naklonino in vrsto snežnih razmer ločimo naslednje osnovne tehnike uporabe cepina. Prehodi med njimi so poljubni,  obstajajo številne variacije. 

Hoja po zložnem pobočju, pri čemer držimo cepn v osnovnem položaju za glavo, z ratiščem pa v stiku s snegom vzdržujemo ravnotežje: (fr. Piolet Canne)

Hoja po strmejšem pobočju, do 55°, pri čemer držimo cepin za glavo in lopatico in ga bodemo v sneg z oklom naprej. Bodemo ga lahko v višini glave in vse navzdol do pasu.  (fr. Piolet Panne)

Plezanje v zmerni naklonini .- do 60°, cepin držimo za ratišče in ga zabadamo v sneg z oklom, po potrebi pa ga z drugo roko primemo še za glavo. (fr. Piolet Ancre, ang. - low dagger)

Plezanje v strmem terenu (nad 70 stopinj) - Običajo tu že uporabljamo dva cepina, ki ju držimo za ratišče in z zamahi zabijamo v led. (fr. Piolet traction)

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Slika:Piolet canne (2).jpg

2012-04-16T09:08:22Z

Aljaz:

Slika:Piolet panne.jpg

2012-04-16T09:07:02Z

Aljaz: je naložil(-a) novo različico datoteke »Slika:Piolet panne.jpg«

Slika:Piolet panne.jpg

2012-04-16T09:06:05Z

Aljaz:

Slika:Piolet pane.jpg

2012-04-16T09:05:33Z

Aljaz:

Slika:Ledena goba.JPG

2012-04-16T09:05:02Z

Aljaz:

Slika:Piolet ancre.jpg

2012-04-16T09:04:28Z

Aljaz:

Uporaba cepinov in derez

2012-04-16T08:52:51Z

Aljaz:

Pri gibanju po snežnih in poledenelih pobočjih nas skrbi predvsem '''zdrs'''. Za zmanjševanje možnosti le-teh in njihovo zaustavljanje, uporabljamo [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#Cepin|cepin]] in [[Oprema_za_plezanje_snežnih_smeri#dereze|dereze]]. Kako to počnemo varno, opisujemo v nadaljevanju.

== Uporaba cepina ==

Kadar uporabljamo [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Cepin|cepin]] obvezno uporabljajmo tudi '''rokavice'''! Cepin pri hoji držimo v eni roki za glavo cepina, tako da je okel obrnjen nazaj oz. stran od telesa. Praviloma v roki, na strani ki gleda proti pobočju. Zapestna zanka naj poteka od ratišča preko glave cepina do zapestja, kot kaže Slika 1, da nam v primeru iztrganja glave cepina iz roke, zapestna zanka še vedno obdrži cepin v ugodnem položaju. 

Med hojo ratišče cepina zabadamo v pobočje, kar nam služi kot ravnotežna oporna točka, v primeru zdrsa pa z njim zaviramo.

== Hoja z derezami ==

Kadar hodimo z [[Oprema za plezanje snežnih smeri#Dereze|derezami]], obvezno uporabljajmo tudi '''cepin'''! Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Dokler strmina to dopušča, uporabljamo vse zobe derez, kar dosežemo s podplatom čevlja vzporednim s strmino, šele v veliki strmini samo po sprednjih zobeh (Slika 2).

[[Image:Hoja z derezami.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilno postavljanje nog z derezami (Vir: Petzl)]]Če se nam pod derezami nabirajo "cokle", jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom.Nujen dodatek  derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega so posebne gumijaste plošče (antibot) na naležni površini derez. 

[[Image:Hoja z derezami cokle.png|thumb|center|300px|Slika 3: Odstranjevanje "cokel" (Vir: Petzl]]

Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem (Slika 4). Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama.

[[Image:Hoja z derezami vzpon1.png|thumb|center|450px|Slika 4: Hoja z derezami navzgor (Vir: Petzl)]]

V primeru večje naklonine se obrnemo proti pobočju in uporabimo kombiniran način - z eno nogo uporabljamo sprednje zobe neposredno v pobočje, z drugo nogo pa stranske zobe poševno na pobočje. Pri tem pazimo, da imamo vedno dobro nameščen cepin (Slika 5)!

[[Image:Hoja z derezami vzpon2.png|thumb|center|450px|Slika 5: Hoja z derezami navzgor po strmem terenu (Vir: Petzl)]]

Ko postane prestrmo, uporabljamo samo še prednje zobe derez neposredno v pobočje.
 
 

Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje.

[[Image:Hoja z derezami sestop1.png|thumb|center|600px|Slika 6: Hoja z derezami navzdol (Vir: Petzl)]] 

Hodimo tako, da s podlati stopamo v "V" položaj (Slika 6). Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Zopet pazimo na to, da imamo težišče pod sabo med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje. 

Na zelo strmih pobočjih sestopamo ritensko na konicah derez ob sočasni uporabi cepina. 

== Zaustavljanje zdrsa s cepinom ==

V primeru zdrsa je bistveno, da '''zaviramo takoj'''. Zavedati se moramo, da hitrost drsenja brez ukrepanja hitro narašča, še posebej v impregniranih oblačilih na trdi snežni podlagi. Npr. po 20 m drsenja po 40° pobočju, lahko drsimo že s 60 km/h, po 80m pa že krepko nad 100 km/h. Pri takšnih hitrostih se s cepinom praktično ne moremo več ustaviti. Prav tako se v primeru zdrsa praktično ne moremo ustaviti v zelo velikih strminah (nad 55-60°), zato se v takšnih situacijah [[Gibanje naveze v snežnih smereh#Tehnika_varovanja|varujmo]]!

Postopek zaustavljanja je odvisen od položaja pri padcu, vedno pa stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

=== Osnovni položaj ===

V osnovnem položaju, t.j. na trebuhu, z nogami navzdol, imamo noge rahlo razkrečene, v kolenih pokrčene in telo rahlo usločeno (Slika 4).

Zaviramo tako, da okel cepina držimo v višini prsi in nanj pritiskamo s čim več teže. Z rahlo razkrečenimi nogami zagotovimo bočno stabilnost, s pokrčenimi nogami preprečimo kotaljenje (dereze), usločeno telo pa nam pripomore k večjemu pritisku na okel cepina. Na koncu zaustavljanja, pri majhni hitrosti, nogi zapičimo v sneg.

=== Zahtevnejši položaji ===

Verjetnost, da bomo zdrsnili ravno na trebuh in z nogami navzdol, je majhna. Pri zdrsu v zahtevnejših položajih zato stremimo k temu, da se čim prej spravimo v osnovni položaj, ki je praktično edini, v katerem lahko učinkovito zaviramo.

Primeri zahtevnejših položajev zdrsov:

*'''Padec na hrbet''': Takoj izvedemo obrat okoli osi telesa (preko bokov) in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - levo).
*'''Padec na trebuh z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - sredina).
*'''Padec na hrbet z glavo navzdol''': Takoj izvedemo obrat okoli osi pobočja in obrat okoli osi telesa (preko bokov), običajno oboje hkrati, in začnemo z zaviranjem (Slika 5 - desno). 

[[Image:Ustavljanje_s_cepinom_SLO.jpg|thumb|center|650px|Slika 5: Ustavljanje zdrsa s cepinom - zahtevnejši položaji. (Vir: Complete climbing manual, T. Lourens)]]

==== Obrat okoli osi pobočja ====

Okel cepina zasadimo dovolj stran od osi telesa in sicer v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 8. S tem ko okel zasadimo vstran od težišča telesa, ustvarimo navor, ki nas zarotira v položaj z glavo navzgor. Noge držimo v zraku, saj sicer izničujemo navor, ki je potreben za rotacijo.

==== Obrat okoli osi telesa ====

Okel cepina zasadimo v smer kjer držimo okel/glavo cepina, kot kaže Slika 9. Z notranjo rotacijo trupa dosežemo obrat na trebuh. Pri tem delujejo predvsem prsne mišice in mišice trupa, drseči okel pa kot navidezno fiksna, oporna točka. Nog v trenutku obrata nimamo razkrečenih.

=== Trening ustavljanja s cepinom ===

Zdrsa v realnih situacijah običajno ne pričakujemo in nas navadno preseneti. Da takrat reagiramo pravilno in pravočasno, je nujno, da '''reagiramo refleksno''', kar pa si lahko pridobimo le '''z veliko vaje'''. V ta namen si izberimo dovolj strmo pobočje z '''ugodnim naravnim iztekom''', brez skal; računajmo namreč, da se kdaj tudi ne bomo uspeli zaustaviti, še posebej začetniki. 

Trening izvajajmo s čelado in pazimo da se s cepinom ne poškodujemo. Zahtevnost položajev stopnjujmo postopoma. Začnimo z enostavnim ustavljanjem v osnovnem položaju z majhno hitrostjo, kasneje hitrost povečujmo, ter nazadnje preidimo na zahtevnejše položaje. Pri zaustavljanju naj nas nekdo opazuje in našo tehniko korigira, saj bomo lastne napake sami le stežka opazili.

=== Pogoste napake ===

*'''Ustavljanje z iztegnjenimi rokami''': Takšno zaustavljanje je neučinkovito, ker z iztegnjenimi rokami ne moremo zadovoljivo pritiskati na okel cepina. Okel cepina spravimo v višino prsi!
*'''Sunkovito zaustavljanje''': Do njega pride običajno, če prehitro zapičimo okel cepina v (trdo) podlago pri veliki hitrosti. Roki nam pri tem iztegne, s tem pa je naše zaustavljanje neučinkovito. Okel cepina v višini prsi zasadimo v sneg postopoma, predvsem pri veliki hitrosti drsenja!
*'''Noge niso rahlo razkrečene''', zato nas bočno rotira.
*'''Noge niso pokrčene''', zato z derezami zapnemo v sneg in nas začne kotaliti.
*'''Telo ni usločeno''', zato imamo zaradi drsenja po trebuhu drsno površino veliko in se zaustavljamo neučinkovito, saj slabo pritiskamo na okel cepina.
*'''Obrate skušamo izvesti z nožnimi koraki''': Pri majhnih hitrostih je to lahko celo uspešno, nikakor pa ne pri velikih, kjer nas zaradi tega početja lahko začne celo kotaliti.

Slika:Hoja z derezami.png

2012-04-10T17:37:51Z

Aljaz: je naložil(-a) novo različico datoteke »Slika:Hoja z derezami.png«

Gibanje naveze v snežnih smereh

2012-04-10T17:22:37Z

Aljaz:

Gibanje naveze v snežnih smereh je v svojem bistvu zelo podobno [[Osnove gibanja naveze|gibanju naveze]] v katerihkoli drugih smereh. En član naveze pleza, drugi ga varuje, kar ponavljata v izmenjujočih si intervalih. Pomembna razlika pa je v načinu varovanja - v snežnih smereh varujemo preko telesa, trdno vsidranega v snežno podlago, tako da je sidrišče, ob potencialnem zaustavljanju padca, obremenjeno šele v izjemnih primerih, ko/če naše telo izgubi trden stik s podlago. Dejansko deluje vsidrano varovalčevo telo kot primarno sidrišče, tisto pravo sidrišče pa kot razerva v zaporedni vezavi, ki jo predstavlja varovalčevo samovarovanje.

[[Osnove gibanja naveze#Komunikacija|Komunikacija]] med plezalcema v navezi se v ničemer ne razlikuje od tiste pri gibanju v katerihkoli drugih smereh. 

Pričujoča tehnika gibanja in varovanja, ki je opisana v nadaljevanju, je omejena na plezanje snežnih smeri, t.j. tipično bolj ali manj zalitih grap, z zelo kratkimi skalnimi odstavki ter strmih izpostavljenih snežnih vesin. Ko se teren postavi še bolj pokonci in ko naletimo na vedno več skalnega in lednega sveta, ter vedno manj snega, smeri postanejo tako imenovane kombinirane smeri (''mix-i''). V slednjih je tehnika gibanja in varovanja bolj podobna tehnikam plezanja [[Gibanje naveze v skalnih smereh|skalnih]] in [[Gibanje naveze v lednih smereh|lednih]] smeri, ki pa jih obravnavamo drugje.

== Tehnika napredovanja ==

Pri plezanju snežnih smeri napredujemo z derezami in enim ali dvema cepinoma, odvisno od strmine. Ves čas pazimo na pravilo treh opornih točk. Resnici na ljubo so za plezanje takšnih smeri primernejši klasični, bolj ali manj ravni cepini, kot visoko specializirana ledno-plezalna orodja. V krajših in lažjih skalnih odstavkih napredujemo praviloma z derezami in cepini v tako imenovani ''dry-tooling'' tehniki, lahko pa primemo tudi kakšen oprimek, kar je zaradi rokavic večinoma nerodno.

== Tehnika varovanja ==

Tehnika varovanja v snegu se razlikuje glede na vlogo plezalca. Tako poznamo:

*Varovanje prvega v navezi (napredujočega) in
*Varovanje drugega v navezi.

Kje in kako to počnemo varno, opisujejo poglavja v nadaljevanju.

=== Navezovanje ===

Pri plezanju snežnih smeri se plezalca navežeta enako kot pri plezanju skalnih smeri - vsak na eno stran glavne vrvi, z vozlom osmica na plezalni pas. Vponk za navezovanje ne uporabljamo. Tudi samovarovanje je enako kot pri plezanju skalnih smeri - z bičevim vozlom v center sidrišča.

=== Izbira primernega mesta varovališča ===

Glede izbire mesta varovališča velja moto "Najprej poskrbimo za lastno varnost!"; ko začno po nas deževati "projektili", bo sprememba varovališča praktično nemogoča. Na to moramo misliti prej!

Primeren kraj varovališča zato izberemo tako, da se čim bolj '''zavarujemo pred objektivnimi nevarnostmi''' v dani situaciji. Najbolj prežeče nevarnosti so seveda tiste, ki jih mi s plezanjem samo še stopnjujemo oz. povečujemo njihovo pojavnost. Tu gre predvsem za padajoče kose ledu/snega, plazove, padajoče kamenje, pa tudi morebitni padec napredujočega plezalca, "bogato opremljenega" z zobmi derez in cepinov...

Vse to drvi v dolino po tako imenovanih plaznicah, tipično pa poteka idealna linija plezanja snežnih smeri, v smislu najmanjših tehničnih težav, ravno po plaznicah. To še posebej velja za grape, kot najbolj plezane snežne smeri, zato ni naključje, da so varna mesta varovanja običajno nekoliko izven idealne linije plezanja, vedno pa '''izven plaznic'''! Relativno varna mesta varovanja so tako razne skalne votline, mesta pod previsi, mesta na zgornjih/zunanjih delih "ovinkov", kjer naša plezalna smer spreminja svojo smer. Pri vsem tem pa se izogibajmo kložam - mestom z napihanim snegom, slabo sprijetim s podlago. Na Sliki 1 je prikazan primer varnega mesta za varovanje v snežni smeri.

=== Izbira sidrišča ===

Če nam to razmere dopuščajo, kljub temu da plezamo snežno smer, izdelamo [[Sidrišča v skali|sidrišče v '''skali''']]. Šele kot drugo izbiro posežemo po [[Sidrišča v ledu|sidrišču v ledu]] ali [[Sidrišča v snegu|sidrišču v snegu]]. Še posebej to velja, kadar je sneg slabo predelan ali mehak in bi bilo sidrišče v snegu vprašljivo.

 

=== Varovanje napredujočega ===

Prvega člana naveze oz. napredujočega plezalca varujemo '''dinamično preko bokov''', trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena in zmožnosti opazovanja soplezalca:

*'''Največkrat''', v večjih strminah, (50°+) ko dejansko nastopi upotreba po varovanju, varujemo stoje, dobro vkopani z nogami v sneg, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju in v kombinaciji s prečnim sidriščem. 

'''Izjemoma, v manjših nakloninah''', in globokem, mehkem snegu, varujemo sede, obrnejni navzdol, s trupom pa diagonalno na pobočje, da imamo dober pregled nad plezalcem. Primer - varovanje v dolgih pogočjih z in zelo mehkim snegom (Andi)

Pri tem se seveda '''varovalec vedno [[Varovanje#Samovarovanje|samovaruje]]''' z rahlo napeto vrvjo. Zelo pomembno je, da samovarovalna vez med varovalcem in sidriščem ni ohlapna, saj se le tako ob morebitni porušitvi podlage pod varovalcem izognemo dinamičnim, in s tem nepotrebno velikim, obremenitvam sidrišča.

Varovalec namesti vrv napredujočega plezalca preko svojega trupa v '''smeri zapiranja''', ki bi nastala ob morebitnem padcu napredujočega. Podrobnosti prikazujeta Sliki 1 in 2. Do omenjenega zapiranja pride zato, ker napredujoči plezalec ne namešča vmesnih varoval in pade mimo varovalca za dve dolžini že porabljene vrvi (Slika 2). Na snežni podlagi ne pretirane strmine to niti ni problematično, v primeru mešanega terena, skalnih skokov, ali pa velikih strmin, pa je bolj priporočljivo preiti na klasični način varovanja z nameščanjem vmesnih varoval.

 

Vrv napredujočega prosto vpnemo z vponko v manevrsko zanko plezalnega pasu. Funkcija te vponke je ta, da ob morebitnem padcu plezalca na napačno stran, torej na drugo kot smo predvideli, ohranimo zadovoljivo trenje vrvi ob telo. Brez te vponke bi ob neugodnem padcu vrv samo še tekla ob varovalčevem telesu in ne bi ustvarjala nobenega trenja, to pa seveda ni nobeno varovanje.

Omenili smo že, da je varovanje prvega v navezi '''dinamično''', kar pomeni, da v primeru padca dopustimo, da '''del vrvi kontrolirano steče skozi varovalčeve roke''' in je nikakor panično ne zategnemo! S tem energijo zaustavljanja padca porazdelimo na daljši časovni interval, s čimer omejimo silo, ki deluje na varovalčevo telo in sidrišče. Med zaustavljanjem vrvno zanko okoli telesa postopno še bolj "zapiramo", s tem pa povečujemo trenje vrvi ob telo. Slika 2 prikazuje razmere in obremenitve ob zaustavljanju padca.

 

Med drsenjem navzdol, naj se plezalec '''poskuša [[Uporaba cepinov in derez#Zaustavljanje_zdrsa_s_cepinom|ustavljati s cepinom]]''', kar na velikih strminah ni dovolj za zaustavitev, poleg tega pa z dvemi cepini nevarno ali v najboljšem primeru nerodno početje. Vrv tako prevzame le preostanek obremenitve do zaustavitve padca. 

Do kam potegnemo raztežaj? Smiselno je, da ne delamo polnih raztežajev, saj nam v primeru padca med izdelavo zgornjega sidrišča lahko zmanjka vrvi za dinamično varovanje/zaustavljanje. Možno pa je, da varovalec med pripravo na zaustavljanje, vrv do plezalca nekoliko skrajša s potegi vrvi z obema rokama na zaviralni strani. Nikakor pa naj med tem ne podira poteka vrvi ob telesu.

=== Varovanje drugega v navezi ===

Drugega člana naveze varujemo '''statično preko bokov ali ramen''', trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena:

*'''V mehkejšem snegu in zmernih nakloninah''', varujemo sede, obrnjeni navzdol. Pri tem načinu gre vrv od plezalca preko vponke mimo boka na strani plaznice/plezalne smeri preko hrbta na drugo stran v zaviralno roko. Ta način je še posebej praktičen pri izmeničnem plezanju, saj pri prehodu iz varovanja drugega v varovanje prvega, dodatni manevri niso potrebni.
*Sede lahko varujemo tudi na način da se v cepin, ki je navpično zapičen v sneg vpnemo trak, katerega povežemo z zanko v pasu. V to vponko varujemo in na tak način dodatno ojačamo sidrišče (slika 3).
*V večjih strminah in tršem snegu, varujemo stoje, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju. V tem primeru gre vrv od plezalca med nogama, čez prsi, vrat in ramo ter po hrbtu v nasprotno (zaviralno) roko. Soplezalca opazujemo med nogami ali preko rame (slika 4).

Pri tem se seveda '''varovalec vedno [[Varovanje#Samovarovanje|samovaruje]]''' z rahlo napeto vrvjo. Statično varovanje pomeni, da je vrv med plezalcem in varovalcem ves čas napeta, ob morebitnem padcu soplezalca pa '''vrvi ne spuščamo skozi roke''', ampak jo takoj '''statično zategnemo'''.

[[Image:VarovanjeSnegSede.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 3: Statično varovanje v snegu]]

 

[[Image:VarovanjeSnegStoje.jpg|thumb|center|220x300px|Slika 4: Statično varovanje stoje (Vir:Alpinistična šola)]]

== Pogoste napake ==

*'''Izbira varovališča v vpadnici "projektilov"''': Če je le možno, varovališče izdelajmo na varnejših mestih. Pomaknimo se iz smeri plezanja, na levi ali desni rob grape, kjer imamo med drugim tudi boljše možnosti izdelave sidrišča v skali. Če je potrebno, in če s tem izkoristimo naravne danosti, ne plezajmo polnih raztežajev, ampak za ceno počasnejšega napredovanja izdeljamo varnjše varovališče prej.

*'''Menjava konfiguracije varovanja brez vmesnega samovarovanja soplezalca''': Ta situacija je posebej izpostavljena pri izmeničnem plezanju, ko sopelzalec pripleza do sidrišča in nadaljuje s plezanjem naprej. Pri menjavi konfiguracije varovanja, npr. iz ramenskega v bočno varovanje kot vmesno stopnjo, varovanje popolnoma spustimo/podremo, saj vrv samo še prosto držimo v rokah. Če soplezalcu v tem trenutku zdrsne, le-ta pade za celotno dolžino vrvi, z roko je namreč ne bomo zadržali, nevarno pa je tudi da pride do izruvanja sidrišča ob dinamični obremenitvi, ko zmanjka vrvi. Tej situaciji pa se lahko elegantno izognemo, če ves čas varujemo preko bokov v sedečem položaju in že ob začetnem nameščanju varovanja za drugega v navezi, izberemo takšen potek vrvi, ki bo pravilen tudi za varovanje napredujočega, kljub temu da je smer pri varovanju drugega v navezi načeloma nepomembna.
*'''Prehiter soplezalec kot drugi v navezi''': Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.

