Ledeniška naveza: Razlika med redakcijama

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje
 
(36 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih)
Vrstica 1: Vrstica 1:
Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so [[Ledeni%C5%A1ki_svet#Ledeni.C5.A1ki_pojavi|ledeniške razpoke]]. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi podhladitve.   
+
<div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><p style="text-align: center;"><span style="color:#ffffff;"><span style="background-color:#ff0000;">//&nbsp; - - -&nbsp; &nbsp;V&nbsp; &nbsp;P R I P R A V I&nbsp; &nbsp;- - -&nbsp; //</span></span></p> <div class="mw-parser-output">
 +
&nbsp;
  
== Osnovna pravila  ==
+
Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so [[Ledeniški_svet#Ledeni.C5.A1ki_pojavi|ledeniške razpoke]]. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi podhladitve.&nbsp;
  
*po ledeniku ne hodimo sami,
+
== Osnovna pravila ==
*imamo ustrezno [[Oprema_za_hojo_po_ledeniku|opremo]],
 
*vedno smo navezani (''glej opombo spodaj''),
 
*obvladati moramo [[Re%C5%A1evanje_iz_ledeni%C5%A1kih_razpok|reševanje iz ledeniških razpok]],
 
*ustrezno se zaščitimo pred mrazom (tudi kadar je toplo),
 
*ustrezno se zaščitimo pred soncem (tudi kadar ga ni).
 
  
''Pri ledeniški navezi kršimo osnovno pravilo v alpinizmu: kadar si navezan, varuj (kljub temu pa smo ves čas na preži!).''
+
*Po ledeniku '''NIKOLI '''ne hodimo sami.
 +
*Imamo ustrezno [[Oprema_za_hojo_po_ledeniku|opremo]].
 +
*'''VEDNO''' smo navezani.
 +
*'''OBVLADATI''' moramo [[Reševanje_iz_ledeniških_razpok|reševanje iz ledeniških razpok]].
 +
*Ustrezno se zaščitimo pred mrazom (tudi kadar je toplo).
 +
*Ustrezno se zaščitimo pred soncem (tudi kadar ga ni).  
 +
<div class="mw-parser-output">
 +
== <br/> Načini navezave ==
  
''Opomba'': Kljub temu, da se po ledeniku praviloma gibljemo navezani, se v določenih primerih lahko odločimo, da vrvi ne uporabimo. Ob ustreznih pogojih (dobra vidljivost, dnevna svetloba, nerazgiban ledenik) je to običajno poleti, ko je ledenik brez snega in so razpoke dobro vidne, ali pa pozimi, ko je dodobra pokrit s snegom in se po njem gibljemo s smučmi.
+
Obstaja mnogo načinov navezave, ki&nbsp;jih narekujejo:
  
== <br>Načini navezave  ==
+
*število članov naveze;
 +
*dolžina vrvi;
 +
*razmere na ledeniku.
  
Obstaja mnogo načinov navezave, ki&nbsp;jih narekujejo:
+
&nbsp;
  
*število članov naveze,
+
Ob navezovanju v ledeniško navezo je potrebno vrv razdeliti na:&nbsp;
*dolžina vrvi in
 
*razmere na ledeniku.
 
  
<br>
+
#&nbsp;'''varovalni del vrvi''', ki povezuje člane naveze;
 +
#&nbsp;'''reševalni del vrvi''' (prosti, neporabljeni konec vrvi), ki ga nosimo s seboj v nahrbtniku (ali preko telesa) in ki omogoča izvedbo reševalnih manevrov.
  
Značilnost ledeniške naveze je v razdelitvi vrvi na:
+
Prvi in zadnji član naveze se navežeta tako, da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša&nbsp;razdalja do prvega soseda na vrvi.
  
