Vozli

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Brez vozlov nam vrv bolj malo koristi. Vozli nam omogočajo učinkovito uporabo varovalnih pripomočkov, varno gibanje naveze v steni in so sestavni del vseh plezalnih in gorniških aktivnosti. Služijo nam tako za osnovne (navezovanje, pritrditev) kot najzahtevnejše postopke (pomoč soplezalcu, reševalna tehnika...).

Osmica 

Osmica (ang. figure 8) je osnovni vozel v alpinizmu. Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice: 

- vpleteno osmico, ki se je uveljavila kot zlati standard za navezovanje na plezalni pas in to predvsem zaradi majhne možnosti napake in lahke kontrole pravilnosti vozla (skica spodaj);

- osmica, ki jo v primeru spusta po vrvi naredimo na koncu vrvi in preprečuje zdrs vrvi skozi varovalni pripomoček.

Osmica kot končni vozel načeloma ne potrebuje varovalnega vozla, samo konec, ki izhaja iz njega naj bo tako dolg, da dovoljuje izdelavo varovalnega vozla oziroma za dolžino debeline vrvi v centimetrih. Zlasti začetniki naj vedno izdelajo varovalni vozel, saj se s tem z gotovostjo izognemo prekratkemu koncu vrvi.

Vozel osmica (Vir: Animated knots by Grog)

Bičev vozel

Bičev vozel (ang. clove hitch - skica spodaj) najpogosteje uporabljamo kadar plezamo daljšo smer, z vmesnimi varovališči, za pritrditev naše vrvi v sidrišče (za zavarovanje), za skrajševanje popkovine, nastavljanje dolžine zank na sidriščih, itd. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Pri športnem plezanju se z bičevim vozlom pripenjamo tam, kjer je teren pod smerjo nevaren. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan plezalec). 
Bičev vozel (Vir: GRZS)

Pol-bičev vozel

Pol-bičev vozel, HMS (skica spodaj) je standard za varovanje, kadar nimamo na voljo novejših varovalnih pripomočkov. V nasprotju s splošnim mnenjem, da ta vozel zelo krotoviči vrvi, je treba poudariti, da se to zgodi predvsem pri uporabi vozla pod obremenitvijo (spuščanje bremena, spust po vrvi.. .). Če pa vrv skozi vozel samo povzemamo in podajamo, pa ni tako hudo. Pri njegovi uporabi moramo biti pozorni na orientacijo vratic matice, ki morajo biti obvezno na drugi strani kot varovalni pramen vrvi, s katero nadzorujemo trenje. Prednost tega vozla je, da ustvarja veliko trenja in s tem omogoča zaustavljanje tudi najdaljših padcev neposredno v sidrišče.

Pol-bičev vozel (Vir: GRZS)

Šestica

Šestica (ang. overhand knot - skica spodaj) ima mnogo možnosti uporabe, najpogosteje ga uporabljano za povezovanje dveh glavnih vrvi pri spustu (fotografiji spodaj). Pod drugim imenom ga uporabljamo za izdelavo Varovalnega vozla, ki ga naredimo za vsakim drsečim vozlom, če iz njega izhaja prost konec vrvi. Glede na svojo enostavnost je ta vozel zelo uporaben, njegova bistvena slaba lastnost pa je, da se pod obremenitvijo močno zadrgne in ga nato zelo težko razvežemo.

Varovalni vozel (Vir: GRZS)


Povezava dveh vrvi za spust. Vozel mora biti dobro zategnjen, konca pa dolga 30-40 cm.
Šestica z dvojnim ovojem je bolj stabilna, hkrati pa se ne zategne premočno.