Gibanje naveze v snežnih smereh

2012-04-10T17:21:30Z

Aljaz:

Gibanje naveze v snežnih smereh je v svojem bistvu zelo podobno [[Osnove gibanja naveze|gibanju naveze]] v katerihkoli drugih smereh. En član naveze pleza, drugi ga varuje, kar ponavljata v izmenjujočih si intervalih. Pomembna razlika pa je v načinu varovanja - v snežnih smereh varujemo preko telesa, trdno vsidranega v snežno podlago, tako da je sidrišče, ob potencialnem zaustavljanju padca, obremenjeno šele v izjemnih primerih, ko/če naše telo izgubi trden stik s podlago. Dejansko deluje vsidrano varovalčevo telo kot primarno sidrišče, tisto pravo sidrišče pa kot razerva v zaporedni vezavi, ki jo predstavlja varovalčevo samovarovanje.

[[Osnove gibanja naveze#Komunikacija|Komunikacija]] med plezalcema v navezi se v ničemer ne razlikuje od tiste pri gibanju v katerihkoli drugih smereh. 

Pričujoča tehnika gibanja in varovanja, ki je opisana v nadaljevanju, je omejena na plezanje snežnih smeri, t.j. tipično bolj ali manj zalitih grap, z zelo kratkimi skalnimi odstavki ter strmih izpostavljenih snežnih vesin. Ko se teren postavi še bolj pokonci in ko naletimo na vedno več skalnega in lednega sveta, ter vedno manj snega, smeri postanejo tako imenovane kombinirane smeri (''mix-i''). V slednjih je tehnika gibanja in varovanja bolj podobna tehnikam plezanja [[Gibanje naveze v skalnih smereh|skalnih]] in [[Gibanje naveze v lednih smereh|lednih]] smeri, ki pa jih obravnavamo drugje.

== Tehnika napredovanja ==

Pri plezanju snežnih smeri napredujemo z derezami in enim ali dvema cepinoma, odvisno od strmine. Ves čas pazimo na pravilo treh opornih točk. Resnici na ljubo so za plezanje takšnih smeri primernejši klasični, bolj ali manj ravni cepini, kot visoko specializirana ledno-plezalna orodja. V krajših in lažjih skalnih odstavkih napredujemo praviloma z derezami in cepini v tako imenovani ''dry-tooling'' tehniki, lahko pa primemo tudi kakšen oprimek, kar je zaradi rokavic večinoma nerodno.

== Tehnika varovanja ==

Tehnika varovanja v snegu se razlikuje glede na vlogo plezalca. Tako poznamo:

*Varovanje prvega v navezi (napredujočega) in
*Varovanje drugega v navezi.

Kje in kako to počnemo varno, opisujejo poglavja v nadaljevanju.

=== Navezovanje ===

Pri plezanju snežnih smeri se plezalca navežeta enako kot pri plezanju skalnih smeri - vsak na eno stran glavne vrvi, z vozlom osmica na plezalni pas. Vponk za navezovanje ne uporabljamo. Tudi samovarovanje je enako kot pri plezanju skalnih smeri - z bičevim vozlom v center sidrišča.

=== Izbira primernega mesta varovališča ===

Glede izbire mesta varovališča velja moto "Najprej poskrbimo za lastno varnost!"; ko začno po nas deževati "projektili", bo sprememba varovališča praktično nemogoča. Na to moramo misliti prej!

Primeren kraj varovališča zato izberemo tako, da se čim bolj '''zavarujemo pred objektivnimi nevarnostmi''' v dani situaciji. Najbolj prežeče nevarnosti so seveda tiste, ki jih mi s plezanjem samo še stopnjujemo oz. povečujemo njihovo pojavnost. Tu gre predvsem za padajoče kose ledu/snega, plazove, padajoče kamenje, pa tudi morebitni padec napredujočega plezalca, "bogato opremljenega" z zobmi derez in cepinov...

Vse to drvi v dolino po tako imenovanih plaznicah, tipično pa poteka idealna linija plezanja snežnih smeri, v smislu najmanjših tehničnih težav, ravno po plaznicah. To še posebej velja za grape, kot najbolj plezane snežne smeri, zato ni naključje, da so varna mesta varovanja običajno nekoliko izven idealne linije plezanja, vedno pa '''izven plaznic'''! Relativno varna mesta varovanja so tako razne skalne votline, mesta pod previsi, mesta na zgornjih/zunanjih delih "ovinkov", kjer naša plezalna smer spreminja svojo smer. Pri vsem tem pa se izogibajmo kložam - mestom z napihanim snegom, slabo sprijetim s podlago. Na Sliki 1 je prikazan primer varnega mesta za varovanje v snežni smeri.

=== Izbira sidrišča ===

Če nam to razmere dopuščajo, kljub temu da plezamo snežno smer, izdelamo [[Sidrišča v skali|sidrišče v '''skali''']]. Šele kot drugo izbiro posežemo po [[Sidrišča v ledu|sidrišču v ledu]] ali [[Sidrišča v snegu|sidrišču v snegu]]. Še posebej to velja, kadar je sneg slabo predelan ali mehak in bi bilo sidrišče v snegu vprašljivo.

 

=== Varovanje napredujočega ===

Prvega člana naveze oz. napredujočega plezalca varujemo '''dinamično preko bokov''', trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena in zmožnosti opazovanja soplezalca:

*'''Največkrat''', v večjih strminah, (50°+) ko dejansko nastopi upotreba po varovanju, varujemo stoje, dobro vkopani z nogami v sneg, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju in v kombinaciji s prečnim sidriščem. 
'''Izjemoma, v manjših nakloninah''', in globokem, mehkem snegu, varujemo sede, obrnejni navzdol, s trupom pa diagonalno na pobočje, da imamo dober pregled nad plezalcem. Primer - varovanje v dolgih pogočjih z in zelo mehkim snegom (Andi)

Pri tem se seveda '''varovalec vedno [[Varovanje#Samovarovanje|samovaruje]]''' z rahlo napeto vrvjo. Zelo pomembno je, da samovarovalna vez med varovalcem in sidriščem ni ohlapna, saj se le tako ob morebitni porušitvi podlage pod varovalcem izognemo dinamičnim, in s tem nepotrebno velikim, obremenitvam sidrišča.

Varovalec namesti vrv napredujočega plezalca preko svojega trupa v '''smeri zapiranja''', ki bi nastala ob morebitnem padcu napredujočega. Podrobnosti prikazujeta Sliki 1 in 2. Do omenjenega zapiranja pride zato, ker napredujoči plezalec ne namešča vmesnih varoval in pade mimo varovalca za dve dolžini že porabljene vrvi (Slika 2). Na snežni podlagi ne pretirane strmine to niti ni problematično, v primeru mešanega terena, skalnih skokov, ali pa velikih strmin, pa je bolj priporočljivo preiti na klasični način varovanja z nameščanjem vmesnih varoval.

[[Image:Gibanje sneg-prvi pleza.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Varovanje napredujočega v sedečem položaju. Varovališče umaknjeno v levo izven smeri.]]

Vrv napredujočega prosto vpnemo z vponko v manevrsko zanko plezalnega pasu. Funkcija te vponke je ta, da ob morebitnem padcu plezalca na napačno stran, torej na drugo kot smo predvideli, ohranimo zadovoljivo trenje vrvi ob telo. Brez te vponke bi ob neugodnem padcu vrv samo še tekla ob varovalčevem telesu in ne bi ustvarjala nobenega trenja, to pa seveda ni nobeno varovanje.

Omenili smo že, da je varovanje prvega v navezi '''dinamično''', kar pomeni, da v primeru padca dopustimo, da '''del vrvi kontrolirano steče skozi varovalčeve roke''' in je nikakor panično ne zategnemo! S tem energijo zaustavljanja padca porazdelimo na daljši časovni interval, s čimer omejimo silo, ki deluje na varovalčevo telo in sidrišče. Med zaustavljanjem vrvno zanko okoli telesa postopno še bolj "zapiramo", s tem pa povečujemo trenje vrvi ob telo. Slika 2 prikazuje razmere in obremenitve ob zaustavljanju padca.

[[Image:Gibanje sneg-zaustavljanje.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Zaustavljanje padca prvega ali drugega v navezi v sedečem položaju.]] 

Med drsenjem navzdol, naj se plezalec '''poskuša [[Uporaba cepinov in derez#Zaustavljanje_zdrsa_s_cepinom|ustavljati s cepinom]]''', kar na velikih strminah ni dovolj za zaustavitev, poleg tega pa z dvemi cepini nevarno ali v najboljšem primeru nerodno početje. Vrv tako prevzame le preostanek obremenitve do zaustavitve padca. 

Do kam potegnemo raztežaj? Smiselno je, da ne delamo polnih raztežajev, saj nam v primeru padca med izdelavo zgornjega sidrišča lahko zmanjka vrvi za dinamično varovanje/zaustavljanje. Možno pa je, da varovalec med pripravo na zaustavljanje, vrv do plezalca nekoliko skrajša s potegi vrvi z obema rokama na zaviralni strani. Nikakor pa naj med tem ne podira poteka vrvi ob telesu.

=== Varovanje drugega v navezi ===

Drugega člana naveze varujemo '''statično preko bokov ali ramen''', trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena:

*'''V mehkejšem snegu in zmernih nakloninah''', varujemo sede, obrnjeni navzdol. Pri tem načinu gre vrv od plezalca preko vponke mimo boka na strani plaznice/plezalne smeri preko hrbta na drugo stran v zaviralno roko. Ta način je še posebej praktičen pri izmeničnem plezanju, saj pri prehodu iz varovanja drugega v varovanje prvega, dodatni manevri niso potrebni.
*Sede lahko varujemo tudi na način da se v cepin, ki je navpično zapičen v sneg vpnemo trak, katerega povežemo z zanko v pasu. V to vponko varujemo in na tak način dodatno ojačamo sidrišče (slika 3).
*V večjih strminah in tršem snegu, varujemo stoje, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju. V tem primeru gre vrv od plezalca med nogama, čez prsi, vrat in ramo ter po hrbtu v nasprotno (zaviralno) roko. Soplezalca opazujemo med nogami ali preko rame (slika 4).

Pri tem se seveda '''varovalec vedno [[Varovanje#Samovarovanje|samovaruje]]''' z rahlo napeto vrvjo. Statično varovanje pomeni, da je vrv med plezalcem in varovalcem ves čas napeta, ob morebitnem padcu soplezalca pa '''vrvi ne spuščamo skozi roke''', ampak jo takoj '''statično zategnemo'''.

[[Image:VarovanjeSnegSede.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 3: Statično varovanje v snegu]]

 

[[Image:VarovanjeSnegStoje.jpg|thumb|center|220x300px|Slika 4: Statično varovanje stoje (Vir:Alpinistična šola)]]

== Pogoste napake ==

*'''Izbira varovališča v vpadnici "projektilov"''': Če je le možno, varovališče izdelajmo na varnejših mestih. Pomaknimo se iz smeri plezanja, na levi ali desni rob grape, kjer imamo med drugim tudi boljše možnosti izdelave sidrišča v skali. Če je potrebno, in če s tem izkoristimo naravne danosti, ne plezajmo polnih raztežajev, ampak za ceno počasnejšega napredovanja izdeljamo varnjše varovališče prej.

*'''Menjava konfiguracije varovanja brez vmesnega samovarovanja soplezalca''': Ta situacija je posebej izpostavljena pri izmeničnem plezanju, ko sopelzalec pripleza do sidrišča in nadaljuje s plezanjem naprej. Pri menjavi konfiguracije varovanja, npr. iz ramenskega v bočno varovanje kot vmesno stopnjo, varovanje popolnoma spustimo/podremo, saj vrv samo še prosto držimo v rokah. Če soplezalcu v tem trenutku zdrsne, le-ta pade za celotno dolžino vrvi, z roko je namreč ne bomo zadržali, nevarno pa je tudi da pride do izruvanja sidrišča ob dinamični obremenitvi, ko zmanjka vrvi. Tej situaciji pa se lahko elegantno izognemo, če ves čas varujemo preko bokov v sedečem položaju in že ob začetnem nameščanju varovanja za drugega v navezi, izberemo takšen potek vrvi, ki bo pravilen tudi za varovanje napredujočega, kljub temu da je smer pri varovanju drugega v navezi načeloma nepomembna.
*'''Prehiter soplezalec kot drugi v navezi''': Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.

Plazovi

2012-04-08T12:21:20Z

Aljaz:

= Uvod =

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi niso naključni in spontani dogodki, temveč jih vedno sprožijo zunanji dejavniki, kot so npr. nenadno prekomerno zbiranje vode, ki so posledica močnih padavin (dežja ali snega), nenadno povišanje temparature, padanje kamenja, ledu, dodatna obremenitev snežne oddeje zaradi človeške teže (turni smučar, gornik). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni oddeji, predvsem na silo teže. Posledica je, da snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.

 [[Image:Plazovi 1 deli plazu.JPG|thumb|center|230x200px|Slika 1: Deli snežnega plazu]] 

== Vrste snežnih plazov ==

Glede na kvaliteto snega ločimo plazove sprijetega snega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa vlažen, tako da poznamo pravzaprav 4 tipe snežnih plazov:

*plazovi suhega in nesprijetega snega
*plazovi suhega sprijetega snega
*plazovi vlažnega nesprijetega snega
*plazovi vlažnega sprijetega snega

 

[[Image:MK Slika2 vrste plazov.jpg|thumb|center|400x200px|Slika 2: Vrste snežnih plazov (vir: www. Noezdv.at)]] 

Najnevarnejši plazovi v naših, pa tudi evropskih gorah, so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi '''kložasti plazovi'''. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Pri obremenitvi zgornje, trde plasti, le-ta kar hitro zdrsne na mehki podlagi. Zaradi povezanosti snežne plasti, se sprožijo v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25° in 45°.

Plazovi suhega nesprijetga snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve in imajo lahko veliko rušilno moč s katastrofanlnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove... Imenujemo jih tudi '''pršni plazovi'''. V evropskih gorstvih jih je bolj malo. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, kuloarjih in stenah takoj po sneženju. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi vlažnega nesprijetega snega se sprožijo točovno, na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Dosežejo lahko tudi velike razsežnosti. Plaz vlažnega nesprijetega snega potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonine. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi vlažnega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo ('''talni plaz'''). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

== Kritični faktorji ==

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov so:

*razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje...),
*teren,
*človek.

=== Razmere ===

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo ter posledično na stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem povzroči, da se snežni kristali drobijo. Tako preobražene kristale veter odlaga na zavetrnih območjih na mehko plast še nepredelanega snega. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže. Nastane t.i. kloža.

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega. Kristali novozapadlega snega namreč še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med sabo in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega (višina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju) je odvisna tudi od vetra in temperature v času sneženja. V ugodnih pogojih (brezveterje in visoka temperatura ob sneženju) je le-ta 30-50 cm, v neugodnih vremenskih pogojih (sneženje z močnim vetrom, ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10-20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpiva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, zato se nevarnost plazov le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0°C pa stabilizirajo snežno oddejo.

 

[[Image:MK Plazovi 3 nihanje temperature.JPG|thumb|center|650x150px|Slika 3: Vpliv temperature na stabilizacijo snežne oddeje. a) nenedna otoplitev poveča nevarnost plazov b) pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira c) daljše obdobje hladnega vremena ( -5°C do -10°C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov d) nihanja temperature okoli 0°C stabilizita snežno odejo e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (vir: Bergsport Winter; SAC)]]

=== Teren ===

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi na pobočjih z naklonom med 20° in 50°. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg ponavadi sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sproži na SZ-S-SV obrnjenih pobočjih. Na teh straneh se sneg namreč počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost proženja plazu je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Vrsta podlage (ruševje, trava, skale) nima bistvenega pomena. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

=== Človek ===

Turni smučar/gornik dodatno obremenjuje snežno oddejo. Njegov vpliv sega nekako do 1 m globine snežne oddeje. V kar 90% je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul/poškodoval. Človek je edini izmed dejavnikov, ki lahko aktivno in zavestno vpliva na proženje plazov, oziroma lahko nevarnost zmanjšuje ali povečuje. Z ustreznim znanjem, pravilnim in pravočasnim odločanjem, lahko nivo tveganja zmanjšamo na sprejemljivo mejo. Pri tem se moramo stalno zavedati in upoštevati številne spremenljivke, ki pri nastopanju v skupini, postajajo še bolj pomembne in izrazite:  Število ljudi, njihova psihična in fizična pripravljenost, zdravje, opremljenost, znanje, načrt poti, komunikacija,...   Pravočasno prepoznavanje verjetnosti da se bo sprožil plaz in ustrezno ravnanje, je zato bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

== Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov ==

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici. 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" width="902" style=""
|+
Tabela 1: Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (vir: : http://www.arso.gov.si/vreme/napovediinpodatki/snegraz.html

 

|-
! scope="row" | OZNAKA STOPNJE 
! scope="col" | STABILNOST SNEŽNE ODEJE 
! scope="col" | VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV 
! scope="col" | PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI 
|-
! scope="row" | 1. - majhna 
| Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna. 
| Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi 
| Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost 
|-
! scope="row" | 2. - zmerna 
| Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna. 
| Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega, ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo 
| Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas, idr.) 
|-
! scope="row" |
3. -

znatna

| Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna. 
| Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov. 
| Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih 
|-
! scope="row" |
4. -

velika

| Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna 
| Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov. 
| Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin. 
|-
! scope="row" |
5.-

zelo velika

| Splošna nestabilnost snežne odeje. 
| Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah. 
| Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so vdovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov. 
|}

 

 

= Preizkus stabilnosti snežne odeje =

Ena od poglavitnih nevarnosti pri gibanju po zasneženem terenu so snežni plazovi. Nevarnost proženja le teh je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Za olajšanje odločanja o gibanju po takšnem terenu je zato pogosto nujno, da stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmerimo oz. ocenimo.

Zavedati se je potrebno, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno reprezentativen in je lahko drugačen. Torej ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Plazovne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi strani neba. Tovrstne preizkuse torej delamo tam, kjer ocenimo da je to potrebno in smiselno. 

== Izbira lokacije preizkusa ==

Lokacija preizkusa mora bit kar se da  '''varna'''. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da morebiten plaz ni nevaren za preizkuševalce. Zato za preizkuse stabilnosti izbiramo majhna pobočja z malo snega nad nami. 

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj '''reprezentativen''', torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:

*enak naklon pobočja,
*enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
*enaka nadmorska višina,
*podobne karakteristike snežne odeje. 

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah. 

== Metode preizkusa ==

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini:

#'''Posredne''': Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''norveška metoda'''.
#'''Neposredne''': Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''švicarska metoda'''.

 V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=22&LinkId=27&ParentLinkId=3 Compression Test (CT)]
*[http://www.fsavalanche.org/NAC/techPages/articles/06_ISSW_Simenhois.pdf Extended Column Test (ECT)]
*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=23&LinkId=28&ParentLinkId=3 Rutschblock Test] 

 

=== Prerez snežne odeje ===

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom lahko identificiramo tako imenovane '''kritične plasti''' v snežni odeji. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz navadno sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 4:

#V sneg izkopljemo '''navpično luknjo''' do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
#Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
#Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na '''sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo''' in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...

 

[[Image:Plazovi-shema prerez.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.]]

 

=== Norveška metoda ===

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda je ena najpogosteje uporabljanih, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot par minut.

 

[[Image:Plazovi-slika norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

[[Image:Plazovi-shema norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 6: Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.]] 

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 5 in 6:

#Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico '''pravokotno na pobočje''' (Slika 6).
#S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
#Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
#Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 6). 
#Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
#Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 2.
#Tako preizkusimo '''vse kritične plasti''', če jih je več.
#Na koncu luknjo zasujemo.

 

{| height="132" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 2: Interpretacija rezultatov norveške metode.
|-
! scope="col" | Vlečna sila / oznaka na lopati
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| bgcolor="#ff0000" |  < 10 daN
| splošna
| Izogibajmo se temu pobočju.
|-
| bgcolor="#ffff00" | 10 - 20 daN 
| velika do zmerna
| Previdnost pri izbiri smeri/poti.
|-
| bgcolor="#66ff00" | > 20 daN 
| majhna
| 
|}

 

=== Švicarska metoda ===

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo takrat kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat in takrat ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

[[Image:Plazovi-slika svicarska.jpg|thumb|center|400px|Slika 7: Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

#V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
#Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
#Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 7.
#Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
#Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
#Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
#Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 3.
#Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

{| height="276" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 3: Interpretacija rezultatov švicarske metode.
|-
! scope="col" | Zdrs klade
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.
|
nevarno (5)

| Izogibajmo se odprtim pobočjem.
|-
| Pri obremenitvi s smučmi na nogah.
| nevarno (4)
| Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m.
|-
| Pri počepih ene osebe s smučmi (4x).
| sumljivo (3)
| Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
|-
| Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x).
| sumljivo (2)
| Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m.
|-
| Po skoku ene osebe brez smuči.
| varno (1)
| Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje.
|-
| Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.
| varno (0)
| Smučanje na odprtih pobočjih je varno.
|}

 

= Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč =

Plazovi v zimskem času predstavljajo eno največjih nevarnosti za obiskovalce gora. Po zadnjih statistični podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 % (Slika 8). Zato je zelo pomembna takojšnja tovariška pomoč. Le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate. Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa. 