#&nbsp;'''varovalni del vrvi''', ki povezuje člane naveze,  
+
Najbolj običajne&nbsp;so naveze dveh ali treh plezalcev/alpinistov. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, odvisno od trenutnih razmer.&nbsp;Bolj kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke, megla), večja mora biti razdalja med člani naveze. Med posameznimi člani naveze naj bo minimalno 8 m razdalje.
#&nbsp;'''reševalni del vrvi''' (prosti, neporabljeni konec vrvi), ki ga prenašamo s seboj v nahrbtniku in omogoča izvedbo reševalnih manevrov.
 
  
<br>
+
&nbsp; [[File:Ln 2x.jpg|thumb|center|700px|Ledeniške naveze (Vir: J. Bele, Proti vrhovom in K. Volontar).]]
  
Prvi in zadnji član se navežeta tako, da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša&nbsp;razdalja do prvega soseda na vrvi.
+
&nbsp;
 +
</div> <div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output">
 +
== <br/> Priprava vrvi ==
  
Najbolj običajne&nbsp;so dvo- in tričlanske naveze. Številčnejše naveze&nbsp;niso samo nefunkcionalne – počasne in okorne – pač pa tudi nevarne, saj zaradi krajših medsebojnih razdalj obstaja verjetnost, da v razpoko pade več ljudi naenkrat. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, odvisno od trenutnih razmer.&nbsp;Bolj kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke, megla), večja mora biti razdalja med člani naveze. Med posameznimi člani naveze naj bo minimalno 8m vrvi.<br>
+
Naveza dveh si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10–15 m), krajna dva pa reševalnega (vsak 15–20 m). Poudarili smo že, da morata biti reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina posameznega&nbsp;reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv krajšo od 60 metrov.
  
&nbsp; [[Image:Ln 2x.jpg|thumb|center|700px|Slika 1: Ledeniške naveze (Vir: J. Bele, Proti vrhovom in K. Volontar)]]
+
Če je ledenik pokrit s snegom in po njem hodimo v dvojni ali trojni navezi, je na vrvi med soplezalci priporočljivo izdelati vozle. Med člani naveze napravimo 3 – 5 vozlov na medsebojni razdalji 1,5 – 2 m (en seženj, glej spodnjo sliko).&nbsp;Njihova funkcija je, da se ob padcu v ledeniško razpoko, le-ti zažrejo v rob razpoke, s tem povečajo trenje in pomagajo zaustaviti padec.&nbsp;Za ta namen uporabljamo vozel šestica, dvojna šestica ali [https://alpirocnik.rasica.org/wiki/Vrvi,_vozli_in_njihova_uporaba#Metulj metulj][https://alpirocnik.rasica.org/wiki/Vrvi,_vozli_in_njihova_uporaba#Metulj (mountain butterfly)].&nbsp;Vozel osmica za ta namen ni primeren.
  
<br>
+
Njihova funkcija je, da ob morebitnem padcu v razpoko povečajo trenje vrvi, ko se ta zažre v sneg in s tem olajšajo zaustavitev padca. Za ta namen praviloma uporabljamo vozel šestica, lahko pa tudi dvojno šestico, ki se po morebitni obremenitvi nekoliko laže razveže.
  
== <br>Priprava vrvi  ==
+
[[File:Ln sezenj.jpg|thumb|center|300px|En seženj (Vir: J. Bele, Proti vrhovom).]]
  
Dvočlanska naveza si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10–15 m), krajna dva pa reševalnega (vsak 15–20 m). Pomembno je, da sta reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina posameznega&nbsp;reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv krajšo od 60 metrov.
+
[[File:Dvojna sestica ledeniska naveza.jpg|thumb|center|700px|Dvojna šestica.]]
 +
<div class="mw-parser-output">
 +
=== Navezovanje na vrv ===
  
