Nevarnosti pri turni smuki

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Turno smučanje pomeni tudi tveganje, ki je v prvi vrsti posledica vseh nevarnosti, ki jih prinaša gorski svet v zimskem času. Med najnevarnejše pasti za smučarja nedvomno sodijo snežni plazovi, pri smučanju pa smo izpostavljeni dodatni nevarnosti - nevarnosti padca. Zdrsi in snežni plazovi so najpogostejši vzroki najbolj pogubnih nesreč pri turnem smučanju.


Padec

Primarni vzrok vsakega padca je vsekakor napaka smučarja - pomanjkljivo obvladovanje smučarske tehnike, neustreznen izbor in prilagajanje hitrosti izvedbe smučarskih prvin danemu stanju snežne odeje, strmine in konfiguracije terena, ki se lahko spreminjajo na zelo kratkih razdaljah. Na urejenem smučišču in pri variantnem smučanju ob žičniških naparavah so padci praviloma nenevarni in nam pogosto le  popestrijo dan. Nasprotno pa moramo pri turnem, še posebej pa pri alpinističnem smučanju, v vsakem trenutku jasno vedeti, ali je padec dopusten ali ne.

Na odseku, kjer (največkrat) zaradi izpostavljenosti ali trde snežne podlage ocenimo, da je morebiten padec lahko nevaren, zmanjšamo hitrost in hkrati prilagodimo tehniko smučanja.

Na trdi snežni podlagi največkrat pride do zdrsa, zato povečamo obremenitev spodnje smučke. Če nam ta vseeno zdrsne, se praviloma lahko ujamemo na zgornjo smučko. Če nam to ne uspe, moramo najprej z rokami telo zasukati, da smuči spravimo pod telo v smeri vpadnice. Zgornjo nogo čim bolj pokrčimo, da s pridobljenim prostorom omogočimo nastavek robnika spodnje smučke, zaustavitev oziroma prehod v bočno drsenje.

Pri smučanju v mehkih vrstah snega pa nas največkrat doleti padec čez smuči. Tu je predpriprava nasprotna - izrazito povečamo obremenitev zgornje smučke. V primeru izgube ravnotežja se poskusimo ujeti na neobremenjeno spodnjo smučko. Padci čez smuči so v opisanih razmerah praviloma manj nevarni od zdrsov, ker se kljub padcu v mehkem snegu takoj ustavimo.

Padce v nenevarnih okoliščinah izkoristimo za vajo in pridobivanje refleksov tako, da poskusimo vsak padec načrtno in čim hitreje zaustaviti. Na izpostavljenih pobočjih pa moramo biti povsem prepričani, da bomo lahko kakršen koli padec preprečili. V nasprotnem tak odsek tudi pri spustu premagamo brez smuči na nogah.

Plazovi

Vsak turni smučar v sebi skriva manjši ali večji del "lovca na pršič", saj so smučarski užitki, povezani s smučanjem v gobokem celcu povsem neprimerljivi z drsenjem po drugih vrstah snežne podlage. Na žalost te užitke spremlja nevarnost proženja plazov, ki se ji smučarji ne moremo povsem izogniti. Osnova za preprečevanje tovrstnih nesreč je popolno poznavanje celotne problematike proženja in metodologije varovanja pred snežnimi plazovi, natančna priprava in načrtovanje vzpona, pozorno opazovanje snežne odeje, previdnost pa ne sme biti omejena samo na vzpon, temveč se moramo enako posvetiti načrtovanju in izbiri smučine pri spustu. Izkaže se, da so pri ocenjevanju nevarnosti proženja plazov osebne izkušnje neprecenljive - večina turnih smučarjev, ki so s smučmi v gore zahajali več let, se je vsaj enkrat od blizu srečala s plazom. Večina na srečo z manjšimi plazovi, kjer so udeleženci "odnesli celo kožo" brez posledic.

Plaz je snežna gmota, ki se giblje po pobočju. S seboj lahko odnese smučarja in ga pokoplje pod plazovino. V grobem delimo plazove glede na vrsto snega in na način proženja. Poznamo plazove suhega sprijetega in nesprijetega snega ter plazove vlažnega sprijetega in nesprijetega snega. Plazovi se lahko sprožijo v točki ali z napoko. Za smučarja so najnevarnejši plazovi suhega sprijetega snega, ki se sprožijo z napoko nad smučarjem, ob smučarjevi obremenitvi snežne odeje in ga odnesejo s seboj. Pravimo jim tudi kložasti plazovi. Proti plazu največ naredimo s preventivnim delovanjem. Posledice zasutja v plazu so namreč izjemno pogubne. Bistvenega pomena so lavinske napovedi, ki jih meteorološke oziroma lavinske službe povsod po Evropi podajajo v petstopenjski evropsko usklajeni lestvici. Ob ocenah nevarnosti 5 in 4 bi s smučanjem preveč izzivali naravo, ob stopnji 3 pa lahko z veliko izkušenj in previdnosti še smučamo. Razmere lahko na terenu preverimo z različnimi preizkusi, kot sta preizkusa po norveški in švicarski metodi. Turni smučar mora biti opremljen s popolno varnostno opremo, da lahko ob morebitni nesreči ukrepa učinkovito in pomaga ponesrečencu, saj je le-ta odvisen le od prisotnih ob nesreči. Ukrepanje poleg opreme zahteva usposobljenost reševalcev, v tem primeru nas samih. Več o plazovih in ravnanju ob zasutju si lahko preberete v poglavju plazovi.