[[Image:MK iskanje z zolno1.png|thumb|center|400x250px|Slika 8: Krivulja preživetja pod plazom]]

 

== Nekaj malega o žolnah ==

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. To isto napravo pa lahko s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo. Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah. Danes  vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz. V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Prav onadva sta prva tako napravo poimenovala lavinska žolna. Pisk na sprejemniku je bil namreč podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

=== Preverjanje delovanja plazovne žolne ===

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planisko kočo...), kjer ni nobene nevarnosti plazu. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

'''Preverjanje sprejema'''

Vodja ture preklopi žolno na oddajanje (SEND), ostali udeleženci pa na sprejem (SEARCH). Če imamo analogno žolno, jo moramo preklopiti na največji domet. Udeleženci se oddaljujo od vodje (žolne, ki oddaja) toliko časa, dokler se slišijo signal. Ko signal izgine, se ustavijo. S tem testom ugotovimo ali žolna sploh sprejema signal in kolikšen je doseg sprejema (20m, 30m,...60 m). Ta podatek je zelo pomemben za prvo fazo iskanja zasutega (grobo iskanje).''' '''

Po preverjanju oddajanja vsi udeleženci ture žolne preklopijo na oddajanje (SEND) in jih namestijo za nošnjo med turo ter se razporedijo na razdalji 5 metrov. Vodja ture preklopi žolno v način za preverjanje (v kolikor ima to funkcijo) drugače pa na sprejem in se približa vsakemu udeležencu na razdaljo enega metra ter preveri pravilnost oddajanja. Ko preveri še zadnjega udeleženca vodja ture še svojo žolno preklopi na oddajanje (SEND), jo ustrezno namesti in tura se lahko prične. 

'''Nošnja žolne med turo'''

Lavinsko žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna "odtrgala" s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! 

=== '''Vrste plazovnih žoln''' ===

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene). Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami. Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico. Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega. Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (Slika 9).

[[Image:MKiskanje z zolno2a.png|thumb|center|300x200px|Slika 9: Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal]] 

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno. Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimuma signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. (Slika 10). Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega). Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (Slika 10). 

[[Image:MK iskanje z zolno3.png|thumb|center|300x300px|Slika 10: Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (vir: Pieps)]] 

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da bomo, če slučajno pride do sprožitve plazu in zasutja vedeli kako ravnati in ne šele takrat začeli brati navodila za reševanje zasutega.

V nadaljevanju so opisani splošni postopki reševanja s plazovno žolno. Da bomo čim bolj skrajšali čas iskanja, pa je nujno potrebno proučiti specifična navodila za žolno, ki jo imamo. 

 

== Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

=== Iskanje z žolno ===

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, najprej skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli (Slika 11, točki A in B). Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s prekopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli (Slika 11, točka B) in nadaljujemo v smeri daljice AB (Slika 11 – šrafirano območje, Slika 12– znotraj črtanih črt). 

[[Image:MK iskanje z zolno4.png|thumb|center|300x300px|Slika 11: Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (vir: Ortovox)]] 

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..). Pri uporabi teh naprav prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm (ne nosimo prižganega telefona v notranjem žepu jakne, zraven pa imamo pripeto žolno!). Med iskanjem pa je najbolje telefon kar izklopiti.

Iskanje z žolno poteka v treh fazah (Slika 12): 

*Grobo iskanje – iskanje signala,
*Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah,
*Točkovno iskanje – iskanje v križu.

[[Image:MKiskanje z zolno5.png|thumb|center|300x280px|Slika 12: Faze iskanja z žolno]] 

'''Grobo iskanje''' (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine. (Slika 13 a, b). Če je reševalcev več, naj oseba, ki se najbolje psihičo počuti, prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju snega opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka v puščicah (Slika 6c), razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate). 

[[Image:MKiskanje z zolno6a.png|thumb|center|350x190px|Slika 13: Različni načini grobega iskanja (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev – iskanje v puščicah (vir: BeaconReviews.com)]] 

'''Fino iskanje''' (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne. Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (Slika 14). 

[[Image:MK iskanje z zolno7a.png|thumb|center|200x200px|Slika 14: Iskanje po silnicah]] 

Pri analognih žolnah pa uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (Slika 15). 

[[Image:MKslika8.png|thumb|center|400x250px|Slika 15: Fino iskanje po metodi koorinatnega sistema: (A) – zaznamo ton , od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (vir: bergpunkt.ch)]] 

'''Točkovno iskanje''' Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je nujno potrebno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (Slika 16). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje. 

[[Image:MKslika9.png|thumb|center|200x200px|Slika 16: Točkovno iskanje (vir: BeaconReviews.com)]] 

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti principa pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okoli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo se počasneje, odvisno od vrste žolne (Slika 17). 

[[Image:MK iskanje z zolno10.png|thumb|center|450x350px|Slika 17: Princip pristajanja letala]] 

=== Sondiranje ===

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (Slika 18). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično. 

[[Image:MKsondiranje1.png|thumb|center|300x270px|Slika 18: Sondiramo pravokotno na podlago]] 

Obstaja več načinov sondiranja (Slika 19), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka. 

[[Image:MK slika12.png|thumb|center|500x180px|Slika 19: Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu), (C) v polžu]] 

=== Izkopavanje ===

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (Slika 20A). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu (Slika 20B). Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S  [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Prva_pomo%C4%8D_v_hribih#Temeljni_postopki_o.C5.BEivljanja_.28TPO.29 TPO]  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

[[Image:MK iskanje z zolno13.png|thumb|center|500x200px|Slika 20: Strateško izkopavanje:(A) Razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev]] 

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna: 

*strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov),
*moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
*tehnika (metoda odkopavanja). 

== Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane. 

=== Metoda treh krogov ===

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (Slika 21). 

[[Image:MK iskanje z zolno14.png|thumb|center|300x300px|Slika 21: Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (vir: BeaconReviews.com)]] 

=== Metoda mikro trakov ===

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah),  skrčimo pasove iskanja na minimum (2-5 metrov) in dosledno prečesujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12m).  Pri tem imamo žolno vseskozi obrnjeno v ISTO smer, in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje, oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in medtem, ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku.(npr. 2m)  Dimenzije pregledovanega območja je določena z jakostjo signala - ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo, zato naredimo nov obrat. Običajno  so te dimenzije od 10 do 15 metrov. (Slika 22). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine. 

 

[[Image:Mikrotrakovi-iskanje.jpg|thumb|center|500px|Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katerokoli žolno. Vir: Manuel Genshwein.]] 

 

 

 

 

== Iskanje globoko zasutih z eno- ali dvoantensko žolno ==

 

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5-8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo, ki ga moramo potem bodisi presondirati, ali pa z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno povečati natančnost določenja lokacije. 

=== Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu ===

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje. Označimo ga. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečam še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. [[Image:MIKROLOCIRANJE S KROGOM.jpg|thumb|center|400px|Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga. Vir: Manuel Genswein]] 

 

 

=== Vertikalno postavljena zasuta žolna. ===

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drug maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom. 

 

[[Image:Mikrolociranje v krogu - en maksimum.jpg|thumb|center|400px|vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi. Vir: Manuel Genswein]]

=== Izkop globoko zasutega  ===

 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo.  Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2-3m snega v obliki klina.  Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje, kar nam nato omogoči precizen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dva nivoja.

Sidrišča za spust v ledu

2012-04-08T11:28:12Z

Aljaz:

Poznamo tri vrste sidrišč za spust v ledu in sicer [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|sidrišče Abalakov]], sidrišče za spust na lednem vijaku, ter ledni stebriček.

== Sidrišče za spust na ledni stebriček ali naravni Abalakov ==

Kot sidrišče za spust lahko uporabimo tudi dovolj zanesljiv ledni stebriček. Premer takega stebrička naj bo vsaj 20cm, poleg tega pa naj bo stebriček dovolj stabilen in nepoškodovan. Najboljši so čimbolj nizki in debeli (čokati) stebrički. Če je led zelo suh, lahko okoli stebrička neposredno napeljemo vrv, sicer uporabimo pomožno vrvico, debeline vsaj 6mm (kot pri Abalakovu). 

[[Image:Abalak direkt.JPG|thumb|center|350px|Priprava na spust z direktno napeljano vrvjo. Zgoraj vijak za samovarovanje med pripravo. Namesto Abalaka, bi bila lahko vrv napeljana okrog naravnega ledenega stebrička.]]

== Sidrišče za spust na lednem vijaku ==

Ena od možnosti za spust po vrvi v ledu, je spust na ledni vijak. Kljub temu, da je ta način zelo zanesljiv, se ga poslužujemo le v primeru, ko nimamo možnosti za izdelavo sidrišča Abalakov! Sidrišče Abalakov je vseeno zanesljivejše, zaradi večje stične površine z ledom in narave sidrišča (povsem fiksno sidrišče). Pri spustu na ledni vijak se spuščamo le na eno točko, kar pomeni, da mora biti ta nujno 100% zanesljiva. Poleg tega, da se spuščamo samo na eno točko, sta tveganji pri spustu na ledni vijak še:

*možnost, da se nam vijak ob potegu vrvi ne izvije,
*nevarnost padajoče opreme, ki jo potegnemo za seboj in nas lahko zadene. 

Prednost spusta na ledni vijak je poleg tega, da zanj potrebujemo manj ledu in prostora še ta, da za seboj ne puščamo nobene opreme, saj vijak potegnemo za seboj. Za izdelavo sidrišča za spust na lednem vijaku potrebujemo:

*dolg ledni vijak (vsaj 16cm, raje več),
*pomožno vrvico,
*vponko z matico,
*sistem vponk.

=== Izdelava ===

#Na vijak, skozi luknjo za vponko, privežemo pomožno vrvico z [[Vozli#Osmica|vozlom osmica]] ali s polovico [[Vozli#Podalj.C5.A1evalni_vozel|podaljševalnega vozla]].
#Preko navoja vijaka nataknemo zanko najlonskega traku športnoplezalnega sistema, ali v ta namen prilagodimo neskončno zanko, na kateri naredimo dva [[Vozli#.C5.A0estica|vozla šestica]].
#V drug konec zanke vpnemo vponko z matico, tako da so vratca obrnjena stran od ledu. [[Image:Spust na ledni vijak vijak+vrvica+trak+vponka.JPG|thumb|center|400px|Slika 1: Priprava vijaka, vrvice, traku in vponke za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Vijak uvijemo v led, v tem primeru nekaj stopinj nad pravokotnico, saj tako preprečimo, da bi nam ob potegu vrvi pomožna vrvica zdrsnila z vijaka.
#Vijak večkrat uvijemo in izvijemo, da zagotovimo gladko drsenje navoja v ledu. Ob potegu vrvi se bo moral vijak gladko izviti, da ga bomo lahko potegnili za seboj! [[Image:Spust na ledni vijak vijak nad pravokotnico.JPG|thumb|center|400px|Slika 2: Vijak uvijemo nekaj stopinj nad pravokotnico (foto: Matic Standeker)]] 
#Uvijemo vijak in pri tem pazimo, da se pomožna vrvica lepo navija okoli vijaka. Ko vijak uvijemo do konca, naredimo s pomožno vrvico še dva do tri ovoje, s čimer zagotovimo, da se bo vijak ob potegu vrvi dejansko odvil do konca. [[Image:Spust na ledni vijak navijanje vrvice.JPG|thumb|center|400px|Slika 3: Navijanje vrvice okoli vijaka (foto: Matic Standeker)]] [[Image:Spust na ledni vijak dodatni navoji.JPG|thumb|center|400px|Slika 4: Navijanje dodatnih ovojev pomožne vrvice (foto: Matic Standeker)]] 
#V vponko z matico vpnemo glavno vrv. V primeru, da uporabljamo za spust dvojno vrv, vozel obvezno namestimo na levo stran vponke, da se nam ob potegu ne bo zataknil!
#Na levem pramenu vrvi, pod vozlom s katerim sta povezani vrvi, napravimo osmico in nato vanjo privežemo prost konec pomožne vrvice z vijaka. Pomožna vrvica, ki teče od vijaka do glavne vrvi, mora biti dovolj dolga, da ni napeta, saj sicer obstaja nevarnost, da bi se vijak med spustom predčasno odvil! [[Image:Spust na ledni vijak sestavljeno do konca.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pripravljeno sidrišče za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Na glavno vrv, tako kot je običajno, namestimo napravo za spuščanje po vrvi, ter si zapomnimo kateri pramen vrvi moramo potegniti. Na [[Spust po vrvi#Tehnika_spusta|spust po vrvi]] se pripravimo povsem enako, kot pri spuščanju na običajno sidrišče za spust. [[Image:Spust na ledni vijak ploščica za spust.JPG|thumb|center|400px|Slika 6: Priprava na spust po vrvi (foto: Matic Standeker)]] 
#Po končanem spustu vrvi dokončno razpletemo in ločimo. Oba pramena morata biti povsem prosta, da bomo vijak lahko izvili.
#Vrv, katero vlečemo, potegnemo s hitrim, dolgim in močnim sunkom, saj le tako zagotovimo, da se vijak v celoti izvije iz ledu. [[Image:Spust na ledni vijak poteg.JPG|thumb|center|400px|Slika 7: Vijak izvijemo z močnim in sunkovitim potegom (foto: Matic Standeker)]] 

Pri spustu na ledni vijak pazimo, da po opravljenem spustu novo sidrišče obvezno umaknemo iz vpadnice zgornjega sidrišča. Padajoča oprema nas lahko namreč poškoduje! V primeru, da se spušča več ljudi, se vsi spustijo na sidrišče z več točkami, le zadnji na en vijak, ki ga potegne za seboj. Sidrišče za spust na ledni vijak je namenjeno le enkratni uporabi.

Sidrišča za spust v ledu

2012-04-08T10:46:09Z

Aljaz:

Poznamo tri vrste sidrišč za spust v ledu in sicer [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|sidrišče Abalakov]], sidrišče za spust na lednem vijaku, ter ledni stebriček.

== Sidrišče za spust na ledni stebriček ali naravni Abalakov ==

Kot sidrišče za spust lahko uporabimo tudi dovolj zanesljiv ledni stebriček. Premer takega stebrička naj bo vsaj 20cm, poleg tega pa naj bo stebriček dovolj stabilen in nepoškodovan. Najboljši so čimbolj nizki in debeli (čokati) stebrički. Če je led zelo suh, lahko okoli stebrička neposredno napeljemo vrv, sicer uporabimo pomožno vrvico, debeline vsaj 6mm (kot pri Abalakovu). 

[[Image:Abalak direkt.JPG|thumb|center|300px|priprava na spust z direktno napeljano vrvjo. zgoraj vijak za samovarovanje med pripravo. Namesto Abalaka, bi bila lahko vrv napeljana okrog naravnega ledenega stebrička.]]

== Sidrišče za spust na lednem vijaku ==

Ena od možnosti za spust po vrvi v ledu, je spust na ledni vijak. Kljub temu, da je ta način zelo zanesljiv, se ga poslužujemo le v primeru, ko nimamo možnosti za izdelavo sidrišča Abalakov! Sidrišče Abalakov je vseeno zanesljivejše, zaradi večje stične površine z ledom in narave sidrišča (povsem fiksno sidrišče). Pri spustu na ledni vijak se spuščamo le na eno točko, kar pomeni, da mora biti ta nujno 100% zanesljiva. Poleg tega, da se spuščamo samo na eno točko, sta tveganji pri spustu na ledni vijak še:

*možnost, da se nam vijak ob potegu vrvi ne izvije,
*nevarnost padajoče opreme, ki jo potegnemo za seboj in nas lahko zadene. 

Prednost spusta na ledni vijak je poleg tega, da zanj potrebujemo manj ledu in prostora še ta, da za seboj ne puščamo nobene opreme, saj vijak potegnemo za seboj. Za izdelavo sidrišča za spust na lednem vijaku potrebujemo:

*dolg ledni vijak (vsaj 16cm, raje več),
*pomožno vrvico,
*vponko z matico,
*sistem vponk.

=== Izdelava ===

#Na vijak, skozi luknjo za vponko, privežemo pomožno vrvico z [[Vozli#Osmica|vozlom osmica]] ali s polovico [[Vozli#Podalj.C5.A1evalni_vozel|podaljševalnega vozla]].
#Preko navoja vijaka nataknemo zanko najlonskega traku športnoplezalnega sistema, ali v ta namen prilagodimo neskončno zanko, na kateri naredimo dva [[Vozli#.C5.A0estica|vozla šestica]].
#V drug konec zanke vpnemo vponko z matico, tako da so vratca obrnjena stran od ledu. [[Image:Spust na ledni vijak vijak+vrvica+trak+vponka.JPG|thumb|center|400px|Slika 1: Priprava vijaka, vrvice, traku in vponke za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Vijak uvijemo v led, v tem primeru nekaj stopinj nad pravokotnico, saj tako preprečimo, da bi nam ob potegu vrvi pomožna vrvica zdrsnila z vijaka.
#Vijak večkrat uvijemo in izvijemo, da zagotovimo gladko drsenje navoja v ledu. Ob potegu vrvi se bo moral vijak gladko izviti, da ga bomo lahko potegnili za seboj! [[Image:Spust na ledni vijak vijak nad pravokotnico.JPG|thumb|center|400px|Slika 2: Vijak uvijemo nekaj stopinj nad pravokotnico (foto: Matic Standeker)]] 
#Uvijemo vijak in pri tem pazimo, da se pomožna vrvica lepo navija okoli vijaka. Ko vijak uvijemo do konca, naredimo s pomožno vrvico še dva do tri ovoje, s čimer zagotovimo, da se bo vijak ob potegu vrvi dejansko odvil do konca. [[Image:Spust na ledni vijak navijanje vrvice.JPG|thumb|center|400px|Slika 3: Navijanje vrvice okoli vijaka (foto: Matic Standeker)]] [[Image:Spust na ledni vijak dodatni navoji.JPG|thumb|center|400px|Slika 4: Navijanje dodatnih ovojev pomožne vrvice (foto: Matic Standeker)]] 
#V vponko z matico vpnemo glavno vrv. V primeru, da uporabljamo za spust dvojno vrv, vozel obvezno namestimo na levo stran vponke, da se nam ob potegu ne bo zataknil!
#Na levem pramenu vrvi, pod vozlom s katerim sta povezani vrvi, napravimo osmico in nato vanjo privežemo prost konec pomožne vrvice z vijaka. Pomožna vrvica, ki teče od vijaka do glavne vrvi, mora biti dovolj dolga, da ni napeta, saj sicer obstaja nevarnost, da bi se vijak med spustom predčasno odvil! [[Image:Spust na ledni vijak sestavljeno do konca.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pripravljeno sidrišče za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Na glavno vrv, tako kot je običajno, namestimo napravo za spuščanje po vrvi, ter si zapomnimo kateri pramen vrvi moramo potegniti. Na [[Spust po vrvi#Tehnika_spusta|spust po vrvi]] se pripravimo povsem enako, kot pri spuščanju na običajno sidrišče za spust. [[Image:Spust na ledni vijak ploščica za spust.JPG|thumb|center|400px|Slika 6: Priprava na spust po vrvi (foto: Matic Standeker)]] 
#Po končanem spustu vrvi dokončno razpletemo in ločimo. Oba pramena morata biti povsem prosta, da bomo vijak lahko izvili.
#Vrv, katero vlečemo, potegnemo s hitrim, dolgim in močnim sunkom, saj le tako zagotovimo, da se vijak v celoti izvije iz ledu. [[Image:Spust na ledni vijak poteg.JPG|thumb|center|400px|Slika 7: Vijak izvijemo z močnim in sunkovitim potegom (foto: Matic Standeker)]] 

Pri spustu na ledni vijak pazimo, da po opravljenem spustu novo sidrišče obvezno umaknemo iz vpadnice zgornjega sidrišča. Padajoča oprema nas lahko namreč poškoduje! V primeru, da se spušča več ljudi, se vsi spustijo na sidrišče z več točkami, le zadnji na en vijak, ki ga potegne za seboj. Sidrišče za spust na ledni vijak je namenjeno le enkratni uporabi.

Sidrišča za spust v ledu

2012-04-08T10:44:36Z

Aljaz:

Poznamo tri vrste sidrišč za spust v ledu in sicer [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|sidrišče Abalakov]], sidrišče za spust na lednem vijaku, ter ledni stebriček.

== Sidrišče za spust na ledni stebriček ali naravni Abalakov ==

Kot sidrišče za spust lahko uporabimo tudi dovolj zanesljiv ledni stebriček. Premer takega stebrička naj bo vsaj 20cm, poleg tega pa naj bo stebriček dovolj stabilen in nepoškodovan. Najboljši so čimbolj nizki in debeli (čokati) stebrički. Če je led zelo suh, lahko okoli stebrička neposredno napeljemo vrv, sicer uporabimo pomožno vrvico, debeline vsaj 6mm (kot pri Abalakovu). 

[[Image:Abalak_direkt.JPG|thumb|center|300px|priprava na spust z direktno napeljano vrvjo. zgoraj vijak za samovarovanje med pripravo. ]]

== Sidrišče za spust na lednem vijaku ==

Ena od možnosti za spust po vrvi v ledu, je spust na ledni vijak. Kljub temu, da je ta način zelo zanesljiv, se ga poslužujemo le v primeru, ko nimamo možnosti za izdelavo sidrišča Abalakov! Sidrišče Abalakov je vseeno zanesljivejše, zaradi večje stične površine z ledom in narave sidrišča (povsem fiksno sidrišče). Pri spustu na ledni vijak se spuščamo le na eno točko, kar pomeni, da mora biti ta nujno 100% zanesljiva. Poleg tega, da se spuščamo samo na eno točko, sta tveganji pri spustu na ledni vijak še:

*možnost, da se nam vijak ob potegu vrvi ne izvije,
*nevarnost padajoče opreme, ki jo potegnemo za seboj in nas lahko zadene. 

Prednost spusta na ledni vijak je poleg tega, da zanj potrebujemo manj ledu in prostora še ta, da za seboj ne puščamo nobene opreme, saj vijak potegnemo za seboj. Za izdelavo sidrišča za spust na lednem vijaku potrebujemo:

*dolg ledni vijak (vsaj 16cm, raje več),
*pomožno vrvico,
*vponko z matico,
*sistem vponk.