Če je ledenik pokrit s snegom in po njem hodimo v dvojni ali trojni navezi, je na vrvi med soplezalci priporočljivo izdelati vozle. Med člani naveze napravimo 3–5 vozlov na medsebojni razdalji 1,5–2m (en seženj, glej sliko 1). Njihova funkcija je, da ob morebitnem padcu v razpoko povečajo trenje vrvi, ko se ta zažre v sneg, in s tem olajšajo zaustavitev padca. Za ta namen praviloma uporabljamo vozel šestica, lahko pa tudi dvojno šestico, ki se po morebitni obremenitvi nekoliko lažje razveže.  
+
Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmica najprej vpnemo v vponko&nbsp;z matico. Nato&nbsp;vponko z matico vpnemo&nbsp;v manevrsko zanko na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo [[Osnovna_plezalna_oprema#Pri.C5.BEeme|prižemo]] (Ropeman), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu (skica A).&nbsp;Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Le-ta nam omogoča enostaven prenos obremenitve padca s pasu plezalca na sidrišče in hiter prehod v reševanje - dvig ali spust soplezalca. Namesto prižeme lahko uporabimo tudi [[Vozli#Drsni_vozli|MACHARDOV VOZEL]]. Pri tem mora biti vrv speljana skozi vponko, v katero je vpet machardov vozel ( skica B). Tako lahko machardov vozel takoj uporabimo kot blokado (npr. kot avtoblok) pri morebitnem reševanju-dvigu ali spustu na varovalni vrvi.
  
[[Image:Ln sezenj.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: En seženj (Vir: J. Bele, Proti vrhovom)]]
+
&nbsp;
  
[[Image:Ln dvojna-sestica.jpg|thumb|center|500px|Slika 3: Dvojna šestica (Vir: PV)]]  
+
[[File:Navezava ledeniska prizema.jpg|thumb|center|400px|Navezovanje plezalca s pomočjo prižeme.]]
  
=== Navezovanje na vrv  ===
+
&nbsp;
  
Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmico najprej vpnemo v vponko&nbsp;z matico. Nato&nbsp;vponko z matico vpnemo&nbsp;v manevrsko zanko na pasu.&nbsp;Če&nbsp;želimo cel sistem skrajšati, lahko vpnemo vponko z matico&nbsp;tudi skozi obe zanki na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo [[Osnovna plezalna oprema#Pri.C5.BEeme|prižemo]] (ropeman idr.), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu. Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Takšen način vpetja nam omogoča hitro reakcijo in prehod k učinkovitemu reševanju v primeru soplezalčevega padca v razpoko. Prižemo lahko nadomestimo tudi z [[Vozli#Drsni_vozli|Machardovim vozlom]], pomembno je le, da vrv poteka skozi vponko, saj ga le tako lahko uporabimo na enak način kot prižemo.
+
[[File:Navezava ledeniska machard.jpg|thumb|center|400px|Navezovanje plezalca s pomočjo Machardovega vozla.]]&nbsp;
 +
</div> </div> </div> <div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output"><div class="mw-parser-output">
 +
== Gibanje po ledeniku ==
  
&nbsp; [[Image:Ln navezava.jpg|thumb|center|300px|Slika 4: Vpetje vrvi v pas; A - prižema, B - Machardov vozel (Vir: PV)]]
+
Naša hoja po ledeniku je podrejena smeri gibanja proti lokaciji kamor želimo priti (do vstopa smeri, do začetka ozebnika, sedla, itd.) in smeri ledeniških razpok. Najenostavnejša je hoja po odprtem ledeniku brez snega, kjer so razpoke jasno vidne in lahko hitro ter relativno enostavno poiščemo varno pot skozi labirint razpok. Na ledenikih, ki pa jih delno ali v celoti pokriva sneg, pa se zatečemo k eni od spodaj opisanih tehnik napredovanja.
  
== Gibanje po ledeniku  ==
+
&nbsp;
  
Med gibanjem po ledeniku je pomembno stalno spremljati razpoke in iskati najboljše prehode čeznje. Pri tem naveza ohranja svoj položaj prečno glede na smer poteka razpok.  
+
[[File:Ledenik gibanje med razpokami.JPG|thumb|center|300px|Gibanje naveze po ledeniku (Vir: Mountaneering 7).]]
  