Drsni vozli

Večjo skupino predstavljajo tudi vozli, ki jih uporabljamo za pomoč soplezalcu v stiski pri reševalnih manevrih in vzpenjanju po vrvi. Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo avtoblokirno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel Garda, ki nam ob uporabi dveh enakih navadnih vponk omogoči dviganje soplezalca. Njena glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato jo uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Za vzpenjanje po vrvi sta pri nas že dolgo časa najbolj uveljavljena vozla Prusikov (skica spodaj), za vzpenjanje z vrvicami in Francoski za vzpenjanje s trakovi. Dobra lastnost prvega je da dobro drži obremenitev v obe smeri, slaba pa da ga je po zadrgnitvi težko ponovno popustiti. Francoski vozel pa zanesljivo drži le v eno smer (smer v katero izhaja prosti konec), se pa popolnoma enostavno popusti (skica spodaj). V zadnjem času tudi pri nas njuno uporabo močno izpodriva Machardov vozel, ki nekako združuje dobre lastnosti obeh in sicer ga je enostavno razbremeniti in drži obremenitev v obe smeri (skica spodaj). Za njegovo izdelavo je potrebna tanjša zvezana pomožna vrvica debeline ≈ 6 mm in dolžine ≈ 30 cm. Uporabljamo ga lahko za vzpenjanje po vrvi, samovarovanje pri spustu, zanimiva pa je tudi njegova uporaba kot nadomestka avtoblokirnega sistema oz. garde (skica c). Pri tem je potrebno paziti, da glavna vrv poteka skozi vponko. V primeru prevelikega trenja vrvice ob vrv je potrebno le to napeljati skozi drugo vponko.

Prusikov vozel (Vir: GRZS)
Francoski vozel (Vir: GRZS)
Machardov vozel (Vir: PV)

Najlonski vozel

Najlonski vozel (ang. bowline - skica spodaj) izvira iz pomorstva in podobno kot osmica spada med pet najpomembnejših vozlov nasploh. V alpinizmu se uporablja za navezovanje na plezalni pas ali pritrjevanje vrvi na fiksno točko (drevo, klin, itd.). Vozla se je zaradi nesreč povezanih z njim neupravičeno oprijel slab sloves. Do njih je prihajalo zaradi napačne uporabe, saj je pravilna izdelava vozla še kako pomembna. Pri navezovanju v pas je izredno pomemben zaključek vozla - nujno z varovalnim vozlom ali dodatnim vpletom, dvojnim omotom ali dvojnim vpletom - saj se sicer vozel lahko zrahlja in razveže. Njegova bistvena prednost je, da se pri obremenitvi ne zategne tako kot osmica in se ga z lahkoto razveže. Obstaja več izvedenk tega vozla, prav tako več različnih zaključevanj prostega konca vrvi. 

Vozel v brezkončni različici (dvojni najlonski oz. sidriščni vozel) uporabljamo za izdelavo fiksne zanke na najlonskem traku ali pomožni vrvici, ki jo je po obremenitvi mnogo lažje razvezati kot osmico ali šestico.

Najlonski vozel (Vir: PV)


Yosemite ending - možen zaključek najlonskega vozla pri navezovanju.

Podaljševalni vozel

Podaljševalni vozel (ang. double fisherman's - fotografija spodaj) služi povezovanju dveh (lahko tudi različno debelih) vrvi. Gre za kombinacijo dveh varovalnih vozlov z dvojnim ovojem. Dolžina obeh koncev, ki izhajata iz vozla, mora biti tolikšna kot velja splošno pravilo za vse ostale končne vozle - približno 10 debelin vrvi, s katerimi delamo določene vozle (v primeru dveh enojnih vrvi je to približno 10 cm). Pri povezovanju tankih, gladkih ali zelo togih vrvi (kevlar, itd) priporočamo izdelavo s trojnim ovojem. 

Izdelava podaljševalnega vozla.




Kravatni vozel

Kravatni vozel (ang. water knot - skica spodaj) uporabljamo za povezovanje najlonskega traku v neskončno zanko. Posebej pazimo, da se pramena med vpletanjem vedno prilegata. Pri uporabi naj bo vozel ob strani, da ni neposredno obremenjen. Vozel počasi drsi zato pazimo, da iz vozla gledajo dovolj dolgi prameni (min.10 cm). Vozel še posebej drsi, če je izdelan z novimi najlonskimi trakovi.

Kravatni vozel (Vir: GRZS)

Kavbojski vozel

Kavbojski vozel (ang. girth hitch - skica spodaj) se uporablja za pritrjevanje trakov, pomožnih vrvic na cepin ali druge fiksne točke, za pritrjevanje popkovine na plezalni pas. Kavbojskega vozla nikoli ne smemo uporabljati za pritrjevanje vrvi, saj vozel ni fiksen in lahko ob obremenitvi enega pramena zdrsne.