=== Izdelava ===

#Na vijak, skozi luknjo za vponko, privežemo pomožno vrvico z [[Vozli#Osmica|vozlom osmica]] ali s polovico [[Vozli#Podalj.C5.A1evalni_vozel|podaljševalnega vozla]].
#Preko navoja vijaka nataknemo zanko najlonskega traku športnoplezalnega sistema, ali v ta namen prilagodimo neskončno zanko, na kateri naredimo dva [[Vozli#.C5.A0estica|vozla šestica]].
#V drug konec zanke vpnemo vponko z matico, tako da so vratca obrnjena stran od ledu. [[Image:Spust na ledni vijak vijak+vrvica+trak+vponka.JPG|thumb|center|400px|Slika 1: Priprava vijaka, vrvice, traku in vponke za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Vijak uvijemo v led, v tem primeru nekaj stopinj nad pravokotnico, saj tako preprečimo, da bi nam ob potegu vrvi pomožna vrvica zdrsnila z vijaka.
#Vijak večkrat uvijemo in izvijemo, da zagotovimo gladko drsenje navoja v ledu. Ob potegu vrvi se bo moral vijak gladko izviti, da ga bomo lahko potegnili za seboj! [[Image:Spust na ledni vijak vijak nad pravokotnico.JPG|thumb|center|400px|Slika 2: Vijak uvijemo nekaj stopinj nad pravokotnico (foto: Matic Standeker)]] 
#Uvijemo vijak in pri tem pazimo, da se pomožna vrvica lepo navija okoli vijaka. Ko vijak uvijemo do konca, naredimo s pomožno vrvico še dva do tri ovoje, s čimer zagotovimo, da se bo vijak ob potegu vrvi dejansko odvil do konca. [[Image:Spust na ledni vijak navijanje vrvice.JPG|thumb|center|400px|Slika 3: Navijanje vrvice okoli vijaka (foto: Matic Standeker)]] [[Image:Spust na ledni vijak dodatni navoji.JPG|thumb|center|400px|Slika 4: Navijanje dodatnih ovojev pomožne vrvice (foto: Matic Standeker)]] 
#V vponko z matico vpnemo glavno vrv. V primeru, da uporabljamo za spust dvojno vrv, vozel obvezno namestimo na levo stran vponke, da se nam ob potegu ne bo zataknil!
#Na levem pramenu vrvi, pod vozlom s katerim sta povezani vrvi, napravimo osmico in nato vanjo privežemo prost konec pomožne vrvice z vijaka. Pomožna vrvica, ki teče od vijaka do glavne vrvi, mora biti dovolj dolga, da ni napeta, saj sicer obstaja nevarnost, da bi se vijak med spustom predčasno odvil! [[Image:Spust na ledni vijak sestavljeno do konca.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pripravljeno sidrišče za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Na glavno vrv, tako kot je običajno, namestimo napravo za spuščanje po vrvi, ter si zapomnimo kateri pramen vrvi moramo potegniti. Na [[Spust po vrvi#Tehnika_spusta|spust po vrvi]] se pripravimo povsem enako, kot pri spuščanju na običajno sidrišče za spust. [[Image:Spust na ledni vijak ploščica za spust.JPG|thumb|center|400px|Slika 6: Priprava na spust po vrvi (foto: Matic Standeker)]] 
#Po končanem spustu vrvi dokončno razpletemo in ločimo. Oba pramena morata biti povsem prosta, da bomo vijak lahko izvili.
#Vrv, katero vlečemo, potegnemo s hitrim, dolgim in močnim sunkom, saj le tako zagotovimo, da se vijak v celoti izvije iz ledu. [[Image:Spust na ledni vijak poteg.JPG|thumb|center|400px|Slika 7: Vijak izvijemo z močnim in sunkovitim potegom (foto: Matic Standeker)]] 

Pri spustu na ledni vijak pazimo, da po opravljenem spustu novo sidrišče obvezno umaknemo iz vpadnice zgornjega sidrišča. Padajoča oprema nas lahko namreč poškoduje! V primeru, da se spušča več ljudi, se vsi spustijo na sidrišče z več točkami, le zadnji na en vijak, ki ga potegne za seboj. Sidrišče za spust na ledni vijak je namenjeno le enkratni uporabi.

Slika:Abalak direkt.JPG

2012-04-08T10:42:23Z

Aljaz:

Sidrišča za spust v snegu

2012-04-08T10:08:44Z

Aljaz:

Sidrišča v ledu

2012-04-08T10:05:52Z

Aljaz:

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati. 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg|thumb|center|300px|Sidrišče v tankem ledu: dva abalaka in dodatni vijak. Vir: Anderle Aljaž]][[Image:Abalak plus vijak.JPG|thumb|center|300px|Abalakov, kombiniran z lednim vijakom v sidrišče. Uporabljena je 7mm vrvica.]][[Image:Dvojni abalak.jpg|thumb|center|300px|Abalaka, povezana v sidrišče s 6mm vrvico in sidriščnim vozlom.]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Sidrišča v ledu

2012-04-08T10:04:46Z

Aljaz:

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati. 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg|thumb|center|300px|Sidrišče v tankem ledu: dva abalaka in dodatni vijak. Vir: Anderle Aljaž]][[Image:Abalak plus vijak.JPG|thumb|center|300px|Abalakov, kombiniran z lednim vijakom v sidrišče. Uporabljena je 7mm vrvica.]][[Image:Dvojni_abalak.jpg|thumb|center|300px|Abalaka, povezana v sidrišče s 6mm vrvico in sidriščnim vozlom. ]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Sidrišča v ledu

2012-04-08T10:03:01Z

Aljaz:

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati. 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg|thumb|center|300px|Sidrišče v tankem ledu: dva abalaka in dodatni vijak. Vir: Anderle Aljaž]][[Image:Abalak_plus_vijak.JPG|thumb|center|300px|Abalakov, kombiniran z lednim vijakom v sidrišče. Uporabljena je 7mm vrvica. ]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Slika:Abalak plus vijak.JPG

2012-04-08T09:57:38Z

Aljaz: je naložil(-a) novo različico datoteke »Slika:Abalak plus vijak.JPG«

Slika:Abalak plus vijak.JPG

2012-04-08T09:04:17Z

Aljaz:

Slika:Dvojni abalak.jpg

2012-04-08T09:01:18Z

Aljaz:

Plazovi

2012-03-20T17:36:43Z

Aljaz:

= Uvod =

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi niso naključni in spontani dogodki, temveč jih vedno sprožijo zunanji dejavniki, kot so npr. nenadno prekomerno zbiranje vode, ki so posledica močnih padavin (dežja ali snega), nenadno povišanje temparature, padanje kamenja, ledu, dodatna obremenitev snežne oddeje zaradi človeške teže (turni smučar, gornik). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni oddeji, predvsem na silo teže. Posledica je, da snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.

 [[Image:Plazovi 1 deli plazu.JPG|thumb|center|230x200px|Slika 1: Deli snežnega plazu]] 

== Vrste snežnih plazov ==

Glede na kvaliteto snega ločimo plazove sprijetega snega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa vlažen, tako da poznamo pravzaprav 4 tipe snežnih plazov:

*plazovi suhega in nesprijetega snega
*plazovi suhega sprijetega snega
*plazovi vlažnega nesprijetega snega
*plazovi vlažnega sprijetega snega

 

[[Image:MK Slika2 vrste plazov.jpg|thumb|center|400x200px|Slika 2: Vrste snežnih plazov (vir: www. Noezdv.at)]] 

Najnevarnejši plazovi v naših, pa tudi evropskih gorah, so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi '''kložasti plazovi'''. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Pri obremenitvi zgornje, trde plasti, le-ta kar hitro zdrsne na mehki podlagi. Zaradi povezanosti snežne plasti, se sprožijo v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25° in 45°.

Plazovi suhega nesprijetga snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve in imajo lahko veliko rušilno moč s katastrofanlnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove... Imenujemo jih tudi '''pršni plazovi'''. V evropskih gorstvih jih je bolj malo. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, kuloarjih in stenah takoj po sneženju. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi vlažnega nesprijetega snega se sprožijo točovno, na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Dosežejo lahko tudi velike razsežnosti. Plaz vlažnega nesprijetega snega potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonine. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi vlažnega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo ('''talni plaz'''). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

== Kritični faktorji ==

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov so:

*razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje...),
*teren,
*človek.

=== Razmere ===

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo ter posledično na stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem povzroči, da se snežni kristali drobijo. Tako preobražene kristale veter odlaga na zavetrnih območjih na mehko plast še nepredelanega snega. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže. Nastane t.i. kloža.

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega. Kristali novozapadlega snega namreč še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med sabo in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega (višina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju) je odvisna tudi od vetra in temperature v času sneženja. V ugodnih pogojih (brezveterje in visoka temperatura ob sneženju) je le-ta 30-50 cm, v neugodnih vremenskih pogojih (sneženje z močnim vetrom, ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10-20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpiva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, zato se nevarnost plazov le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0°C pa stabilizirajo snežno oddejo.

 

[[Image:MK Plazovi 3 nihanje temperature.JPG|thumb|center|650x150px|Slika 3: Vpliv temperature na stabilizacijo snežne oddeje. a) nenedna otoplitev poveča nevarnost plazov b) pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira c) daljše obdobje hladnega vremena ( -5°C do -10°C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov d) nihanja temperature okoli 0°C stabilizita snežno odejo e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (vir: Bergsport Winter; SAC)]]

=== Teren ===

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi na pobočjih z naklonom med 20° in 50°. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg ponavadi sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sproži na SZ-S-SV obrnjenih pobočjih. Na teh straneh se sneg namreč počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost proženja plazu je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Vrsta podlage (ruševje, trava, skale) nima bistvenega pomena. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

=== Človek ===

Turni smučar/gornik dodatno obremenjuje snežno oddejo. Njegov vpliv sega nekako do 1 m globine snežne oddeje. V kar 90% je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul/poškodoval. Pravočasno prepoznavanje verjetnosti, da se bo sprožil plaz, je zato bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

== Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov ==

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici. 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" width="902" style=""
|+
Tabela 1: Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (vir: : http://www.arso.gov.si/vreme/napovediinpodatki/snegraz.html

 

|-
! scope="row" | OZNAKA STOPNJE 
! scope="col" | STABILNOST SNEŽNE ODEJE 
! scope="col" | VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV 
! scope="col" | PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI 
|-
! scope="row" | 1. - majhna 
| Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna. 
| Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi 
| Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost 
|-
! scope="row" | 2. - zmerna 
| Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna. 
| Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega, ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo 
| Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas, idr.) 
|-
! scope="row" |
3. -

znatna

| Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna. 
| Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov. 
| Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih 
|-
! scope="row" |
4. -

velika

| Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna 
| Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov. 
| Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin. 
|-
! scope="row" |
5.-

zelo velika

| Splošna nestabilnost snežne odeje. 
| Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah. 
| Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so vdovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov. 
|}

 

 

= Preizkus stabilnosti snežne odeje =

Ena od poglavitnih nevarnosti pri gibanju po zasneženem terenu so snežni plazovi. Nevarnost proženja le teh je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Za olajšanje odločanja o gibanju po takšnem terenu je zato pogosto nujno, da stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmerimo oz. ocenimo.

Zavedati se je potrebno, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno reprezentativen in je lahko drugačen. Torej ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Plazovne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi strani neba. Tovrstne preizkuse torej delamo tam, kjer ocenimo da je to potrebno in smiselno. 

== Izbira lokacije preizkusa ==

Lokacija preizkusa mora bit kar se da  '''varna'''. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da morebiten plaz ni nevaren za preizkuševalce. Zato za preizkuse stabilnosti izbiramo majhna pobočja z malo snega nad nami. 

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj '''reprezentativen''', torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:

*enak naklon pobočja,
*enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
*enaka nadmorska višina,
*podobne karakteristike snežne odeje. 

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah. 

== Metode preizkusa ==

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini:

#'''Posredne''': Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''norveška metoda'''.
#'''Neposredne''': Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''švicarska metoda'''.

 V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=22&LinkId=27&ParentLinkId=3 Compression Test (CT)]
*[http://www.fsavalanche.org/NAC/techPages/articles/06_ISSW_Simenhois.pdf Extended Column Test (ECT)]
*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=23&LinkId=28&ParentLinkId=3 Rutschblock Test] 

 

=== Prerez snežne odeje ===

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom lahko identificiramo tako imenovane '''kritične plasti''' v snežni odeji. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz navadno sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 4:

#V sneg izkopljemo '''navpično luknjo''' do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
#Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
#Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na '''sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo''' in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...

 

[[Image:Plazovi-shema prerez.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.]]

 

=== Norveška metoda ===

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda je ena najpogosteje uporabljanih, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot par minut.

 

[[Image:Plazovi-slika norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

[[Image:Plazovi-shema norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 6: Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.]] 

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 5 in 6:

#Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico '''pravokotno na pobočje''' (Slika 6).
#S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
#Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
#Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 6). 
#Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
#Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 2.
#Tako preizkusimo '''vse kritične plasti''', če jih je več.
#Na koncu luknjo zasujemo.

 

{| height="132" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 2: Interpretacija rezultatov norveške metode.
|-
! scope="col" | Vlečna sila / oznaka na lopati
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| bgcolor="#ff0000" |  < 10 daN
| splošna
| Izogibajmo se temu pobočju.
|-
| bgcolor="#ffff00" | 10 - 20 daN 
| velika do zmerna
| Previdnost pri izbiri smeri/poti.
|-
| bgcolor="#66ff00" | > 20 daN 
| majhna
| 
|}

 

=== Švicarska metoda ===

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo takrat kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat in takrat ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

[[Image:Plazovi-slika svicarska.jpg|thumb|center|400px|Slika 7: Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

#V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
#Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
#Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 7.
#Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
#Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
#Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
#Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 3.
#Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

{| height="276" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 3: Interpretacija rezultatov švicarske metode.
|-
! scope="col" | Zdrs klade
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.
|
nevarno (5)

| Izogibajmo se odprtim pobočjem.
|-
| Pri obremenitvi s smučmi na nogah.
| nevarno (4)
| Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m.
|-
| Pri počepih ene osebe s smučmi (4x).
| sumljivo (3)
| Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
|-
| Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x).
| sumljivo (2)
| Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m.
|-
| Po skoku ene osebe brez smuči.
| varno (1)
| Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje.
|-
| Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.
| varno (0)
| Smučanje na odprtih pobočjih je varno.
|}

 

= Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč =

Plazovi v zimskem času predstavljajo eno največjih nevarnosti za obiskovalce gora. Po zadnjih statistični podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 % (Slika 8). Zato je zelo pomembna takojšnja tovariška pomoč. Le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate. Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa. 

[[Image:MK iskanje z zolno1.png|thumb|center|400x250px|Slika 8: Krivulja preživetja pod plazom]]

 

== Nekaj malega o žolnah ==

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. To isto napravo pa lahko s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo. Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah. Danes  vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz. V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Prav onadva sta prva tako napravo poimenovala lavinska žolna. Pisk na sprejemniku je bil namreč podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

=== Preverjanje delovanja plazovne žolne ===

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planisko kočo...), kjer ni nobene nevarnosti plazu. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

'''Preverjanje sprejema'''

Vodja ture preklopi žolno na oddajanje (SEND), ostali udeleženci pa na sprejem (SEARCH). Če imamo analogno žolno, jo moramo preklopiti na največji domet. Udeleženci se oddaljujo od vodje (žolne, ki oddaja) toliko časa, dokler se slišijo signal. Ko signal izgine, se ustavijo. S tem testom ugotovimo ali žolna sploh sprejema signal in kolikšen je doseg sprejema (20m, 30m,...60 m). Ta podatek je zelo pomemben za prvo fazo iskanja zasutega (grobo iskanje).''' '''

Po preverjanju oddajanja vsi udeleženci ture žolne preklopijo na oddajanje (SEND) in jih namestijo za nošnjo med turo ter se razporedijo na razdalji 5 metrov. Vodja ture preklopi žolno v način za preverjanje (v kolikor ima to funkcijo) drugače pa na sprejem in se približa vsakemu udeležencu na razdaljo enega metra ter preveri pravilnost oddajanja. Ko preveri še zadnjega udeleženca vodja ture še svojo žolno preklopi na oddajanje (SEND), jo ustrezno namesti in tura se lahko prične. 

'''Nošnja žolne med turo'''

Lavinsko žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna "odtrgala" s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! 

=== '''Vrste plazovnih žoln''' ===

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene). Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami. Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico. Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega. Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (Slika 9).

[[Image:MKiskanje z zolno2a.png|thumb|center|300x200px|Slika 9: Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal]] 

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno. Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimuma signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. (Slika 10). Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega). Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (Slika 10). 

[[Image:MK iskanje z zolno3.png|thumb|center|300x300px|Slika 10: Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (vir: Pieps)]] 

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da bomo, če slučajno pride do sprožitve plazu in zasutja vedeli kako ravnati in ne šele takrat začeli brati navodila za reševanje zasutega.

V nadaljevanju so opisani splošni postopki reševanja s plazovno žolno. Da bomo čim bolj skrajšali čas iskanja, pa je nujno potrebno proučiti specifična navodila za žolno, ki jo imamo. 

 

== Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

=== Iskanje z žolno ===

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, najprej skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli (Slika 11, točki A in B). Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s prekopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli (Slika 11, točka B) in nadaljujemo v smeri daljice AB (Slika 11 – šrafirano območje, Slika 12– znotraj črtanih črt). 

[[Image:MK iskanje z zolno4.png|thumb|center|300x300px|Slika 11: Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (vir: Ortovox)]] 

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..). Pri uporabi teh naprav prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm (ne nosimo prižganega telefona v notranjem žepu jakne, zraven pa imamo pripeto žolno!). Med iskanjem pa je najbolje telefon kar izklopiti.

Iskanje z žolno poteka v treh fazah (Slika 12): 

*Grobo iskanje – iskanje signala,
*Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah,
*Točkovno iskanje – iskanje v križu.

[[Image:MKiskanje z zolno5.png|thumb|center|300x280px|Slika 12: Faze iskanja z žolno]] 

'''Grobo iskanje''' (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine. (Slika 13 a, b). Če je reševalcev več, naj oseba, ki se najbolje psihičo počuti, prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju snega opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka v puščicah (Slika 6c), razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate). 

[[Image:MKiskanje z zolno6a.png|thumb|center|350x190px|Slika 13: Različni načini grobega iskanja (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev – iskanje v puščicah (vir: BeaconReviews.com)]] 

'''Fino iskanje''' (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne. Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (Slika 14). 

[[Image:MK iskanje z zolno7a.png|thumb|center|200x200px|Slika 14: Iskanje po silnicah]] 

Pri analognih žolnah pa uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (Slika 15). 

[[Image:MKslika8.png|thumb|center|400x250px|Slika 15: Fino iskanje po metodi koorinatnega sistema: (A) – zaznamo ton , od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (vir: bergpunkt.ch)]] 

'''Točkovno iskanje''' Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je nujno potrebno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (Slika 16). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje. 

[[Image:MKslika9.png|thumb|center|200x200px|Slika 16: Točkovno iskanje (vir: BeaconReviews.com)]] 

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti principa pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okoli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo se počasneje, odvisno od vrste žolne (Slika 17). 

[[Image:MK iskanje z zolno10.png|thumb|center|450x350px|Slika 17: Princip pristajanja letala]] 

=== Sondiranje ===

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (Slika 18). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično. 

[[Image:MKsondiranje1.png|thumb|center|300x270px|Slika 18: Sondiramo pravokotno na podlago]] 

Obstaja več načinov sondiranja (Slika 19), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka. 

[[Image:MK slika12.png|thumb|center|500x180px|Slika 19: Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu), (C) v polžu]] 

=== Izkopavanje ===

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (Slika 20A). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu (Slika 20B). Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S  [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Prva_pomo%C4%8D_v_hribih#Temeljni_postopki_o.C5.BEivljanja_.28TPO.29 TPO]  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

[[Image:MK iskanje z zolno13.png|thumb|center|500x200px|Slika 20: Strateško izkopavanje:(A) Razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev]] 

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna: 

*strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov),
*moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
*tehnika (metoda odkopavanja). 

== Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane. 

=== Metoda treh krogov ===

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (Slika 21). 

[[Image:MK iskanje z zolno14.png|thumb|center|300x300px|Slika 21: Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (vir: BeaconReviews.com)]] 

=== Metoda mikro trakov ===

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah),  skrčimo pasove iskanja na minimum (2-5 metrov) in dosledno prečesujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12m).  Pri tem imamo žolno vseskozi obrnjeno v ISTO smer, in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje, oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in medtem, ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku.(npr. 2m)  Dimenzije pregledovanega območja je določena z jakostjo signala - ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo, zato naredimo nov obrat. Običajno  so te dimenzije od 10 do 15 metrov. (Slika 22). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine. 

 

[[Image:Mikrotrakovi-iskanje.jpg|thumb|center|500px|Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katerokoli žolno. Vir: Manuel Genshwein.]] 

 

 

 

 

== Iskanje globoko zasutih z eno- ali dvoantensko žolno ==

 

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5-8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo, ki ga moramo potem bodisi presondirati, ali pa z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno povečati natančnost določenja lokacije. 

=== Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu ===

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje. Označimo ga. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečam še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. [[Image:MIKROLOCIRANJE S KROGOM.jpg|thumb|center|400px|Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga. Vir: Manuel Genswein]] 

 

 

=== Vertikalno postavljena zasuta žolna. ===

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drug maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom. 

 

[[Image:Mikrolociranje v krogu - en maksimum.jpg|thumb|center|400px|vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi. Vir: Manuel Genswein]]

=== Izkop globoko zasutega  ===

 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo.  Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2-3m snega v obliki klina.  Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje, kar nam nato omogoči precizen in čim hitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dva nivoja.