[[Image:Ln hoja.jpg|thumb|center|500px|Slika 5: Gibanje naveze po ledeniku (Vir: J. Bele, Proti vrhovom)]]Če se razmere na ledeniku spreminjajo, lahko razdaljo med člani naveze spreminjamo – povečamo. Kadar se znajdemo pred resnično delikatnim prehodom (nestabilen snežni most, tanka snežna površina), je najbolje, da so ostali člani naveze v pripravljenosti, medtem ko prvi preči prehod, in obratno. V resnih situacijah je najbolje, da vnaprej izdelamo sidrišče in se čez prehod varujemo.
+
&nbsp;
  
<br>  
+
Če je naša smer gibanja pravokotna na ledeniške razpoke, hodimo v ravni vrsti eden za drugim, po možnosti po stopinjah prvega (skica zgoraj). Če se gibamo vzporedno z ledeniškimi raz<span style="line-height: 1.5em;">po</span><span style="line-height: 1.5em;">kami, hodimo v formaciji strelcev (skica spodaj), vsak po svojih stopinjah. Na ta način zmanjšamo možnost, da bi npr. ob porušitvi snežnega mostu v razpoko padel več kot en alpinist.</span>
  
Na ledenikih smo posebej pozorni:
+
&nbsp;
  
*pri prehodih čez snežne mostove,
+
[[File:Ledenik gibanje strelci.JPG|thumb|center|300px|Gibanje po ledeniku v primeru vzporednih razpok (Vir: Mountaneering 7).]]
*pri skokih čez ledeniške potoke,
 
*pri skokih čez razpoke,
 
*pri prečenju ledeniških razpok,
 
*pri hoji po ledeniški moreni,
 
*pri vračanju čez ledenik (jutro – večer; zvečer so razmere praviloma&nbsp;veliko&nbsp;slabše).
 
  
<br>
+
&nbsp;
  
== Padec med gibanjem naveze ==
+
Med hojo po ledeniku moramo biti pozorni na to, da je varovalna vrv med plezalci ves čas rahlo napeta (ne sme se vleči po tleh), saj lahko ohlapna vrv pripelje do globjega padca v razpoko in s tem večjega sunka na plezalca, ki zaustavlja padec. Napetosti vrvi prav tako ne uravnavamo z nabiranjem zank v rokah, ker to le še poveča sunek pri padcu, ampak to izvajamo s prilagojenim in enakomernim tempom hoje vseh članov naveze. Tudi kadar počivamo, ostanemo navezani v ledeniško navezavo in v primerni medsebojni oddaljenosti. Nikoli se celotna skupina (naveza) na ledeniku ne zbere na enem mestu, saj bi tako lahko vsi naenkrat padli v isto razpoko.
  
Pri padcu v ledeniško razpoko&nbsp;je pomembno, da ga čimprej zaustavimo. Vkopljemo noge, s čimer prenesemo težo padlega s pasu na noge. Nato pričnemo z [[Re%C5%A1evanje_iz_ledeni%C5%A1kih_razpok|reševanjem]].
+
&nbsp;
  
Pri vseh manevrih na ledeniku je treba ustrezno skrbeti za naše samovarovanje, ki ga običajno zagotovi popkovina iz pomožne vrvice, pritrjena&nbsp;na reševalno vrv s prusikovim vozlom. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko pod nogami udre tudi nam.<br>
+
[[File:Ledenik gibanje padec zanka.JPG|thumb|center|300px|Med hojo naj bo vrv med člani naveze rahlo napeta, saj drugače pride ob padcu v razpoko do premočnega sunka (Vir: Mountaneering 7).]]
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
Med gibanjem po ledeniku namenjamo posebno pozornost prehodu okrog roba razpoke. Paziti moramo na napetost vrvi med člani naveze. Drugi član naveze ne ubere iste poti kot prvi v navezi (skica spodaj) in je pripravljen na morebitni padec prvega v razpoko.
 +
 