Kavbojski vozel (Vir: GRZS)

Polvozel

Polvozel (skica spodaj) uporabljamo za aretacijo glavne vrvi in ga vedno zaključimo z varovalnim vozlom (npr. blokada glavne vrvi v primeru padca soplezalca, blokada glavne vrvi pri prehodih iz dviganja v spuščanje padlega soplezalca ali obratno).

Slika 12: Polvozel (Vir: GRZS)
Slika 13: Polvozel (II) (Vir: GRZS)

Ambulantni vozel

Ang. Square knot. Klasični vozel za medsebojno povezovanje dveh koncev vrvi. Ker pa je precej nestabilen, se nikoli ne sme uporabljati  v zvezi z varovanjem ali kritičnimi obremenitvami brez dodatnih dvojnih varovalnih vozlov na vsakem izmed prostih koncev vrvi. Ta vozel ima na vesti največ nesreč. V alpinistični  praksi se najpogosteje uporablja za povezovanje vrvi če jih nosimo na hrbtu, za privezovanje magnezij vrečke, ali za zavezovanje čevljev. Njegova glavna prednost je enostavnost in statičnost - ob veliki obremenitvi pa se lahko sprevrže in razdre.  (Slika 14) Z potegom za enega izmed prostih koncev ga je moč podreti tudi pod obremenitvijo.

Slika 14: Ambulantni vozel (Vir: GRZS)

Sidriščna zanka

Ang. Bowline on a bight. Dvojni najlonski vozel, ki ga izdelamo na vrvi, najlonskem traku  ali pomožni vrvici za to, da dobimo zanesljivo fiksno zanko. Uporabljamo jo za center sidrišča. Uporabljamo jo lahko tudi kot vozel za navezovanje. Njena prednost je da se ob obremenitvi ne zategne preveč in jo nato zlahka razdemo (Slika 15).

Slika 15: Sidriščna zanka (Vir: KA, PZS)


Metulj

Ang. Alpine butterfly. Vozel, ki se uporablja predvsem za izdelavo fiksne zanke na vrvi. Zanka je lahko obremenjena v vse strani in je stabilna ne glede na obremenitev. V primerjavi z osmico porabi manj vrvi, je bolj tog in se brez težav razveže. Uporablja se lahko za navezavo na sredini vrvi, napenjalni vozel, pritrdišče vrvi, vrvne ograje, lestve in tudi za povezavo dveh vrvi.


Slika 15a: Skica izdelave vozla Metulj.
15b: Pogled na izdelan vozel.

Garda vozel

Kljub množični uporabi varoval, ki omogočajo samozatezno varovanje drugega v navezi, je potrebno še vedno poznati vozel garda, ki nam ob uporabi dveh vponk omogoči dviganje soplezalca. Njegova glavna slaba lastnost je težavno popuščanje pod obremenitvijo, zato ga uporabljamo takrat, kadar nimamo na voljo boljšega pripomočka. Lahko ga izdelamo z dvema enakima vponkama brez matice (Slika 16) oz. z dvema vponkama z matico, ki imata vratca obrnjena navzven (Slika 17). Pomembno je, da se ga naučimo razbremeniti pod obremenitvijo (Slika 18).

Slika 16: Izdelava garda vozla z navadnimi vponkami (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)
Slika 17: Izdelava garda vozla z vponkami z matico (Vir: T. Golnar, Alpinistična šola)
Slika 18: Razbremenitev garda vozla pod obremenitvijo (Vir, T. Golnar, Alpinistična šola)

Zaključek

Pri uporabi vozlov je potrebno biti natančen in dosleden. Napačno izdelani vozli navadno tudi izgledajo čudno, zato je vizualni pregled izdelanega vozla (tudi soplezalčevega) zelo pomemben. Ob tem velja poudariti, da je potrebno nove vozle pred njihovo uporabo pri plezanju in varovanju do potankosti obvladati in se za njihovo uporabo odločati na podlagi njihovih dobrih in slabih lastnosti.