Sidrišča v ledu

2012-03-19T21:55:49Z

Aljaz:

Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …)

== Osnovno sidrišče ==

Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). V primeru slabega ali tankega ledu uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati. 

[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]

== Sidrišče Abalakov ==

S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (pri tem ga moramo nujno dopolniti z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini, pri čemer povečamo nosilnost za cca 30%. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena.

[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]

[[Image:Sidrisce-abalak+vijak_S.jpg|thumb|center|300px|Sidrišče v tankem ledu: dva abalaka in dodatni vijak. Vir: Anderle Aljaž]]

== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==

Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno.

=== Sidrišče iz lednih vijakov ===

Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo! 

=== Abalakov ===

V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.

Slika:Sidrisce-abalak+vijak S.jpg

2012-03-19T21:50:51Z

Aljaz:

Sidrišča za spust v ledu

2012-03-19T21:33:49Z

Aljaz:

Poznamo tri vrste sidrišč za spust v ledu in sicer [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|sidrišče Abalakov]], sidrišče za spust na lednem vijaku, ter ledni stebriček.

== Sidrišče za spust na ledni stebriček ali naravni Abalakov ==

Kot sidrišče za spust lahko uporabimo tudi dovolj zanesljiv ledni stebriček. Premer takega stebrička naj bo vsaj 20cm, poleg tega pa naj bo stebriček dovolj stabilen in nepoškodovan. Najboljši so čimbolj nizki in debeli (čokati) stebrički. Če je led zelo suh, lahko okoli stebrička neposredno napeljemo vrv, sicer uporabimo pomožno vrvico, debeline vsaj 6mm (kot pri Abalakovu). 

== Sidrišče za spust na lednem vijaku ==

Ena od možnosti za spust po vrvi v ledu, je spust na ledni vijak. Kljub temu, da je ta način zelo zanesljiv, se ga poslužujemo le v primeru, ko nimamo možnosti za izdelavo sidrišča Abalakov! Sidrišče Abalakov je vseeno zanesljivejše, zaradi večje stične površine z ledom in narave sidrišča (povsem fiksno sidrišče). Pri spustu na ledni vijak se spuščamo le na eno točko, kar pomeni, da mora biti ta nujno 100% zanesljiva. Poleg tega, da se spuščamo samo na eno točko, sta tveganji pri spustu na ledni vijak še:

*možnost, da se nam vijak ob potegu vrvi ne izvije,
*nevarnost padajoče opreme, ki jo potegnemo za seboj in nas lahko zadene. 

Prednost spusta na ledni vijak je poleg tega, da zanj potrebujemo manj ledu in prostora še ta, da za seboj ne puščamo nobene opreme, saj vijak potegnemo za seboj. Za izdelavo sidrišča za spust na lednem vijaku potrebujemo:

*dolg ledni vijak (vsaj 16cm, raje več),
*pomožno vrvico,
*vponko z matico,
*sistem vponk.

=== Izdelava ===

#Na vijak, skozi luknjo za vponko, privežemo pomožno vrvico z [[Vozli#Osmica|vozlom osmica]] ali s polovico [[Vozli#Podalj.C5.A1evalni_vozel|podaljševalnega vozla]].
#Preko navoja vijaka nataknemo zanko najlonskega traku športnoplezalnega sistema, ali v ta namen prilagodimo neskončno zanko, na kateri naredimo dva [[Vozli#.C5.A0estica|vozla šestica]].
#V drug konec zanke vpnemo vponko z matico, tako da so vratca obrnjena stran od ledu. [[Image:Spust na ledni vijak vijak+vrvica+trak+vponka.JPG|thumb|center|400px|Slika 1: Priprava vijaka, vrvice, traku in vponke za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Vijak uvijemo v led, v tem primeru nekaj stopinj nad pravokotnico, saj tako preprečimo, da bi nam ob potegu vrvi pomožna vrvica zdrsnila z vijaka.
#Vijak večkrat uvijemo in izvijemo, da zagotovimo gladko drsenje navoja v ledu. Ob potegu vrvi se bo moral vijak gladko izviti, da ga bomo lahko potegnili za seboj! [[Image:Spust na ledni vijak vijak nad pravokotnico.JPG|thumb|center|400px|Slika 2: Vijak uvijemo nekaj stopinj nad pravokotnico (foto: Matic Standeker)]] 
#Uvijemo vijak in pri tem pazimo, da se pomožna vrvica lepo navija okoli vijaka. Ko vijak uvijemo do konca, naredimo s pomožno vrvico še dva do tri ovoje, s čimer zagotovimo, da se bo vijak ob potegu vrvi dejansko odvil do konca. [[Image:Spust na ledni vijak navijanje vrvice.JPG|thumb|center|400px|Slika 3: Navijanje vrvice okoli vijaka (foto: Matic Standeker)]] [[Image:Spust na ledni vijak dodatni navoji.JPG|thumb|center|400px|Slika 4: Navijanje dodatnih ovojev pomožne vrvice (foto: Matic Standeker)]] 
#V vponko z matico vpnemo glavno vrv. V primeru, da uporabljamo za spust dvojno vrv, vozel obvezno namestimo na levo stran vponke, da se nam ob potegu ne bo zataknil!
#Na levem pramenu vrvi, pod vozlom s katerim sta povezani vrvi, napravimo osmico in nato vanjo privežemo prost konec pomožne vrvice z vijaka. Pomožna vrvica, ki teče od vijaka do glavne vrvi, mora biti dovolj dolga, da ni napeta, saj sicer obstaja nevarnost, da bi se vijak med spustom predčasno odvil! [[Image:Spust na ledni vijak sestavljeno do konca.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pripravljeno sidrišče za spust na lednem vijaku (foto: Matic Standeker)]] 
#Na glavno vrv, tako kot je običajno, namestimo napravo za spuščanje po vrvi, ter si zapomnimo kateri pramen vrvi moramo potegniti. Na [[Spust po vrvi#Tehnika_spusta|spust po vrvi]] se pripravimo povsem enako, kot pri spuščanju na običajno sidrišče za spust. [[Image:Spust na ledni vijak ploščica za spust.JPG|thumb|center|400px|Slika 6: Priprava na spust po vrvi (foto: Matic Standeker)]] 
#Po končanem spustu vrvi dokončno razpletemo in ločimo. Oba pramena morata biti povsem prosta, da bomo vijak lahko izvili.
#Vrv, katero vlečemo, potegnemo s hitrim, dolgim in močnim sunkom, saj le tako zagotovimo, da se vijak v celoti izvije iz ledu. [[Image:Spust na ledni vijak poteg.JPG|thumb|center|400px|Slika 7: Vijak izvijemo z močnim in sunkovitim potegom (foto: Matic Standeker)]] 

Pri spustu na ledni vijak pazimo, da po opravljenem spustu novo sidrišče obvezno umaknemo iz vpadnice zgornjega sidrišča. Padajoča oprema nas lahko namreč poškoduje! V primeru, da se spušča več ljudi, se vsi spustijo na sidrišče z več točkami, le zadnji na en vijak, ki ga potegne za seboj. Sidrišče za spust na ledni vijak je namenjeno le enkratni uporabi.

Vozli

2012-03-19T21:22:43Z

Aljaz:

Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli so tisti, ki omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni in so sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za najbolj osnovne postopke (navezovanje, pritrditev) kot tudi za najzahtevnejše (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika...). 

=== Osmica  ===

(ang. figure 8) Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Ločimo:

- Vpleteno osmico, ki se je uveljavil kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas in to predvsem zaradi majhne možnosti napake in lahke kontrole pravilnosti vozla (Slika 1)

- Osmica, ki jo naredimo na koncu vrvi in preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček

Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla, samo konec, ki izhaja iz njega naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla oziroma za dolžino debeline vrvi v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.

[[Image:Vozel osmica1.jpg|thumb|center|350px|Slika 1: Vozel osmica (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Bičev vozel ===

Bičev vozel, ang. clove hitch (Slika 2) najpogosteje uporabljmo kadar plezamo daljšo smer, z vmesnimi varovališči, za pritrditev naše vrvi v sidrišče, za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih, itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec).  [[Image:Vozel bicev.jpg|thumb|center|500px|Slika 2: Bičev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Pol-bičev vozel ===

Pol-bičev vozel, HMS (Slika 3) je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi.. .). Če pa vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratc matice, ki mora biti nujno na drugi strani, kot varovalni pramen vrvi, s katero reguliramo trenje. Prednost tega vozla, je da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najhujših padcev, ne glede na potek vrvi, tudi neposredno v sidrišče. 

[[Image:Vozel polbicev.jpg|thumb|center|350px|Slika 3: Pol-bicev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Šestica ===

Vozel Šestica, overhand knot (Slika 4) ima mnogo možnosti uporabe, najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/File:Slika2_spusti.jpg pri spustu]. Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo Varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost je ta vozel res zelo uporaben, njegova bistvena slaba lastnost pa je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo. 

[[Image:Vozel varovalni.jpg|thumb|center|350px|Slika 4: Varovalni vozel (Vir: GRZS)]]

 

[[Image:Sestica - povezava dveh vrvi.jpg|thumb|center|350px|Povezava dveh vrvi za spust. Vozel mora biti dobro zategnjen, konca pa dolga 30-40 cm]]

[[Image:Dvojna sestica2.jpg|thumb|center|350px|šestica z dvojnim obojem je bolj stabilna, hkrati pa se ne zategne premočno.]] 

=== Drsni vozli ===

Večjo skupino predstavljajo tudi vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel Garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla Prusikov (Slika 5), za vzpenjanje z vrvicami in Francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel pa zanesljivo drži le v eno smer (smer v katero izhaja prosti konec), se pa popolnoma enostavno popusti (Slika 6). V zadnjem času oba omenjena tudi pri nas nujno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki nekako združuje dobre lastnosti obeh in sicer ga je enostavno razbremeniti in drži obremenitev v obe smeri (Slika 7). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga tako lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (Slika 2). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le to napeljati skozi drugo vponko.

[[Image:Vozel Prusikov.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Prusikov vozel (Vir: GRZS)]]

[[Image:Vozel Francoski.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Francoski vozel (Vir: GRZS)]] 

[[Image:Vozel machard.jpg|thumb|center|300px|Slika 7: Machardov vozel (Vir: PV)]]

=== Najlonski vozel ===

Ang. Bowline. Izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu je priljubljen (Slika 8) za navezovanje na plezalni pas ali fiksiranje vrvi na kako fiksno točko. (drevo, klin, itd.) Vozla se je zaradi nekaterih nesreč  povezanih z njim neupravičeno oprijel bolj slab sloves. Nesreče so izhajale iz njegove napačne uporabe, zato je pri uporabi tega vozla pomembna pravilna izdelava. Pri plezanju je zlasti  pomemben zaključek vozla (bodisi z dvojnim varovalnin vozlom, dodatnim vpletom, dvojnim omotom ali dvojnim vpletom) saj se sicer vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica, in se ga z lahkoto razveže. Zato je še posebej priljubljen med športnimi plezalci, kjer so padci pogostejši. Obstaja več  izvedenk tega vozla, ter več različnih zaključevanj prostega konca vrvi.  

Vozel v brezkončni različici (dvojni najlonski oz. sidriščni vozel)  uporabljamo za izdelavo fiksne zanke na najlonskem traku ali pomožni vrvici, ki jo je po obremenitvi mnogo lažje razvezati, kot osmico ali šestico.

[[Image:Vozli 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 8: Najlonski vozel (Vir: PV)]]

 

[[Image:BowlineYosemite.jpg|frame|center|Slika 8a: Yosemite ending - možen zaključek najlonskega vozla pri navezovanju]]

=== Podaljševalni vozel ===

Double fisherman's. Služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi (Slika 9). Gre za kombinacijo dveh šestic z dvojnim ovojem (dvojni varovalni vozel). Oba konca, ki izhajata iz vozla naj bosta tako dolga, da omogočata izdelavo varovalnega vozla (glej sliko 4). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar, itd) se priporoča izdelva s trojnim ali četvernim ovojem. Vozel je po zadrgnjenju težko razvezati, zlasti v zimskih razmerah. 

[[Image:Vozel podaljsevalni.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Podaljševalni vozel (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Kravatni vozel ===

Ang. Water knot. Uporabljamo ga za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko (Slika 10). Posebej pazimo, da se pramena ves čas med vpletanjem prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (min.10cm). Še posebej drseči so, če so izdelani z novimi najlonskimi trakovi.

[[Image:Kravatni.jpg|thumb|center|300px|Slika 10: Kravatni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Kavbojski vozel ===

Ang. Girth hitch. Se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke, za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za fiksacijo vrvi, saj ta vozel (Slika 11) ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne. 

[[Image:Vozli kavbojski.jpg|thumb|center|300px|Slika 11: Kavbojski vozel (Vir: GRZS)]] 

=== Polvozel ===

Uporabljamo ga za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom (npr. blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno). Slika 12 in Slika 13 

[[Image:Polvozel.jpg|thumb|center|300px|Slika 12: Polvozel (Vir: GRZS)]][[Image:Polvozel2.jpg|thumb|center|300px|Slika 13: Polvozel (II) (Vir: GRZS)]]

=== Ambulantni vozel ===

Ang. Square knot. Klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker pa je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati  v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima na vesti največ nesreč. V alpinistični  praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke, ali za zavezovanje čevljev. Njegova glavna prednost je enostavnost in statičnost - ob veliki obremenitvi pa se lahko sprevrže in razdre.  (Slika 14) Z potegom za enega izmed prostih koncev ga je moč podreti tudi pod obremenitvijo. 

[[Image:Vozel Ambulantni.jpg|thumb|center|300px|Slika 14: Ambulantni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Sidriščna zanka ===

Ang. Bowline on a bight. Dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku  ali pomožni vrvici za to, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Uporabljamo jo lahko tudi kot vozel za navezovanje. Njena prednost je da se ob obremenitvi ne zategne preveč in jo nato zlahka razdemo (Slika 15).

[[Image:Vozel sidriscna zanka.jpg|thumb|center|300px|Slika 15: Sidriščna zanka (Vir: KA, PZS)]]

=== Metulj ===

Ang. Alpine butterfly. Vozel, ki se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. V primerjavi z osmico porabi manj vrvi, je bolj tog in se brez težav razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.

 

[[Image:Metulj.png|thumb|center|300px]][[Image:Metulj2.jpg|thumb|center|300px]]

=== Garda vozel ===

Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njegova glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Lahko ga izdelamo z dvema enakima vponkama brez matice (Slika 16) oz. z dvema vponkama z matico, ki imata vratca obrnjena navzven (Slika 17). Pomembno je, da se ga naučimo razrahljati pod obremenitvijo (Slika 18).

[[Image:VozelGarda.jpg|thumb|center|300x178px|Slika 16: Izdelava garda vozla z navadnimi vponkami (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaMatice.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 17: Izdelava garda vozla z vponkami z matico (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaRazbremenitev.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 18: Razrahljanje garda vozla pod obremenitvijo (Vir, T. Golnar, Alpinistična šola)]]

=== Zaključek ===

Pri uporabi vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno tudi izgledajo čudno, zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati in se za njihovo uporabo odločati na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.

Vozli

2012-03-19T21:21:11Z

Aljaz:

Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli so tisti, ki omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni in so sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za najbolj osnovne postopke (navezovanje, pritrditev) kot tudi za najzahtevnejše (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika...). 

=== Osmica  ===

(ang. figure 8) Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Ločimo:

- Vpleteno osmico, ki se je uveljavil kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas in to predvsem zaradi majhne možnosti napake in lahke kontrole pravilnosti vozla (Slika 1)

- Osmica, ki jo naredimo na koncu vrvi in preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček

Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla, samo konec, ki izhaja iz njega naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla oziroma za dolžino debeline vrvi v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.

[[Image:Vozel osmica1.jpg|thumb|center|350px|Slika 1: Vozel osmica (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Bičev vozel ===

Bičev vozel, ang. clove hitch (Slika 2) najpogosteje uporabljmo kadar plezamo daljšo smer, z vmesnimi varovališči, za pritrditev naše vrvi v sidrišče, za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih, itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec).  [[Image:Vozel bicev.jpg|thumb|center|500px|Slika 2: Bičev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Pol-bičev vozel ===

Pol-bičev vozel, HMS (Slika 3) je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi.. .). Če pa vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratc matice, ki mora biti nujno na drugi strani, kot varovalni pramen vrvi, s katero reguliramo trenje. Prednost tega vozla, je da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najhujših padcev, ne glede na potek vrvi, tudi neposredno v sidrišče. 

[[Image:Vozel polbicev.jpg|thumb|center|350px|Slika 3: Pol-bicev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Šestica ===

Vozel Šestica, overhand knot (Slika 4) ima mnogo možnosti uporabe, najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/File:Slika2_spusti.jpg pri spustu]. Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo Varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost je ta vozel res zelo uporaben, njegova bistvena slaba lastnost pa je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo. 

[[Image:Vozel varovalni.jpg|thumb|center|350px|Slika 4: Varovalni vozel (Vir: GRZS)]]

 

[[Image:Sestica - povezava dveh vrvi.jpg|thumb|center|350px|Povezava dveh vrvi za spust. Vozel mora biti dobro zategnjen, konca pa dolga 30-40 cm]]

[[Image:Dvojna sestica2.jpg|thumb|center|350px|šestica z dvojnim obojem je bolj stabilna, hkrati pa se ne zategne premočno.]] 

=== Drsni vozli ===

Večjo skupino predstavljajo tudi vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel Garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla Prusikov (Slika 5), za vzpenjanje z vrvicami in Francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel pa zanesljivo drži le v eno smer (smer v katero izhaja prosti konec), se pa popolnoma enostavno popusti (Slika 6). V zadnjem času oba omenjena tudi pri nas nujno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki nekako združuje dobre lastnosti obeh in sicer ga je enostavno razbremeniti in drži obremenitev v obe smeri (Slika 7). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga tako lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (Slika 2). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le to napeljati skozi drugo vponko.

[[Image:Vozel Prusikov.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Prusikov vozel (Vir: GRZS)]]

[[Image:Vozel Francoski.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Francoski vozel (Vir: GRZS)]] 

[[Image:Vozel machard.jpg|thumb|center|300px|Slika 7: Machardov vozel (Vir: PV)]]

=== Najlonski vozel ===

Ang. Bowline. Izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu je priljubljen (Slika 8) za navezovanje na plezalni pas ali fiksiranje vrvi na kako fiksno točko. (drevo, klin, itd.) Vozla se je zaradi nekaterih nesreč  povezanih z njim neupravičeno oprijel bolj slab sloves. Nesreče so izhajale iz njegove napačne uporabe, zato je pri uporabi tega vozla pomembna pravilna izdelava. Pri plezanju je zlasti  pomemben zaključek vozla (bodisi z dvojnim varovalnin vozlom, dodatnim vpletom, dvojnim omotom ali dvojnim vpletom) saj se sicer vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica, in se ga z lahkoto razveže. Zato je še posebej priljubljen med športnimi plezalci, kjer so padci pogostejši. Obstaja več  izvedenk tega vozla, ter več različnih zaključevanj prostega konca vrvi.  

Vozel v brezkončni različici (dvojni najlonski oz. sidriščni vozel)  uporabljamo za izdelavo fiksne zanke na najlonskem traku ali pomožni vrvici, ki jo je po obremenitvi mnogo lažje razvezati, kot osmico ali šestico.

[[Image:Vozli 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 8: Najlonski vozel (Vir: PV)]]

 

[[Image:BowlineYosemite.jpg|frame|center|Slika 8a: Yosemite ending - možen zaključek najlonskega vozla pri navezovanju]]

=== Podaljševalni vozel ===

Double fisherman's. Služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi (Slika 9). Gre za kombinacijo dveh šestic z dvojnim ovojem (dvojni varovalni vozel). Oba konca, ki izhajata iz vozla naj bosta tako dolga, da omogočata izdelavo varovalnega vozla (glej sliko 4). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar, itd) se priporoča izdelva s trojnim ali četvernim ovojem. Vozel je po zadrgnjenju težko razvezati, zlasti v zimskih razmerah. 

[[Image:Vozel podaljsevalni.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Podaljševalni vozel (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Kravatni vozel ===

Ang. Water knot. Uporabljamo ga za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko (Slika 10). Posebej pazimo, da se pramena ves čas med vpletanjem prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (min.10cm). Še posebej drseči so, če so izdelani z novimi najlonskimi trakovi.

[[Image:Kravatni.jpg|thumb|center|300px|Slika 10: Kravatni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Kavbojski vozel ===

Ang. Girth hitch. Se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke, za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za fiksacijo vrvi, saj ta vozel (Slika 11) ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne. 

[[Image:Vozli kavbojski.jpg|thumb|center|300px|Slika 11: Kavbojski vozel (Vir: GRZS)]] 

=== Polvozel ===

Uporabljamo ga za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom (npr. blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno). Slika 12 in Slika 13 

[[Image:Polvozel.jpg|thumb|center|300px|Slika 12: Polvozel (Vir: GRZS)]][[Image:Polvozel2.jpg|thumb|center|300px|Slika 13: Polvozel (II) (Vir: GRZS)]]

=== Ambulantni vozel ===

Ang. Square knot. Klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker pa je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati  v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima na vesti največ nesreč. V alpinistični  praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke, ali za zavezovanje čevljev. Njegova glavna prednost je enostavnost in statičnost - ob veliki obremenitvi pa se lahko sprevrže in razdre.  (Slika 14) Z potegom za enega izmed prostih koncev ga je moč podreti tudi pod obremenitvijo. 

[[Image:Vozel Ambulantni.jpg|thumb|center|300px|Slika 14: Ambulantni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Sidriščna zanka ===

Ang. Bowline on a bight. Dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku  ali pomožni vrvici za to, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Uporabljamo jo lahko tudi kot vozel za navezovanje. Njena prednost je da se ob obremenitvi ne zategne preveč in jo nato zlahka razdemo (Slika 15).