 +
<span style="line-height: 1.5em;">&nbsp;</span>
 +
 
 +
[[File:Ledenik gibanje okrog razpoke.JPG|thumb|center|300px|Ko hodimo okrog razpoke, moramo biti posebej pozorni (Vir: Mountaneering 7).]]
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
Če se razmere na ledeniku spreminjajo, lahko po potrebi razdaljo med člani naveze spreminjamo – skrajšamo ali povečamo, vendar moramo biti pri tem ves čas pripeti na vrv.
 +
 
 +
V primeru zasneženih ledenikov lahko pogosto naletimo na področje, ko sumimo na zakrito ledeniško razpoko. To nam nakazuje drugačna barva snega, valovita površina ali mesto, kjer bi razpoke lahko pričakovali (v bližini je že razpoka, teren se čudno prelomi). Takrat prvi v navezi preveri trdnost mesta prečkanja s prebadanjem s cepinom (skica spodaj). Ostali člani naveze so pripravljeni, da ob morebitnem padcu prvega v razpoko nemudoma zaustavijo njegov padec. Če sumimo, da je pred nami večja razpoka, izdelamo sidrišče in prvega v navezi varujemo klasično na sidrišče.
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
[[File:Ledenik gibanje trdnost mostov.JPG|thumb|center|400px|Sumljive snežne mostove vedno preverimo preden jih prečimo (Vir: Mountaneering 7).]]
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
Na ledenikih pogosto naletimo na predele, kjer je velika koncentracija razpok, ki niso preveč široke in se odločimo, da jih bomo preskakovali.&nbsp;Preden se odločimo za skok čez razpoko, moramo biti prepričani, da imamo na razpolago dovolj vrvi, da nas nebi le-ta zaustavila sredi skoka. Najboljši način je, da si prvi nabere dovolj vrvi za skok, ostali člani naveze pa so pripravljeni na zaustavljanje padca. Na takšen način razpoko eden po eden preskočijo vsi člani naveze.
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
[[File:Ledenik gibanje preskok razpoke.JPG|thumb|center|300px|Skok čez ledeniško razpoko (Vir: Mountaineering 7).]]
 +
 
 +
&nbsp;
 +
 
 +
Namigi za odkrivanje ledeniških razpok:
 +
 
 +
*Bodite pozorni na vdolbine v snegu, ki označujejo praznino pod snežno odejo. To je eden izmed glavnih razpoznavnih znakov zakritih razpok. Včasih lahko opazimo tudi drugačno barvo snega na takem predelu ali drugačen lesk snega. Ob svetlobi zgodnjega jutra in poznega popoldneva se te vdolbine bolje vidijo. Skoraj nevidne so v opoldanskem soncu ali v megli.
 +
*Posebno pozorni bodite po sneženju, ki prekrije tovrstne vdolbine in izenači barvo snežne odeje.
 +
*Posebno pozorni bodite na predelih, kjer ledenik (teren) spreminja smer ali naklon – tam se ledenik prelamlja ali zavija in na takšnih območjih se zelo poveča število ledeniških razpok.
 +
*Redno pogledujte tudi levo in desno od vaše smeri hoje in bodite pozorni na manjše pokline in razpoke. Napoka, ki se začne levo ali desno od nas lahko nakazuje, da je razpoka pod našimi nogami.
 +
*Zapomnite si, da na mestu kjer naletimo na eno ledeniško razpoko, jih lahko pričakujemo še več.
 +
*Posebno pozorni bodite tudi pri prečkanju ledenika sredi dneva ali v popoldanskih urah, saj je ledenik običajno zaradi sončnega obsevanja zmehčan, odprtih je več razpok in tudi pot, po kateri smo ponoči ali zjutraj dostopali, je ponavadi nevarna.
 +
 
 +
&nbsp;
 +
</div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> </div> <div class="mw-parser-output">
 +
== Padec med gibanjem naveze ==
 +
 