[[Image:Vozel sidriscna zanka.jpg|thumb|center|300px|Slika 15: Sidriščna zanka (Vir: KA, PZS)]]

=== Metulj ===

Ang. Alpine butterfly. Vozel, ki se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. Brez težav se jo razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.

 

[[Image:Metulj.png|thumb|center|300px]][[Image:Metulj2.jpg|thumb|center|300px]]

=== Garda vozel ===

Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njegova glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Lahko ga izdelamo z dvema enakima vponkama brez matice (Slika 16) oz. z dvema vponkama z matico, ki imata vratca obrnjena navzven (Slika 17). Pomembno je, da se ga naučimo razrahljati pod obremenitvijo (Slika 18).

[[Image:VozelGarda.jpg|thumb|center|300x178px|Slika 16: Izdelava garda vozla z navadnimi vponkami (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaMatice.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 17: Izdelava garda vozla z vponkami z matico (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaRazbremenitev.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 18: Razrahljanje garda vozla pod obremenitvijo (Vir, T. Golnar, Alpinistična šola)]]

=== Zaključek ===

Pri uporabi vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno tudi izgledajo čudno, zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati in se za njihovo uporabo odločati na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.

Slika:Metulj2.jpg

2012-03-19T21:19:40Z

Aljaz: je naložil(-a) novo različico datoteke »Slika:Metulj2.jpg«

Vozli

2012-03-19T21:17:04Z

Aljaz:

Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli so tisti, ki omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni in so sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za najbolj osnovne postopke (navezovanje, pritrditev) kot tudi za najzahtevnejše (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika...). 

=== Osmica  ===

(ang. figure 8) Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Ločimo:

- Vpleteno osmico, ki se je uveljavil kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas in to predvsem zaradi majhne možnosti napake in lahke kontrole pravilnosti vozla (Slika 1)

- Osmica, ki jo naredimo na koncu vrvi in preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček

Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla, samo konec, ki izhaja iz njega naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla oziroma za dolžino debeline vrvi v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.

[[Image:Vozel osmica1.jpg|thumb|center|350px|Slika 1: Vozel osmica (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Bičev vozel ===

Bičev vozel, ang. clove hitch (Slika 2) najpogosteje uporabljmo kadar plezamo daljšo smer, z vmesnimi varovališči, za pritrditev naše vrvi v sidrišče, za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih, itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec).  [[Image:Vozel bicev.jpg|thumb|center|500px|Slika 2: Bičev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Pol-bičev vozel ===

Pol-bičev vozel, HMS (Slika 3) je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi.. .). Če pa vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratc matice, ki mora biti nujno na drugi strani, kot varovalni pramen vrvi, s katero reguliramo trenje. Prednost tega vozla, je da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najhujših padcev, ne glede na potek vrvi, tudi neposredno v sidrišče. 

[[Image:Vozel polbicev.jpg|thumb|center|350px|Slika 3: Pol-bicev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Šestica ===

Vozel Šestica, overhand knot (Slika 4) ima mnogo možnosti uporabe, najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/File:Slika2_spusti.jpg pri spustu]. Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo Varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost je ta vozel res zelo uporaben, njegova bistvena slaba lastnost pa je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo. 

[[Image:Vozel varovalni.jpg|thumb|center|350px|Slika 4: Varovalni vozel (Vir: GRZS)]]

 

[[Image:Sestica - povezava dveh vrvi.jpg|thumb|center|350px|Povezava dveh vrvi za spust. Vozel mora biti dobro zategnjen, konca pa dolga 30-40 cm]]

[[Image:Dvojna sestica2.jpg|thumb|center|350px|šestica z dvojnim obojem je bolj stabilna, hkrati pa se ne zategne premočno.]] 

=== Drsni vozli ===

Večjo skupino predstavljajo tudi vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel Garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla Prusikov (Slika 5), za vzpenjanje z vrvicami in Francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel pa zanesljivo drži le v eno smer (smer v katero izhaja prosti konec), se pa popolnoma enostavno popusti (Slika 6). V zadnjem času oba omenjena tudi pri nas nujno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki nekako združuje dobre lastnosti obeh in sicer ga je enostavno razbremeniti in drži obremenitev v obe smeri (Slika 7). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga tako lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (Slika 2). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le to napeljati skozi drugo vponko.

[[Image:Vozel Prusikov.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Prusikov vozel (Vir: GRZS)]]

[[Image:Vozel Francoski.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Francoski vozel (Vir: GRZS)]] 

[[Image:Vozel machard.jpg|thumb|center|300px|Slika 7: Machardov vozel (Vir: PV)]]

=== Najlonski vozel ===

Ang. Bowline. Izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu je priljubljen (Slika 8) za navezovanje na plezalni pas ali fiksiranje vrvi na kako fiksno točko. (drevo, klin, itd.) Vozla se je zaradi nekaterih nesreč  povezanih z njim neupravičeno oprijel bolj slab sloves. Nesreče so izhajale iz njegove napačne uporabe, zato je pri uporabi tega vozla pomembna pravilna izdelava. Pri plezanju je zlasti  pomemben zaključek vozla (bodisi z dvojnim varovalnin vozlom, dodatnim vpletom, dvojnim omotom ali dvojnim vpletom) saj se sicer vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica, in se ga z lahkoto razveže. Zato je še posebej priljubljen med športnimi plezalci, kjer so padci pogostejši. Obstaja več  izvedenk tega vozla, ter več različnih zaključevanj prostega konca vrvi.  

Vozel v brezkončni različici (dvojni najlonski oz. sidriščni vozel)  uporabljamo za izdelavo fiksne zanke na najlonskem traku ali pomožni vrvici, ki jo je po obremenitvi mnogo lažje razvezati, kot osmico ali šestico.

[[Image:Vozli 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 8: Najlonski vozel (Vir: PV)]]

 

[[Image:BowlineYosemite.jpg|frame|center|Slika 8a: Yosemite ending - možen zaključek najlonskega vozla pri navezovanju]]

=== Podaljševalni vozel ===

Double fisherman's. Služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi (Slika 9). Gre za kombinacijo dveh šestic z dvojnim ovojem (dvojni varovalni vozel). Oba konca, ki izhajata iz vozla naj bosta tako dolga, da omogočata izdelavo varovalnega vozla (glej sliko 4). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar, itd) se priporoča izdelva s trojnim ali četvernim ovojem. Vozel je po zadrgnjenju težko razvezati, zlasti v zimskih razmerah. 

[[Image:Vozel podaljsevalni.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Podaljševalni vozel (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Kravatni vozel ===

Ang. Water knot. Uporabljamo ga za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko (Slika 10). Posebej pazimo, da se pramena ves čas med vpletanjem prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (min.10cm). Še posebej drseči so, če so izdelani z novimi najlonskimi trakovi.

[[Image:Kravatni.jpg|thumb|center|300px|Slika 10: Kravatni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Kavbojski vozel ===

Ang. Girth hitch. Se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke, za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za fiksacijo vrvi, saj ta vozel (Slika 11) ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne. 

[[Image:Vozli kavbojski.jpg|thumb|center|300px|Slika 11: Kavbojski vozel (Vir: GRZS)]] 

=== Polvozel ===

Uporabljamo ga za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom (npr. blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno). Slika 12 in Slika 13 

[[Image:Polvozel.jpg|thumb|center|300px|Slika 12: Polvozel (Vir: GRZS)]][[Image:Polvozel2.jpg|thumb|center|300px|Slika 13: Polvozel (II) (Vir: GRZS)]]

=== Ambulantni vozel ===

Ang. Square knot. Klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker pa je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati  v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima na vesti največ nesreč. V alpinistični  praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke, ali za zavezovanje čevljev. Njegova glavna prednost je enostavnost in statičnost - ob veliki obremenitvi pa se lahko sprevrže in razdre.  (Slika 14) Z potegom za enega izmed prostih koncev ga je moč podreti tudi pod obremenitvijo. 

[[Image:Vozel Ambulantni.jpg|thumb|center|300px|Slika 14: Ambulantni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Sidriščna zanka ===

Ang. Bowline on a bight. Dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku  ali pomožni vrvici za to, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Uporabljamo jo lahko tudi kot vozel za navezovanje. Njena prednost je da se ob obremenitvi ne zategne preveč in jo nato zlahka razdemo (Slika 15).

[[Image:Vozel sidriscna zanka.jpg|thumb|center|300px|Slika 15: Sidriščna zanka (Vir: KA, PZS)]]

=== Metulj ===

Ang. Alpine butterfly. Vozel, ki se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. Brez težav se jo razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.

[[Image:Metulj.png|thumb|center|250px]][[Image:Metulj2.jpg|thumb|center|350px]]

=== Garda vozel ===

Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njegova glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Lahko ga izdelamo z dvema enakima vponkama brez matice (Slika 16) oz. z dvema vponkama z matico, ki imata vratca obrnjena navzven (Slika 17). Pomembno je, da se ga naučimo razrahljati pod obremenitvijo (Slika 18).

[[Image:VozelGarda.jpg|thumb|center|300x178px|Slika 16: Izdelava garda vozla z navadnimi vponkami (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaMatice.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 17: Izdelava garda vozla z vponkami z matico (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaRazbremenitev.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 18: Razrahljanje garda vozla pod obremenitvijo (Vir, T. Golnar, Alpinistična šola)]]

=== Zaključek ===

Pri uporabi vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno tudi izgledajo čudno, zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati in se za njihovo uporabo odločati na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.

Slika:Metulj2.jpg

2012-03-19T21:15:26Z

Aljaz:

Slika:Metulj.png

2012-03-19T21:14:51Z

Aljaz:

Vozli

2012-03-19T21:14:27Z

Aljaz:

Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli so tisti, ki omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni in so sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za najbolj osnovne postopke (navezovanje, pritrditev) kot tudi za najzahtevnejše (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika...). 

=== Osmica  ===

(ang. figure 8) Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Ločimo:

- Vpleteno osmico, ki se je uveljavil kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas in to predvsem zaradi majhne možnosti napake in lahke kontrole pravilnosti vozla (Slika 1)

- Osmica, ki jo naredimo na koncu vrvi in preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček

Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla, samo konec, ki izhaja iz njega naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla oziroma za dolžino debeline vrvi v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.

[[Image:Vozel osmica1.jpg|thumb|center|350px|Slika 1: Vozel osmica (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Bičev vozel ===

Bičev vozel, ang. clove hitch (Slika 2) najpogosteje uporabljmo kadar plezamo daljšo smer, z vmesnimi varovališči, za pritrditev naše vrvi v sidrišče, za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih, itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec).  [[Image:Vozel bicev.jpg|thumb|center|500px|Slika 2: Bičev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Pol-bičev vozel ===

Pol-bičev vozel, HMS (Slika 3) je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi.. .). Če pa vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratc matice, ki mora biti nujno na drugi strani, kot varovalni pramen vrvi, s katero reguliramo trenje. Prednost tega vozla, je da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najhujših padcev, ne glede na potek vrvi, tudi neposredno v sidrišče. 

[[Image:Vozel polbicev.jpg|thumb|center|350px|Slika 3: Pol-bicev vozel (Vir: GRZS)]]

=== Šestica ===

Vozel Šestica, overhand knot (Slika 4) ima mnogo možnosti uporabe, najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/File:Slika2_spusti.jpg pri spustu]. Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo Varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost je ta vozel res zelo uporaben, njegova bistvena slaba lastnost pa je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo. 

[[Image:Vozel varovalni.jpg|thumb|center|350px|Slika 4: Varovalni vozel (Vir: GRZS)]]

 

[[Image:Sestica - povezava dveh vrvi.jpg|thumb|center|350px|Povezava dveh vrvi za spust. Vozel mora biti dobro zategnjen, konca pa dolga 30-40 cm]]

[[Image:Dvojna sestica2.jpg|thumb|center|350px|šestica z dvojnim obojem je bolj stabilna, hkrati pa se ne zategne premočno.]] 

=== Drsni vozli ===

Večjo skupino predstavljajo tudi vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel Garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla Prusikov (Slika 5), za vzpenjanje z vrvicami in Francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel pa zanesljivo drži le v eno smer (smer v katero izhaja prosti konec), se pa popolnoma enostavno popusti (Slika 6). V zadnjem času oba omenjena tudi pri nas nujno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki nekako združuje dobre lastnosti obeh in sicer ga je enostavno razbremeniti in drži obremenitev v obe smeri (Slika 7). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga tako lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (Slika 2). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le to napeljati skozi drugo vponko.

[[Image:Vozel Prusikov.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Prusikov vozel (Vir: GRZS)]]

[[Image:Vozel Francoski.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Francoski vozel (Vir: GRZS)]] 

[[Image:Vozel machard.jpg|thumb|center|300px|Slika 7: Machardov vozel (Vir: PV)]]

=== Najlonski vozel ===

Ang. Bowline. Izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu je priljubljen (Slika 8) za navezovanje na plezalni pas ali fiksiranje vrvi na kako fiksno točko. (drevo, klin, itd.) Vozla se je zaradi nekaterih nesreč  povezanih z njim neupravičeno oprijel bolj slab sloves. Nesreče so izhajale iz njegove napačne uporabe, zato je pri uporabi tega vozla pomembna pravilna izdelava. Pri plezanju je zlasti  pomemben zaključek vozla (bodisi z dvojnim varovalnin vozlom, dodatnim vpletom, dvojnim omotom ali dvojnim vpletom) saj se sicer vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica, in se ga z lahkoto razveže. Zato je še posebej priljubljen med športnimi plezalci, kjer so padci pogostejši. Obstaja več  izvedenk tega vozla, ter več različnih zaključevanj prostega konca vrvi.  

Vozel v brezkončni različici (dvojni najlonski oz. sidriščni vozel)  uporabljamo za izdelavo fiksne zanke na najlonskem traku ali pomožni vrvici, ki jo je po obremenitvi mnogo lažje razvezati, kot osmico ali šestico.

[[Image:Vozli 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 8: Najlonski vozel (Vir: PV)]]

 

[[Image:BowlineYosemite.jpg|frame|center|Slika 8a: Yosemite ending - možen zaključek najlonskega vozla pri navezovanju]]

=== Podaljševalni vozel ===

Double fisherman's. Služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi (Slika 9). Gre za kombinacijo dveh šestic z dvojnim ovojem (dvojni varovalni vozel). Oba konca, ki izhajata iz vozla naj bosta tako dolga, da omogočata izdelavo varovalnega vozla (glej sliko 4). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar, itd) se priporoča izdelva s trojnim ali četvernim ovojem. Vozel je po zadrgnjenju težko razvezati, zlasti v zimskih razmerah. 

[[Image:Vozel podaljsevalni.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Podaljševalni vozel (Vir: Animated knots by Grog)]]

=== Kravatni vozel ===

Ang. Water knot. Uporabljamo ga za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko (Slika 10). Posebej pazimo, da se pramena ves čas med vpletanjem prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (min.10cm). Še posebej drseči so, če so izdelani z novimi najlonskimi trakovi.

[[Image:Kravatni.jpg|thumb|center|300px|Slika 10: Kravatni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Kavbojski vozel ===

Ang. Girth hitch. Se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke, za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za fiksacijo vrvi, saj ta vozel (Slika 11) ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne. 

[[Image:Vozli kavbojski.jpg|thumb|center|300px|Slika 11: Kavbojski vozel (Vir: GRZS)]] 

=== Polvozel ===

Uporabljamo ga za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom (npr. blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno). Slika 12 in Slika 13 

[[Image:Polvozel.jpg|thumb|center|300px|Slika 12: Polvozel (Vir: GRZS)]][[Image:Polvozel2.jpg|thumb|center|300px|Slika 13: Polvozel (II) (Vir: GRZS)]]

=== Ambulantni vozel ===

Ang. Square knot. Klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker pa je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati  v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima na vesti največ nesreč. V alpinistični  praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke, ali za zavezovanje čevljev. Njegova glavna prednost je enostavnost in statičnost - ob veliki obremenitvi pa se lahko sprevrže in razdre.  (Slika 14) Z potegom za enega izmed prostih koncev ga je moč podreti tudi pod obremenitvijo. 

[[Image:Vozel Ambulantni.jpg|thumb|center|300px|Slika 14: Ambulantni vozel (Vir: GRZS)]]

=== Sidriščna zanka ===

Ang. Bowline on a bight. Dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku  ali pomožni vrvici za to, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Uporabljamo jo lahko tudi kot vozel za navezovanje. Njena prednost je da se ob obremenitvi ne zategne preveč in jo nato zlahka razdemo (Slika 15).

[[Image:Vozel sidriscna zanka.jpg|thumb|center|300px|Slika 15: Sidriščna zanka (Vir: KA, PZS)]]

=== Metulj ===

Ang. Alpine butterfly. Vozel, ki se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. Brez težav se jo razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.

=== Garda vozel ===

Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njegova glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Lahko ga izdelamo z dvema enakima vponkama brez matice (Slika 16) oz. z dvema vponkama z matico, ki imata vratca obrnjena navzven (Slika 17). Pomembno je, da se ga naučimo razrahljati pod obremenitvijo (Slika 18).

[[Image:VozelGarda.jpg|thumb|center|300x178px|Slika 16: Izdelava garda vozla z navadnimi vponkami (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaMatice.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 17: Izdelava garda vozla z vponkami z matico (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)]][[Image:GardaRazbremenitev.jpg|thumb|center|300x200px|Slika 18: Razrahljanje garda vozla pod obremenitvijo (Vir, T. Golnar, Alpinistična šola)]]

=== Zaključek ===

Pri uporabi vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno tudi izgledajo čudno, zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati in se za njihovo uporabo odločati na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.

Plazovi

2012-03-19T17:13:32Z

Aljaz:

= Uvod =

Snežni plaz je geološki pojav, pri katerem se snežna gmota na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Je posledica tako fizikalnih kot kemijskih sprememb v snegu. Plazovi niso naključni in spontani dogodki, temveč jih vedno sprožijo zunanji dejavniki, kot so npr. nenadno prekomerno zbiranje vode, ki so posledica močnih padavin (dežja ali snega), nenadno povišanje temparature, padanje kamenja, ledu, dodatna obremenitev snežne oddeje zaradi človeške teže (turni smučar, gornik). Vsi ti dejavniki vplivajo na spremembo sil v snežni oddeji, predvsem na silo teže. Posledica je, da snežna odeja nestabilne sestave zdrsne v ugodnejši stabilni položaj.

 [[Image:Plazovi 1 deli plazu.JPG|thumb|center|230x200px|Slika 1: Deli snežnega plazu]] 

== Vrste snežnih plazov ==

Glede na kvaliteto snega ločimo plazove sprijetega snega in plazove nesprijetega snega. V obeh primerih je sneg lahko suh ali pa vlažen, tako da poznamo pravzaprav 4 tipe snežnih plazov:

*plazovi suhega in nesprijetega snega
*plazovi suhega sprijetega snega
*plazovi vlažnega nesprijetega snega
*plazovi vlažnega sprijetega snega

 

[[Image:MK Slika2 vrste plazov.jpg|thumb|center|400x200px|Slika 2: Vrste snežnih plazov (vir: www. Noezdv.at)]] 

Najnevarnejši plazovi v naših, pa tudi evropskih gorah, so plazovi suhega sprijetega snega. Pravimo jim tudi '''kložasti plazovi'''. Kloža je od vetra predelan sneg, ki se na zavetrni strani grebenov in razov naloži na mehkejšo podlago. Tako predelan sneg je trd in zbit, pod njim pa je ponavadi mehka plast snega. Pri obremenitvi zgornje, trde plasti, le-ta kar hitro zdrsne na mehki podlagi. Zaradi povezanosti snežne plasti, se sprožijo v obliki napoke nad točko obremenitve (smučarja, gornika). Najnevarnejša so pobočja z naklonom med 25° in 45°.

Plazovi suhega nesprijetga snega se sprožijo v eni točki pod mestom obremenitve in imajo lahko veliko rušilno moč s katastrofanlnimi posledicami za naselja, ceste, gozdove... Imenujemo jih tudi '''pršni plazovi'''. V evropskih gorstvih jih je bolj malo. Manjše pršne plazove poznamo v strmih grapah, kuloarjih in stenah takoj po sneženju. Pršni plazovi potrebujejo pobočja z vsaj 30° naklonom, da se razvijejo v nevarne plazove.

Plazovi vlažnega nesprijetega snega se sprožijo točovno, na mestu dodatne obremenitve in se počasi razširjajo. Dosežejo lahko tudi velike razsežnosti. Plaz vlažnega nesprijetega snega potuje počasi in lahko zdrsi tudi po pobočjih z le 15 ° naklonine. Pogostejši so na južnih pobočjih.

Plazovi vlažnega sprijetega snega niso pogosti. Pojavljajo se pozimi na južnih pobočjih in spomladi ob odjugi. Ko se snežna oddeja popolnoma prepoji z vodo, se pri tleh ali na ledni plasti pod snežno oddejo nabere tanka plast vode, po kateri zdrsne zgornja plast. Plaz ponavadi potegne vso snežno odejo ('''talni plaz'''). Prožijo se v napoki nad obremenitvijo.

== Kritični faktorji ==

Dejavniki, ki vplivajo na proženje plazov so:

*razmere (vremenske razmere in sestava snežne oddeje...),
*teren,
*človek.

=== Razmere ===

Veter, količina novozapadlega snega in temperatura močno vplivajo na sestavo ter posledično na stabilnost snežne oddeje. Močan veter med sneženjem povzroči, da se snežni kristali drobijo. Tako preobražene kristale veter odlaga na zavetrnih območjih na mehko plast še nepredelanega snega. Trda plast predelanega snega se z nepredelanim snegom le slabo poveže. Nastane t.i. kloža.

Verjetnost proženja snežnega plazu je odvisna tudi od količine novozapadlega snega. Kristali novozapadlega snega namreč še niso povezani s podlago. Proces zrnjenja (povezovanje »novih« snežnih kristalov med sabo in s podlago) je počasen in močno odvisen od temperature (od nekaj ur do nekaj tednov).

Kritična količina novozapadlega snega (višina novozapadlega snega, ki že ob najmanjši dodatni obtemenitvi zdrsne po pobočju) je odvisna tudi od vetra in temperature v času sneženja. V ugodnih pogojih (brezveterje in visoka temperatura ob sneženju) je le-ta 30-50 cm, v neugodnih vremenskih pogojih (sneženje z močnim vetrom, ob nizkih temperaturah) pa se plaz lahko sproži že ob 10-20 cm visoki novi snežni oddeji.

Tudi temperatura med sneženjem in v prvih dneh po sneženju vpiva na hitrost preobrazbe snežne odeje. Zrnjenje je hitrejše pri višjih temperaturah (okoli 0 °C). Pri nizkih temperaturah je preobrazba snega počasnejša, zato se nevarnost plazov le počasi zmanjšuje. Nenadna hitra otoplitev poveča verjetnost plazov (talni plazovi), nihanja temperature okoli 0°C pa stabilizirajo snežno oddejo.

 

[[Image:MK Plazovi 3 nihanje temperature.JPG|thumb|center|650x150px|Slika 3: Vpliv temperature na stabilizacijo snežne oddeje. a) nenedna otoplitev poveča nevarnost plazov b) pri temperaturah nad 0°C se snežna odeja počasi destabilizira c) daljše obdobje hladnega vremena ( -5°C do -10°C) ohranja trenutno nevarnost snežnih plazov d) nihanja temperature okoli 0°C stabilizita snežno odejo e) občutna ohladitev zmanjša nevarnost plazov (vir: Bergsport Winter; SAC)]]

=== Teren ===

Plazovi se sprožijo le na dovolj strmih pobočjih, ponavadi na pobočjih z naklonom med 20° in 50°. Na strmejših pobočjih novozapadli sneg ponavadi sproti odletava. Poleg strmine je pomembna tudi orientacija pobočja. Največ plazov, ki so zahtevali smrtne žrtve, so turni smučarji in gorniki sproži na SZ-S-SV obrnjenih pobočjih. Na teh straneh se sneg namreč počasneje preobraža (manj sonca). Povečana nevarnost proženja plazu je tudi v zavetrnih legah, kjer veter odlaga napihan sneg. Vrsta podlage (ruševje, trava, skale) nima bistvenega pomena. Plaz se lahko sproži tudi v gozdu.

=== Človek ===

Turni smučar/gornik dodatno obremenjuje snežno oddejo. Njegov vpliv sega nekako do 1 m globine snežne oddeje. V kar 90% je človek sam spožil plaz, ki ga je zasul/poškodoval. Pravočasno prepoznavanje verjetnosti, da se bo sprožil plaz, je zato bistvenega pomena za preživetje v gorah pozimi.

== Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov ==

Nevarnost snežnih plazov v Evropi vrednotimo po petstopenjski lestvici. 

{| cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" width="902" style=""
|+
Tabela 1: Lestvica nevarnosti proženja snežnih plazov (vir: : http://www.arso.gov.si/vreme/napovediinpodatki/snegraz.html

 

|-
! scope="row" | OZNAKA STOPNJE 
! scope="col" | STABILNOST SNEŽNE ODEJE 
! scope="col" | VERJETNOST/MOŽNOST PROŽENJA SNEŽNIH PLAZOV 
! scope="col" | PRIPOROČILA/OPOZORILA ZA GIBANJE PO ZASNEŽENI POKRAJINI 
|-
! scope="row" | 1. - majhna 
| Na večini pobočij je snežna odeja sorazmerno stabilna. 
| Samo na zelo redkih strmin pobočjih in predvsem ob dodatni obremenitvi; možni so zgolj majhni spontani snežni plaziči in osipi 
| Na splošno varne razmere, potrebna je običajna previdnost 
|-
! scope="row" | 2. - zmerna 
| Na posameznih, dovolj strmih pobočjih je samo zmerno stabilna (ta območja so v Poročilu posebej opredeljena in opisana), drugod pa sorazmerno stabilna. 
| Predvsem na v Poročilu posebej izpostavljenih pobočjih pri velikih dodatnih obremenitvah (npr. hoja ali smučanje posameznika ali skupine prek takega pobočja, teptalec snega, ipd.). Obsežnejših spontanih plazov še ne pričakujemo 
| Glede na upoštevanje in poznavanje lokalno bolj izpostavljenih območij, so razmere na splošno še dovolj varne. Opozorila upoštevajte predvsem na večjih strminah in na pobočjih, katerih podrobnosti so v Poročilu še posebej izpostavljene (orientacija, višinski pas, idr.) 
|-
! scope="row" |
3. -

znatna

| Na številnih, dovolj strmih pobočjih je le slabo do zmerno stabilna. 
| Že pri manjši dodatni obremenitvi na pobočjih, ki so v Poročilu posebej izpostavljena. V nekaterih razmerah je možno lokalno tudi spontano proženje srednje velikih in posamično tudi velikih snežnih plazov. 
| Potrebne so nekatere dodatne izkušnje in znanja pri presoji pred snežnimi plazovi varnih območij, ki so že delno omejena. Upoštevajte tudi nevarnost snežnih plazov na potencialno ogroženih območjih 
|-
! scope="row" |
4. -

velika

| Ne večini strmih pobočij je slabo stabilna 
| Na dovolj strmih pobočjih že pri manjši obremenitvi. Ob določenih razmerah je možno tudi spontano proženje številnih manjših in ponekod tudi večjih plazov. 
| Potrebne so številne dodatne izkušnje in znanja ter podrobno poznavanje lokalnih razmer pri presoji pred plazovi varnih območij, ki so že zelo omejena. Izogibajte se gibanju prek strmejših pobočij in grap (žlebov) ter njihovih podnožij in zavetrnih strani vzpetin. 
|-
! scope="row" |
5.-

zelo velika

| Splošna nestabilnost snežne odeje. 
| Pričakujemo lahko številne srednje velike in mnoge velike spontano utrgane plazove, med njimi tudi tiste v zmernih strminah. 
| Gibanje v takih razmerah je na splošno zelo oteženo, zato ga odsvetujemo. Omejeno je le na položnejša območja, ki so vdovolj odmaknjena od ustaljenih poti snežnih plazov. 
|}

 

 

= Preizkus stabilnosti snežne odeje =

Ena od poglavitnih nevarnosti pri gibanju po zasneženem terenu so snežni plazovi. Nevarnost proženja le teh je direktno povezana s stanjem oz. stabilnostjo snežne odeje, ter s konfiguracijo terena. Za olajšanje odločanja o gibanju po takšnem terenu je zato pogosto nujno, da stabilnost snežne odeje čim bolj objektivno izmerimo oz. ocenimo.

Zavedati se je potrebno, da z enkratno meritvijo zajamemo le en vzorec, ki ni nujno reprezentativen in je lahko drugačen. Torej ne predstavlja globalne slike stabilnosti snežne odeje širšega območja. Plazovne razmere se še posebej spreminjajo z nadmorsko višino in stranjo neba. Zato je priporočljivo, da za test izberemo čim bolj reprezentativen vzorec (enak terenu gibanja) in preizkus ponovimo vsaj na 300-400m pridobljene višine oz. ob vsaki večji menjavi strani neba. Tovrstne preizkuse torej delamo tam, kjer ocenimo da je to potrebno in smiselno. 

== Izbira lokacije preizkusa ==

Lokacija preizkusa mora bit kar se da  '''varna'''. Tega sicer vnaprej ne vemo, vseeno pa lahko izberemo takšno lokacijo, da morebiten plaz ni nevaren za preizkuševalce. Zato za preizkuse stabilnosti izbiramo majhna pobočja z malo snega nad nami. 

Po drugi strani mora biti vzorec, ki ga preizkušamo, čim bolj '''reprezentativen''', torej čim bolj podoben snežni odeji na širšem območju na katerega želimo posplošiti naše zaključke preizkusa, ga kasneje prečkati ali po njem smučati.

Glede reprezentativnosti vzorca moramo biti pozorni predvsem na sledeče:

*enak naklon pobočja,
*enaka usmerjenost pobočja (stran neba),
*enaka nadmorska višina,
*podobne karakteristike snežne odeje. 

Tipično najdemo kompromis med varnostjo in reprezentativnostjo vzorca na robovih sumljivih področij, npr. na robu večjega odprtega pobočja, vseeno pa stran od krošenj morebitnih dreves. Posebno pozornost namenimo neenakomerni, spihani, snežni odeji. V takšnih situacijah so tipično plazovne razmere precej različne npr. na grebenih in v grapah. 

== Metode preizkusa ==

V grobem lahko metode razdelimo na dve skupini:

#'''Posredne''': Na eni strani so metode, kjer na čim manjšem območju simuliramo precej nenaravne dodatne obremenitve na snežno odejo, na osnovi katerih lahko sklepamo na stabilnost snežne odeje. Prednosti takšnih metod sta praktičnost in hitrost izvedbe, vendar so lahko nekoliko manj natančne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''norveška metoda'''.
#'''Neposredne''': Na drugi strani so metode, kjer na relativno velikem območju testiramo direktne učinke naših naravnih aktivnosti oz. dodatnih obremenitev na snežno odejo, kot sta smučanje in hoja. Takšne metode so natančne in relevantne, vendar tudi časovno potratne. Tipičen predstavnik takšne metode je '''švicarska metoda'''.

 V ZDA in Kanadi se uporabljajo malenkost drugačne, vendar v svoji osnovi še vedno zelo podobne metode:

*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=22&LinkId=27&ParentLinkId=3 Compression Test (CT)]
*[http://www.fsavalanche.org/NAC/techPages/articles/06_ISSW_Simenhois.pdf Extended Column Test (ECT)]
*[http://www.fsavalanche.org/Default.aspx?ContentId=23&LinkId=28&ParentLinkId=3 Rutschblock Test] 

 

=== Prerez snežne odeje ===

S prerezom snežne odeje dobimo vpogled v strukukturo in lastnosti posameznih delov snežne odeje oz. njen profil. S prerezom lahko identificiramo tako imenovane '''kritične plasti''' v snežni odeji. To so deli, kjer so snežne plasti med seboj slabo sprijete in se nahajajo na mestih, kjer se trdota snega občutno spremeni. Znano je, da se plaz navadno sproži ravno na teh slabo sprijetih kritičnih plasteh snežne odeje. Izjema so talni plazovi, kjer se sproži celotna snežna odeja. Posredno lahko iz prereza snežne odeje ugotovimo tudi zgodovino padavin (sneg, dež) na tem območju.

Prerez snežne odeje izvedemo v naslednjih korakih do stanja kot ga prikazuje Slika 4:

#V sneg izkopljemo '''navpično luknjo''' do globine 1,5m oz. do tal; pod to globino je namreč vpliv človeške teže na snežno odejo zanemarljiv.
#Prednjo steno profila poravnamo in zgladimo z lopato ter kasneje še s kapo ali rokavico, da izstopijo posamezne plasti, ki jih ob straneh označimo.
#Določimo trdoto posameznih plasti. V vsako plast skušamo poriniti pest, štiri prste, en prst, svničnik in nož. Pozorni smo na '''sosednje plasti, ki se po trdoti razlikujejo''' in s tem identificiramo mejne kritične plasti. Npr. mehka plast na ledeni podlagi, plast plovnega snega med dvema tršima predeloma...

 

[[Image:Plazovi-shema prerez.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Shema prereza snežne odeje. Kritične plasti so označene rdeče.]]

 

=== Norveška metoda ===

Z norveško metodo preizkušamo drsnost kritičnih plasti snežne odeje. V ta namen moramo kritične plasti nujno predhodno identificirati, kar naredimo s prerezom snežne odeje. Ta metoda je ena najpogosteje uporabljanih, saj za njeno izdelavo izurjen gornik ne potrebuje več kot par minut.

 

[[Image:Plazovi-slika norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Norveška metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

[[Image:Plazovi-shema norveska.jpg|thumb|center|400px|Slika 6: Shema pomembnih segmentov plasti snežne odeje pri norveški metodi. Rdeče dele snega odstranimo, zelene dele vlečemo z lopato v nakazani smeri.]] 

Sledi preizkus drsnosti vseh posameznih kritičnih plasti po postopku kot ga prikazujeta sliki 5 in 6:

#Po izdelavi (navpičnega) snežnega profila odrežemo spodnjo stranico '''pravokotno na pobočje''' (Slika 6).
#S površine snežne odeje odstranimo nesprijet novo zapadli sneg.
#Z lopato izrežemo snežno klado v obliki trapeza z dimenzijami 80 x 60 x 20 cm. Lahko si pomagamo s širino lopate, ki znaša 20 cm. V lopatah so torej dimenzije klade 4 x 3 x 1.
#Ročaj lopate prepognemo za 90 stopinj in jo zataknemo v snežni jarek do prve kritične plasti. Pri tem se konica lopate ne sme zažirati v kritično plast, sicer bo meritev napačna! To elegantno dosežemo s pravilno debelino plasti snega nad kritično plastjo ki jo testiramo (20 cm). Pri tem je seveda možno, da moramo del snežne odeje nad testirano plastjo odstraniti (rdeča polja na Sliki 6). 
#Ročaj lopate z eno roko potiskamo proti kladi, da nam lopate ne vleče iz jarka, z drugo roko pa vlečemo za konec ročaja v smeri pobočja. Priporočljiva je uporaba lopate z vgrajenim dinamometrom.
#Ob zdrsu snežne klade ocenimo nevarnost na podlagi izmerjene sile in Tabele 2.
#Tako preizkusimo '''vse kritične plasti''', če jih je več.
#Na koncu luknjo zasujemo.

 

{| height="132" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 2: Interpretacija rezultatov norveške metode.
|-
! scope="col" | Vlečna sila / oznaka na lopati
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| bgcolor="#ff0000" |  < 10 daN
| splošna
| Izogibajmo se temu pobočju.
|-
| bgcolor="#ffff00" | 10 - 20 daN 
| velika do zmerna
| Previdnost pri izbiri smeri/poti.
|-
| bgcolor="#66ff00" | > 20 daN 
| majhna
| 
|}

 

=== Švicarska metoda ===

Preizkus drsnosti kritičnih plasti v sprijeti snežni odeji po švicarski metodi, imenovan tudi preizkus s snežno klado, zajema precej večji izsek snežne odeje kot norveška metoda. V skupini potrebujemo za izvedbo vsaj 20 minut, vendar pa je s stališča realnosti obremenitev na snežno odejo, le-ta precej boljša kot norveška metoda. Najpogosteje jo uporabljamo takrat kadar vemo, da bomo pobočje prečili večkrat in takrat ko želimo natančnejše podatke o preteklem vremenskem dogajanju.

[[Image:Plazovi-slika svicarska.jpg|thumb|center|400px|Slika 7: Švicarska metoda preizkusa drsnosti kritičnih plasti snežne odeje. [Vir: ZT-ŠAO Velenje]]] 

#V sneg izkopljemo jarek dolžine 3m in globine do 1,5m.
#Ob straneh izkopljemo kanal širine 0,5m in dolžine 2m.
#Tako dobimo snežno klado dimenzij 2m x 1,5m x 1,5m, kot prikazuje Slika 7.
#Med kopanjem pazimo, da nas na spodnjem delu klada ne zasuje. Smiselno si je navezati lavinsko vrvico, ali se celo navezati na vrv, da je eventuelno odkopavanje zasutega enostavno.
#Zadnjo stranico klade s pomožno vrvico odžagamo do tal.
#Test poteka tako, da na klado stopi smučar, sledijo počepi smučarja in skoki s smučmi na nogah. Če se klada še ni zrušila, nadaljujemo s skokom enega in nato še dveh na klado, brez smuči.
#Na podlagi zdrsa klade ocenimo stopnjo nevarnosti snežnih plazov po Tabeli 3.
#Na koncu luknjo obvezno zasujemo.

 

{| height="276" cellspacing="1" cellpadding="1" border="1" align="center" width="650" style=""
|+ Tabela 3: Interpretacija rezultatov švicarske metode.
|-
! scope="col" | Zdrs klade
! scope="col" | Ocena nevarnosti
! scope="col" | Ukrepi na turi
|-
| Spontano med kopanjem ali žaganjem klade.
|
nevarno (5)

| Izogibajmo se odprtim pobočjem.
|-
| Pri obremenitvi s smučmi na nogah.
| nevarno (4)
| Čez odprta pobočja gremo posamično v lavinski razdalji 20-30m.
|-
| Pri počepih ene osebe s smučmi (4x).
| sumljivo (3)
| Na sumljivem pobočju je lahko le ena oseba hkrati.
|-
| Pri skokih ene osebe s smučmi na nogah (4x).
| sumljivo (2)
| Med udeleženci povečamo medebojno razdaljo na 10m.
|-
| Po skoku ene osebe brez smuči.
| varno (1)
| Splazitev odprtih pobočij je možna le v redkih primerih - upoštevamo pravila varne hoje.
|-
| Klada ne zdrsne niti po skoku dveh oseb brez smuči.
| varno (0)
| Smučanje na odprtih pobočjih je varno.
|}

 

= Iskanje in reševanje s plazovno žolno - tovariška pomoč =

Plazovi v zimskem času predstavljajo eno največjih nevarnosti za obiskovalce gora. Po zadnjih statistični podatkih ima zasuta oseba po 15 min še 92 % možnost preživetja. Nato možnost preživetja strmo pada, po 35 min je le še 26 %, po dveh urah pa nekaj manj kot 15 % (Slika 8). Zato je zelo pomembna takojšnja tovariška pomoč. Le osebe, ki so v neposredni bližini plazu, lahko v 15 min najdejo in izkopljejo zasutega. To pa je mogoče samo takrat, ko ima zasuti na sebi prižgano in delujočo žolno, iskalci pa prav tako delujoče žolne, sonde in lopate. Za pričetek organiziranega reševanja (s strani GRS) je potrebno veliko več časa. 

[[Image:MK iskanje z zolno1.png|thumb|center|400x250px|Slika 8: Krivulja preživetja pod plazom]]

 

== Nekaj malega o žolnah ==

Plazovna žolna je baterijsko napajana sprejemno-oddajna naprava. V normalnih pogojih služi kot oddajnik – vir elektromagnetnih valov določene frekvence in s tem določa položaj imetnika. To isto napravo pa lahko s preklopom spremenimo v sprejemnik (detektor) in z njim iščemo in lociramo zasutega s podobno napravo. Razvoj žoln se je začel v 60. letih prejšnjega stoletja. Prvotno so različni proizvajalci izdelovali žolne, ki so delovale pri različnih frekvencah. Danes  vse žolne delujejo na enotni frekvenci – 457 kHz. V Sloveniji sta se z razvojem plazovnih žoln ukvarjala dr. Avčin in dr. Jeglič. Njuna žolna je delovala pri 108 kHz in bila precej nepraktična. Oddajnik paličaste oblike se je nosilo okoli vratu, kot sprejemnik pa je služil tranzistorski radio. Prav onadva sta prva tako napravo poimenovala lavinska žolna. Pisk na sprejemniku je bil namreč podoben žolninemu dolbljenju luknje v drevo. V spomin dr. Avčinu v Sloveniji vse oddajno-sprejemne naprave za iskanje zasutih v snežnem plazu imenujemo »žolne«.

=== Preverjanje delovanja plazovne žolne ===

Pred vsako turo moramo preveriti delovanje plazovne žolne. Le tako lahko pravočasno odkrijemo pomanjklivosti v delovanju naprave (npr. zaznava signala na zelo kratki razdalji) in ustrezno ukrepamo (menjava baterij, prilagajanje taktike iskanja zasutega zaradi manjšega sprejemnega dometa žolne...). Preverjanje opravimo na varnem mestu (parkirišče, pred planisko kočo...), kjer ni nobene nevarnosti plazu. Najprej preverimo sprejem, nato pa še oddajanje.

'''Preverjanje sprejema'''

Vodja ture preklopi žolno na oddajanje (SEND), ostali udeleženci pa na sprejem (SEARCH). Če imamo analogno žolno, jo moramo preklopiti na največji domet. Udeleženci se oddaljujo od vodje (žolne, ki oddaja) toliko časa, dokler se slišijo signal. Ko signal izgine, se ustavijo. S tem testom ugotovimo ali žolna sploh sprejema signal in kolikšen je doseg sprejema (20m, 30m,...60 m). Ta podatek je zelo pomemben za prvo fazo iskanja zasutega (grobo iskanje).''' '''

Po preverjanju oddajanja vsi udeleženci ture žolne preklopijo na oddajanje (SEND) in jih namestijo za nošnjo med turo ter se razporedijo na razdalji 5 metrov. Vodja ture preklopi žolno v način za preverjanje (v kolikor ima to funkcijo) drugače pa na sprejem in se približa vsakemu udeležencu na razdaljo enega metra ter preveri pravilnost oddajanja. Ko preveri še zadnjega udeleženca vodja ture še svojo žolno preklopi na oddajanje (SEND), jo ustrezno namesti in tura se lahko prične. 

'''Nošnja žolne med turo'''

Lavinsko žolno s pomočjo naramnic pritrdimo na telo (nekateri modeli imajo posebne torbice, v katero damo žolno in jih nato pritrdimo na telo). Žolno vedno nosimo vsaj pod eno plastjo obleke. Tako je verjetnost, da bi se nam, če bi nas zajel plaz, žolna "odtrgala" s telesa, veliko manjša. Žolno lahko nosimo tudi v sprednjem žepu hlač. V tem primeru moramo žolno pritrditi z vrvico na žepno zadrgo, žep pa mora biti vedo zaprt. Žolne nikoli ne nosimo v nahrbtniku ali na vrhnji plasti obleke! 