 +
Pri padcu člana naveze v ledeniško razpoko je ključno, da padec čim prej zaustavimo. Vržemo se na tla in se z derezami in cepinom vkopljemo v površino. Ko padec zaustavimo, začnemo z [[Reševanje_iz_ledeniških_razpok|reševanjem]].
 +
 
 +
Tako kot v kopni steni, velja tudi v ledeniškem svetu, da smo nenehno varovani. To še posebej velja ob izvajanju manevrov reševanja padlega v razpoko. Takrat si izdelamo samovarovanje iz pomožne vrvice, pritrjene na reševalno vrv s prusikovim vozlom. Šele ko imamo izdelano delujoče samovarovanje, se lahko izpnemo z glavne vrvi. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko pod nogami udre tudi nam.
 +
 
 +
&nbsp;
 +
</div> </div> </div> </div> </div> </div>

Trenutna redakcija s časom 11:53, 25. februar 2021

//  - - -   V   P R I P R A V I   - - -  //

 

Glavna nevarnost, ki preži na ledeniku, so ledeniške razpoke. Padec vanje je lahko usoden bodisi zaradi poškodb bodisi zaradi podhladitve. 

Osnovna pravila

  • Po ledeniku NIKOLI ne hodimo sami.
  • Imamo ustrezno opremo.
  • VEDNO smo navezani.
  • OBVLADATI moramo reševanje iz ledeniških razpok.
  • Ustrezno se zaščitimo pred mrazom (tudi kadar je toplo).
  • Ustrezno se zaščitimo pred soncem (tudi kadar ga ni).


Načini navezave

Obstaja mnogo načinov navezave, ki jih narekujejo:

  • število članov naveze;
  • dolžina vrvi;
  • razmere na ledeniku.

 

Ob navezovanju v ledeniško navezo je potrebno vrv razdeliti na: 

  1.  varovalni del vrvi, ki povezuje člane naveze;
  2.  reševalni del vrvi (prosti, neporabljeni konec vrvi), ki ga nosimo s seboj v nahrbtniku (ali preko telesa) in ki omogoča izvedbo reševalnih manevrov.

Prvi in zadnji član naveze se navežeta tako, da jima na koncih ostane vsaj 5 metrov reševalne vrvi več, kot znaša razdalja do prvega soseda na vrvi.

Najbolj običajne so naveze dveh ali treh plezalcev/alpinistov. Razdaljo med člani naveze določa tudi stanje ledenika, odvisno od trenutnih razmer. Bolj kot so razmere neugodne (svež sneg, prekrite razpoke, megla), večja mora biti razdalja med člani naveze. Med posameznimi člani naveze naj bo minimalno 8 m razdalje.

 
Ledeniške naveze (Vir: J. Bele, Proti vrhovom in K. Volontar).

 


Priprava vrvi

Naveza dveh si vrv razdeli na tri dele, pri čemer srednji del predstavlja varovalni del vrvi (10–15 m), krajna dva pa reševalnega (vsak 15–20 m). Poudarili smo že, da morata biti reševalna konca nekaj metrov daljša od varovalnega. V idealnem primeru je dolžina posameznega reševalnega dela vrvi dvakrat tako dolga kot razdalja med soplezalcema, kar lahko zelo olajša manever pomoči, vendar je to težko zagotoviti, če imamo vrv krajšo od 60 metrov.

Če je ledenik pokrit s snegom in po njem hodimo v dvojni ali trojni navezi, je na vrvi med soplezalci priporočljivo izdelati vozle. Med člani naveze napravimo 3 – 5 vozlov na medsebojni razdalji 1,5 – 2 m (en seženj, glej spodnjo sliko). Njihova funkcija je, da se ob padcu v ledeniško razpoko, le-ti zažrejo v rob razpoke, s tem povečajo trenje in pomagajo zaustaviti padec. Za ta namen uporabljamo vozel šestica, dvojna šestica ali metulj(mountain butterfly). Vozel osmica za ta namen ni primeren.

Njihova funkcija je, da ob morebitnem padcu v razpoko povečajo trenje vrvi, ko se ta zažre v sneg in s tem olajšajo zaustavitev padca. Za ta namen praviloma uporabljamo vozel šestica, lahko pa tudi dvojno šestico, ki se po morebitni obremenitvi nekoliko laže razveže.

En seženj (Vir: J. Bele, Proti vrhovom).
Dvojna šestica.

Navezovanje na vrv

Vrv je v pas najbolje pritrditi tako, da si jo z vozlom osmica najprej vpnemo v vponko z matico. Nato vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko na pasu. Nato v to vponko vpnemo še eno vponko z matico, na kateri imamo malo prižemo (Ropeman), skozi katero vpnemo vrv, ki poteka proti soplezalcu (skica A). Med osmico in prižemo mora vseskozi ostati krajša zanka vrvi. Le-ta nam omogoča enostaven prenos obremenitve padca s pasu plezalca na sidrišče in hiter prehod v reševanje - dvig ali spust soplezalca. Namesto prižeme lahko uporabimo tudi MACHARDOV VOZEL. Pri tem mora biti vrv speljana skozi vponko, v katero je vpet machardov vozel ( skica B). Tako lahko machardov vozel takoj uporabimo kot blokado (npr. kot avtoblok) pri morebitnem reševanju-dvigu ali spustu na varovalni vrvi.

 

Navezovanje plezalca s pomočjo prižeme.

 

Navezovanje plezalca s pomočjo Machardovega vozla.
 

Gibanje po ledeniku

Naša hoja po ledeniku je podrejena smeri gibanja proti lokaciji kamor želimo priti (do vstopa smeri, do začetka ozebnika, sedla, itd.) in smeri ledeniških razpok. Najenostavnejša je hoja po odprtem ledeniku brez snega, kjer so razpoke jasno vidne in lahko hitro ter relativno enostavno poiščemo varno pot skozi labirint razpok. Na ledenikih, ki pa jih delno ali v celoti pokriva sneg, pa se zatečemo k eni od spodaj opisanih tehnik napredovanja.

 

Gibanje naveze po ledeniku (Vir: Mountaneering 7).

 

Če je naša smer gibanja pravokotna na ledeniške razpoke, hodimo v ravni vrsti eden za drugim, po možnosti po stopinjah prvega (skica zgoraj). Če se gibamo vzporedno z ledeniškimi razpokami, hodimo v formaciji strelcev (skica spodaj), vsak po svojih stopinjah. Na ta način zmanjšamo možnost, da bi npr. ob porušitvi snežnega mostu v razpoko padel več kot en alpinist.

 

Gibanje po ledeniku v primeru vzporednih razpok (Vir: Mountaneering 7).

 

Med hojo po ledeniku moramo biti pozorni na to, da je varovalna vrv med plezalci ves čas rahlo napeta (ne sme se vleči po tleh), saj lahko ohlapna vrv pripelje do globjega padca v razpoko in s tem večjega sunka na plezalca, ki zaustavlja padec. Napetosti vrvi prav tako ne uravnavamo z nabiranjem zank v rokah, ker to le še poveča sunek pri padcu, ampak to izvajamo s prilagojenim in enakomernim tempom hoje vseh članov naveze. Tudi kadar počivamo, ostanemo navezani v ledeniško navezavo in v primerni medsebojni oddaljenosti. Nikoli se celotna skupina (naveza) na ledeniku ne zbere na enem mestu, saj bi tako lahko vsi naenkrat padli v isto razpoko.

 

Med hojo naj bo vrv med člani naveze rahlo napeta, saj drugače pride ob padcu v razpoko do premočnega sunka (Vir: Mountaneering 7).

 

Med gibanjem po ledeniku namenjamo posebno pozornost prehodu okrog roba razpoke. Paziti moramo na napetost vrvi med člani naveze. Drugi član naveze ne ubere iste poti kot prvi v navezi (skica spodaj) in je pripravljen na morebitni padec prvega v razpoko.