=== '''Vrste plazovnih žoln''' ===

Dandanes je na tržišču veliko število različnih plazovih žoln. Razlikujejo se po obliki prikaza signala (analogni, digitalni) in po številu anten (ena, dve ali tri antene). Pri analognih modelih signal zaznavamo s piskom, le-ta je lahko različne jakosti, odvisno od oddaljenosti zasutega, pri nekaterih žolnah pa je jakost signala dodatno prikazana s svetlečimi diodami. Digitalne žolne imajo vgrajen mikroprocesor, ki pretvarja analogni signal v digitalnega ter tako omogoča digitalni prikaz oddaljenosti do zasutega, smer iskanja pa je prikazana s puščico. Vse žolne oddajajo na eni anteni, sprejemajo pa lahko z večimi. Dodatne antene bistveno pripomorejo k lažjemu iskanju zasutega. Žolne z eno anteno imajo zelo velik obseg iskanja (sprejema), tudi do 80 m, vendar le, ko je žolna s katero iščemo, vzporedno s silnicami zasute žolne. Če je takšna žolna pravokotna na silnice iskalne žolne, je razdalja, pri kateri zaznamo iskano žolno, bistveno manjša (Slika 9).

[[Image:MKiskanje z zolno2a.png|thumb|center|300x200px|Slika 9: Različni položaji oddajne žolne glede na silnice sprejemne žolne. (A) iskalna žolna (sprejemnik) je pravokotno na silnice oddajne žolne --> z enoantensko žolno signala ne zaznamo, (B) iskalna žolna je vzporedno s silnicami oddajnika --> z enoantensko žolno imamo maksimalen signal, (C) iskalna žolna je pod kotom 45° glede na oddajnik --> pri enoantenski žolni zaznamo šibek signal]] 

Pri dvoantenskih žolnah sta v eni napravi dve anteni, ki sta pravokotni ena na drugo. Tako ostane jakost signala skoraj nespremenjena, tudi če sta iskana in iskalna žolna postavljeni pravokotno. Pri žolnah z eno ali dvema antenama se lahko pojavijo t. i. navidezni maksimumi. Pri iskanju dobimo dva maksimuma signala, nad mestom zasutega (ki je v sredini med obema maksimumoma) pa ni nobenega signala. (Slika 10). Ta problem je bolj izrazit pri globoko zasutih. Če imamo žolno z eno ali dvema antenama, se moramo tega zavedati in iskanje ustrezno korigirati (glej tudi iskanje globoko zasutega). Žolne s tremi antenami imajo poleg dveh pravokotnih anten še dodatno majhno anteno, ki je pravokotna na preostali dve in se vklopi šele v bližini oddajne žolne. Pri tem dobimo le en maksimum, ki pa je točno nad zasuto žolno (Slika 10). 

[[Image:MK iskanje z zolno3.png|thumb|center|300x300px|Slika 10: Navidezni maksimum pri eno- in dvoantenskih žolnah (vir: Pieps)]] 

Nekatere žolne imajo dodane še druge funkcije kot so višinomer, termometer, kompas, merilnik naklona...), ki pa ob pogosti uporabi močno zmanjšajo življenjsko dobo baterij. Dodatne funkcije uporabljamo le na mestih, kjer je verjetnost, da nas zasuje, minimalna.

Uporaba posameznih žoln je zelo specifična, zato je potrebno najprej prebrati navodila za uporabo, se spoznati s karakteristikami posamezne naprave, predvsem pa vaditi, da bomo, če slučajno pride do sprožitve plazu in zasutja vedeli kako ravnati in ne šele takrat začeli brati navodila za reševanje zasutega.

V nadaljevanju so opisani splošni postopki reševanja s plazovno žolno. Da bomo čim bolj skrajšali čas iskanja, pa je nujno potrebno proučiti specifična navodila za žolno, ki jo imamo. 

 

== Iskanje in reševanje enega zasutega s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

=== Iskanje z žolno ===

Če se sproži plaz in pri tem zasuje gornika, najprej skušajmo ohraniti mirno kri. Tovariša, ki ga je zajel plaz, opazujemo, poskusimo si zapomniti mesti, kjer ga je zajel plaz in kjer smo ga nazadnje videli (Slika 11, točki A in B). Ko se plaz ustavi, najprej preverimo, če kakšen del telesa ali opreme gleda iz plazovine, označimo mesto, kjer je bil prijatelj zadnjič viden, nato pa s prekopom žolne na sprejem (search) začnemo z iskanjem. Iskanje začnemo na mestu, kjer smo ponesrečenega zadnjič videli (Slika 11, točka B) in nadaljujemo v smeri daljice AB (Slika 11 – šrafirano območje, Slika 12– znotraj črtanih črt). 

[[Image:MK iskanje z zolno4.png|thumb|center|300x300px|Slika 11: Pregled plazovine (A) – mesto zajetja, (B) – mesto izginotja, šrafirano rdeče – primarno območje iskanja (vir: Ortovox)]] 

Ko začnemo z reševanjem, je priporočljivo izklopiti telefone in druge naprave, ki oddajajo elektromagnetne valove (npr. radijske postaje..). Pri uporabi teh naprav prihaja do medsebojnega vpliva, kar ima za posledico nezanesljivo delovanje žolne (npr. žolna se samodejno izklopi). Na to moramo biti pozorni tudi pri nameščanju žolne. Priporočljivo je, da sta žolna in telefon oddaljena vsaj 30 cm (ne nosimo prižganega telefona v notranjem žepu jakne, zraven pa imamo pripeto žolno!). Med iskanjem pa je najbolje telefon kar izklopiti.

Iskanje z žolno poteka v treh fazah (Slika 12): 

*Grobo iskanje – iskanje signala,
*Fino iskanje – iskanje po elektromagnetnih silnicah,
*Točkovno iskanje – iskanje v križu.

[[Image:MKiskanje z zolno5.png|thumb|center|300x280px|Slika 12: Faze iskanja z žolno]] 

'''Grobo iskanje''' (iskanje z žolno, dokler ne najdemo signala). V primeru, da smo edini reševalec in je plaz ožji (širina do 40 m), gremo po sredini plazovine. Pri širših plazovinah en reševalec (ali dva reševalca) uporabi cik-cak tehniko, pri čemer moramo paziti, da je maksimalna razdalja med obrati 40 m (pri nekaterih žolnah npr. Pieps Freeride celo manj – 20 m). Obrate lahko zaključujemo približno 20 m od roba plazovine. (Slika 13 a, b). Če je reševalcev več, naj oseba, ki se najbolje psihičo počuti, prevzame koordinacijo reševanja. Enega člana postavimo za opazovalca, da nas ob morebitnem ponovnem plazenju snega opozori, drugi naj obvesti reševalce (GRS), ostali pa naj pričnejo (po površinskem pregledu plazovine) z iskanjem. Iskanje poteka v puščicah (Slika 6c), razdalja med posameznimi reševalci je odvisna od vrste žoln, nekje med 20 in 40 m. Ko prvi najde signal, označimo to mesto, fino iskanje nadaljuje najbolj izkušen v iskanju, ostali pa pripravijo preostalo reševalno opremo (sondo, lopate). 

[[Image:MKiskanje z zolno6a.png|thumb|center|350x190px|Slika 13: Različni načini grobega iskanja (A) iskanje enega reševalca na ozki plazovini, (B) iskanje enega reševalca na široki plazovini – tehnika cik-cak, (C) iskanje večih reševalcev – iskanje v puščicah (vir: BeaconReviews.com)]] 

'''Fino iskanje''' (od pričetka signala do približno 3 m oddaljenosti od žrtve). Ko najdemo signal, to mesto označimo, saj nam tako ob morebitni izgubi signala ne bo potrebno ponavljati grobega iskanja. Postopek finega iskanja je odvisen od vrste žolne. Pri digitalnih žolnah sledimo puščici na ekranu, ki nas po silnici privede do zasutega. Pozorni moramo biti, da se razdalja pri tem zmanjšuje. Če se povečuje, se moramo obrniti za 180°, saj nas sicer signal vodi do zasutega po daljši poti (Slika 14). 

[[Image:MK iskanje z zolno7a.png|thumb|center|200x200px|Slika 14: Iskanje po silnicah]] 

Pri analognih žolnah pa uporabljamo metodo koordinatnega sistema. Ko zaznamo signal, se začnemo premikati v smeri močnejšega signala. Ko se jakost zmanjša, se vrnemo na mesto z najmočnejšim signalom, zmanjšamo občutljivost sprejema (razdaljo) za eno enoto, ter pravokotno na prvotno smer ponovno iščemo najmočnejši signal. Ko preklopimo na najnižjo razdaljo, lahko pričnemo s točkovnim iskanjem (Slika 15). 

[[Image:MKslika8.png|thumb|center|400x250px|Slika 15: Fino iskanje po metodi koorinatnega sistema: (A) – zaznamo ton , od (A) do (B) ton narašča, proti (C) pa se jakost tona zmanjšuje. Vrnemo se na točko (B) in zmanjšamo občutljivost ter nadaljujemo pravokotno na začetno smer. (D) – jakost tona spet narašča, v ( E) je največja zato tu zopet zmanjšamo občutljivost in spremenimo smer. (F) Naraščajoča jakost tona nas vodi do zasutega (vir: bergpunkt.ch)]] 

'''Točkovno iskanje''' Velja za obe vrsti žoln, za analogno in digitalno, obstajajo pa posamezne specifike za določene tipe žoln, zato je nujno potrebno prebrati navodila za uporabo. Pri točkovnem iskanju smo z žolno tik nad površino snega. Žolno premikamo počasi in enakomerno v obliki križa. Žolne/roke ne obračamo, žolna naj gleda vedno v isto smer. Iščemo najmanjšo razdaljo do zasutega oziroma najmočnejši signal (Slika 16). Ko najdemo najmanjšo razdaljo, jo označimo (npr. z rokavico) in pričnemo s sondiranjem. Pri točkovnem iskanju ne izgubljamo časa z iskanjem najmanjše razdalje, ki jo lahko prikaže žolna. Nekako pri razdalji 0,5 m lahko začnemo s sondiranjem. Sondiranje je namreč veliko hitrejše kot točkovno iskanje. 

[[Image:MKslika9.png|thumb|center|200x200px|Slika 16: Točkovno iskanje (vir: BeaconReviews.com)]] 

Pri iskanju z žolno si skušajmo zapomniti principa pristajanja letala. Ko je letalo daleč od letališča, je visoko v zraku in leti z veliko hitrostjo. Bližje je letališču, manjša je njegova hitrost in višina. Podobno kot letalo, ravnajmo z žolno. Pri začetnem – grobem iskanju jo držimo v obeh rokah, s komolci ob telesu, v višini pasu, ne mahamo z roko okoli telesa ampak obračamo celotno telo, dokler ne zaznamo signala. Žolno držimo vzporedno s površino (bodimo pozorni na to, posebno ko iščemo po plazovini navzdol). Med grobim iskanjem in delom finega iskanja nekje do 10 m oddaljenosti od žrtve hodimo hitro (približno 1 m/s). Bližje kot smo zasutemu, počasneje hodimo in nižje spuščamo žolno. Nekje pri 1–3 m držimo žolno tik nad snežno površino, premikamo jo 20–30 cm/s, žolne ne obračamo (vedno mora biti obrnjena v isto smer). Pri točkovnem iskanju smo tik nad površino, žolno pomikamo se počasneje, odvisno od vrste žolne (Slika 17). 

[[Image:MK iskanje z zolno10.png|thumb|center|450x350px|Slika 17: Princip pristajanja letala]] 

=== Sondiranje ===

Ko najdemo najmočnejši signal (najmanjšo razdaljo med dvema žolnama) pričnemo s sondiranjem. Sondo držimo z obema rokama. Sondiramo pravokotno na površino in ne vertikalno (Slika 18). Žolna nas namreč pripelje do najmanjše razdalje, kar pa ni nujno, da je direktno nad zasutim. Izjema je organizirano reševanje, kjer sondiramo navpično. 

[[Image:MKsondiranje1.png|thumb|center|300x270px|Slika 18: Sondiramo pravokotno na podlago]] 

Obstaja več načinov sondiranja (Slika 19), vedno pa začnemo na mestu najmočnejšega signala. Pri sondiranju moramo biti tudi pozorni, da razdalja med posameznimi vbodi ne presega 30 cm, kolikor naj bi znašala minimalna širina človeka. 

[[Image:MK slika12.png|thumb|center|500x180px|Slika 19: Različni načini sondiranja (A) v kvadratu, (B) v krogu), (C) v polžu]] 

=== Izkopavanje ===

Izkopavanje zasutega je časovno najpotratnejši del reševanja. Iskanje z žolno poteka 2–5 min, sondiranje do 2 min, čas kopanja pa je močno odvisen od globine žrtve. Če je žrtev zakopana 1 m globoko, v idealnih pogojih potrebujemo 11–17 min, da pridemo do glave. Da odkopljemo ponesrečenca v celoti, pa moramo prekopati približno 3–4 kubične metre snega (1–1,5 tone snega!). Zato je zelo pomembno, da izkopavamo premišljeno in načrtovano. Pri izkopavanju sondo vedno pustimo v snegu. S tem preprečimo, da bi stali na žrtvi ali da jo zgrešimo. Nikoli ne kopljemo tik ob sondi, ampak začnemo kopati na spodnji strani sonde, približno na oddaljenosti 1–1,5x globine žrtve (če je žrtev 1 m pod plazom, začnemo kopati 1,5 m pod sondo). Kopljemo lahko frontalno ali pa v obliki stožca, odvisno od števila reševalcev, globine zasutega, naklona….. Če je kopačev več, se lahko razporedijo v obliki stožca v razdalji enega zamaha (Slika 20A). Kopljemo in odmetavamo s celim telesom in ne samo z rokami. Kopači naj se menjajo v vodstvu (Slika 20B). Ko pridemo do žrtve, skušamo najprej odkopati glavo, očistiti obraz in sprostiti dihalne poti. Pri tem skušajmo ugotoviti, ali ima žrtev zračni žep. S  [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Prva_pomo%C4%8D_v_hribih#Temeljni_postopki_o.C5.BEivljanja_.28TPO.29 TPO]  pričnemo takoj, ko odkopljemo glavo (če ponesrečenec ne diha). Preostali reševalci odkopljejo ponesrečenca do konca in pripravijo prostor za ponesrečenca.

[[Image:MK iskanje z zolno13.png|thumb|center|500x200px|Slika 20: Strateško izkopavanje:(A) Razporeditev kopačev in razdalje med njimi, (B) način in smer odmetavanja, (C) menjava kopačev]] 

Za čim uspešnejše izkopavanje je pomembna: 

*strategija (razporeditev moštva, načrtovanje nadaljnjih postopkov),
*moč, sposobnost (energijo maksimalno izkoristiti, ustrezen položaj telesa) in
*tehnika (metoda odkopavanja). 

== Iskanje več zasutih s pomočjo lavinske žolne, sonde in lopate ==

Reševanje več zasutih je zahtevnejše, zato je pomembno, da zares dobro obvladamo reševanje enega zasutega. Če smo edini reševalec, se iskanje več zasutih bistveno ne razlikuje od reševanje enega. Ko izkopljemo prvo žrtev ga oskrbimo, mu izklopimo žolno in nadaljujemo z grobim iskanjem naslednje žrtve. V primeru, ko nam lahko pri izkopavanju pomagajo tudi drugi reševalci, označimo mesto ponesrečenca s sondo, vzamemo drugo sondo in nadaljujemo z iskanjem. Pri tem si lahko pomagamo z eno od spodaj opisanih splošnih tehnik iskanja ali pa s tehnikami, ki so lastne določeni vrsti žoln. Zato je zelo pomembno, da dobro poznamo svojo žolno. Te specifične tehnike tu ne bodo opisane. 

=== Metoda treh krogov ===

To metodo lahko uporabljamo za iskanje več zasutih s katero koli žolno. Prvo žrtev najdemo kot je opisano zgoraj (iskanje enega zasutega). Medtem ko drugi reševalci pričnejo z izkopavanjem, nadaljujemo z iskanjem drugega zasutega tako, da se za približno 3 m odmaknemo od žrtve (označene s sondo) in okoli te sonde naredimo krog. Pazimo, da smo ves čas enako oddaljeni od sonde. Hodimo počasi (1 m/s). Na plazovni žolni oprezamo za nenadno, drastično spremembo v razdalji. Smerna puščica nas v tem primeru ne zanima. Pri analogni žolni preklopimo na še komaj slišni signal in iščemo nenaden močnejši pisk. Če v prvem krogu ne zaznamo spremembe v razdalji, se pomaknemo še za 3 m dlje od prve žrtve in ponovimo hojo v krogu. Na ekranu mora biti sedaj razdalja ves čas okoli 6 m. Če se ta nenadoma zmanjša, začnemo s točkovnim iskanjem. Če tudi v drugem krogu ne najdemo žrtve, se pomaknemo še za 3 metre dlje in ponovimo hojo v krogu. Če tudi po treh krogih ne najdemo drugega zasutega, pričnemo z grobim iskanjem (Slika 21). 

[[Image:MK iskanje z zolno14.png|thumb|center|300x300px|Slika 21: Iskanje več zasutih z metodo treh krogov (vir: BeaconReviews.com)]] 

=== Metoda mikro trakov ===

Če je zasutih več na majhnem območju, moramo iskanje prilagoditi, saj obstaja nevarnost, da bi kako žrtev izpustili. Ko na točki grobega iskanja zaznamo več signalov (več piskov na analogni žolni in več različnih podatkov za razdaljo na dvoantenskih žolnah),  skrčimo pasove iskanja na minimum (2-5 metrov) in dosledno prečesujemo plazino v območju, ki ga nakazuje indikator oddaljenosti (na skici 12m).  Pri tem imamo žolno vseskozi obrnjeno v ISTO smer, in nizko nad snegom. Indikatorje za smer ignoriramo in se osredotočamo izključno na indikator razdalje, oziroma jakost signala. Prvi najmočnejši signal določimo s pravokotno metodo, ga označimo in medtem, ko drugi reševalci izkopavajo, nadaljujemo iskanje na točki, kjer smo ga prekinili. Ne delamo bližnjic. Mikrolociranja se lotimo šele, ko naletimo na signal, ki je bližje od širine našega iskalnega traku.(npr. 2m)  Dimenzije pregledovanega območja je določena z jakostjo signala - ko se ta izgublja, oziroma razdalja samo še narašča, se od zasutih oddaljujemo, zato naredimo nov obrat. Običajno  so te dimenzije od 10 do 15 metrov. (Slika 22). Ko najdemo vse zasute na območju, nadaljujemo z grobim iskanjem celotne plazine. 

 

[[Image:Mikrotrakovi-iskanje.jpg|thumb|center|500px|Iskanje več zasutih na majhni razdalji zahteva doslednost in sistematičnost. Izvaja se ga lahko s katerokoli žolno. Vir: Manuel Genshwein.]] 

 

 

 

 

== Iskanje globoko zasutih z eno- ali dvoantensko žolno ==

 

Posebna situacija, ki zahteva pravilen pristop je iskanje globoko zasute žrtve (3 metre in več). Pri tem med iskanjem zaznamo območje, na katerem signal ne narašča več (zaznamo npr. maksimalno 5-8 metrov). V takšnem primeru nastopijo za iskalce z analognimi žolnami težave, ker lahko na površini zaznamo več izstopajočih signalov (maksimumov), od katerih pa je samo eden pravi. Tudi popolnoma digitalne žolne se ne obnesejo bistveno bolje, saj nam prikažejo določeno območje z najmanjšo indicirano razdaljo, ki ga moramo potem bodisi presondirati, ali pa z delnim izkopom in ponovnim iskanjem z žolno povečati natančnost določenja lokacije. 

=== Postopek določanja globoko zasutega z mikrolociranjem v krogu ===

Med približevanjem naletimo na maksimum, ki nakazuje globoko zasutje. Označimo ga. Žolno postavimo pokonci in se od označenega mesta umaknemo do točke, kjer je signal komaj še slišen. Razdaljo povečam še za polovico te razdalje. S te točke hodimo v krogu okoli označenega prvega maksimuma. Nekje na obodu bomo zaznali še en signal in s pravokotno metodo določili njegovo največjo jakost. To je drugi maksimum. Zdaj žolno držimo vodoravno nad tlemi in se sprehodimo po liniji med obema označenima točkama. Tam, kjer najdemo najmočnejši signal, je lokacija zasutega. [[Image:MIKROLOCIRANJE S KROGOM.jpg|thumb|center|400px|Mikrolociranje globoko zasutega z metodo kroga. Vir: Manuel Genswein]] 

 

 

=== Vertikalno postavljena zasuta žolna. ===

V redkih primerih lahko naletimo tudi na vertikalno zasuto žolno na veliki globini. Značilno za to situacijo bo, da pri hoji v krogu ne bomo naleteli na drug maksimum. Lokacija zasutega je tako kar pod prvim maksimumom. 

 

[[Image:Mikrolociranje v krogu - en maksimum.jpg|thumb|center|400px|vertikalno zasuta žolna - na obodu kroga ne najdemo drugega signala, pravi maksimum je prvi. Vir: Manuel Genswein]]

=== Izkop globoko zasutega  ===

 

Zaradi velike globine je natančno določanje lege zahtevno in večkrat nemogoče, zato moramo najprej odstraniti del snežne površine in nato ponovno določiti lokacijo.  Od točke, določene s pomočjo plazovne žolne, zabodemo sondo 1,5 metra proti bregu in kopljemo ob sondi. Odstranimo 2-3m snega v obliki klina.  Na tako dobljeni platformi imamo dovolj prostora za ponoven pregled z žolno in natančno sondiranje, kar nam nato omogoči precizen in čimhitrejši izkop. Gledano s profila ima izkop dva nivoja.