 

Ko hodimo okrog razpoke, moramo biti posebej pozorni (Vir: Mountaneering 7).

 

Če se razmere na ledeniku spreminjajo, lahko po potrebi razdaljo med člani naveze spreminjamo – skrajšamo ali povečamo, vendar moramo biti pri tem ves čas pripeti na vrv.

V primeru zasneženih ledenikov lahko pogosto naletimo na področje, ko sumimo na zakrito ledeniško razpoko. To nam nakazuje drugačna barva snega, valovita površina ali mesto, kjer bi razpoke lahko pričakovali (v bližini je že razpoka, teren se čudno prelomi). Takrat prvi v navezi preveri trdnost mesta prečkanja s prebadanjem s cepinom (skica spodaj). Ostali člani naveze so pripravljeni, da ob morebitnem padcu prvega v razpoko nemudoma zaustavijo njegov padec. Če sumimo, da je pred nami večja razpoka, izdelamo sidrišče in prvega v navezi varujemo klasično na sidrišče.

 

Sumljive snežne mostove vedno preverimo preden jih prečimo (Vir: Mountaneering 7).

 

Na ledenikih pogosto naletimo na predele, kjer je velika koncentracija razpok, ki niso preveč široke in se odločimo, da jih bomo preskakovali. Preden se odločimo za skok čez razpoko, moramo biti prepričani, da imamo na razpolago dovolj vrvi, da nas nebi le-ta zaustavila sredi skoka. Najboljši način je, da si prvi nabere dovolj vrvi za skok, ostali člani naveze pa so pripravljeni na zaustavljanje padca. Na takšen način razpoko eden po eden preskočijo vsi člani naveze.

 

Skok čez ledeniško razpoko (Vir: Mountaineering 7).

 

Namigi za odkrivanje ledeniških razpok:

  • Bodite pozorni na vdolbine v snegu, ki označujejo praznino pod snežno odejo. To je eden izmed glavnih razpoznavnih znakov zakritih razpok. Včasih lahko opazimo tudi drugačno barvo snega na takem predelu ali drugačen lesk snega. Ob svetlobi zgodnjega jutra in poznega popoldneva se te vdolbine bolje vidijo. Skoraj nevidne so v opoldanskem soncu ali v megli.
  • Posebno pozorni bodite po sneženju, ki prekrije tovrstne vdolbine in izenači barvo snežne odeje.
  • Posebno pozorni bodite na predelih, kjer ledenik (teren) spreminja smer ali naklon – tam se ledenik prelamlja ali zavija in na takšnih območjih se zelo poveča število ledeniških razpok.
  • Redno pogledujte tudi levo in desno od vaše smeri hoje in bodite pozorni na manjše pokline in razpoke. Napoka, ki se začne levo ali desno od nas lahko nakazuje, da je razpoka pod našimi nogami.
  • Zapomnite si, da na mestu kjer naletimo na eno ledeniško razpoko, jih lahko pričakujemo še več.
  • Posebno pozorni bodite tudi pri prečkanju ledenika sredi dneva ali v popoldanskih urah, saj je ledenik običajno zaradi sončnega obsevanja zmehčan, odprtih je več razpok in tudi pot, po kateri smo ponoči ali zjutraj dostopali, je ponavadi nevarna.

 

Padec med gibanjem naveze

Pri padcu člana naveze v ledeniško razpoko je ključno, da padec čim prej zaustavimo. Vržemo se na tla in se z derezami in cepinom vkopljemo v površino. Ko padec zaustavimo, začnemo z reševanjem.

Tako kot v kopni steni, velja tudi v ledeniškem svetu, da smo nenehno varovani. To še posebej velja ob izvajanju manevrov reševanja padlega v razpoko. Takrat si izdelamo samovarovanje iz pomožne vrvice, pritrjene na reševalno vrv s prusikovim vozlom. Šele ko imamo izdelano delujoče samovarovanje, se lahko izpnemo z glavne vrvi. Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko pod nogami udre tudi nam.