Gibanje naveze v snežnih smereh

Iz Alpirocnik
Skoči na: navigacija, iskanje

Gibanje naveze v snežnih smereh je zelo podobno gibanju naveze v kakršnih koli drugih smereh. En član naveze pleza, drugi ga varuje. Vlogi izmenično ponavljata. Pomembna razlika pa je v načinu varovanja – v snežnih smereh varujemo prek telesa, trdno vsidranega v snežno podlago. Sidrišče je tako ob potencialnem zaustavljanju padca obremenjeno šele v izjemnih primerih, ko telo varovalca izgubi trden stik s podlago. Vsidrano varovalčevo telo deluje kot primarno sidrišče, tisto pravo sidrišče pa kot razerva v zaporedni vezavi, ki jo predstavlja varovalčevo samovarovanje.

Komunikacija med plezalcema v navezi se v ničemer ne razlikuje od tiste pri gibanju v kakršnih koli drugih smereh. 

Tehniki gibanja in varovanja, ki sta opisani v nadaljevanju, sta omejeni na plezanje snežnih smeri. Mednje tipično uvrščamo bolj ali manj zalite grape z zelo kratkimi skalnimi odstavki ter strmimi in izpostavljenimi snežnimi vesinami. Ko teren postane še bolj strm in ko naletimo na vedno več skalnega in lednega sveta ter vedno manj snega, postanejo smeri kombinirane smeri (t. i. miks). V slednjih sta tehniki gibanja in varovanja bolj podobni tehnikam plezanja skalnih in lednih smeri.

Tehnika napredovanja

Pri plezanju snežnih smeri napredujemo z derezami in – odvisno od strmine – enim ali dvema cepinoma. Ves čas pazimo, da upoštevamo pravilo treh opornih točk.

V snežnih smereh obstaja velika verjetnost, da napredujoči pri plezanju sproži padanje skal, ledu in snega. Zato moramo varovališče umakniti iz vpadnice padajočih objektov. Primeren kraj varovališča izberemo tako, da se čim bolje zavarujemo pred objektivnimi nevarnostmi v dani situaciji. To zlasti velja za grape kot najpogosteje plezane snežne smeri. Zato ni naključje, da so varna mesta varovanja običajno nekoliko odmaknjena od idealne linije plezanja. Vedno pa morajo biti zunaj plaznic! Relativno varna mesta varovanja so skalne votline, mesta pod previsi, mesta na zgornjih ozitoma zunanjih delih "ovinkov", na katerih plezalna smer spreminja svojo smer. Med plezanjem se izogibajmo kložam – mestom z napihanim snegom, slabo sprijetim s podlago.

Če nam razmere dopuščajo, kljub temu, da plezamo snežno smer, izdelamo sidrišče v skali. Šele kot drugo možnost izberimo sidrišče v ledu ali snegu. To dejstvo zlasti velja, če je sneg slabo predelan ali mehak in bi bila zaradi tega varnost sidrišča v snegu vprašljiva.

Navezovanje

Pri plezanju snežnih smeri se plezalca navežeta enako kot pri plezanju skalnih smeri. Vsak se naveže na eno stran glavne vrvi z vozlom osmica na plezalni pas. Vponk za navezovanje ne uporabljamo. Tudi zavarujemo se enako kot pri plezanju skalnih smeri – z bičevim vozlom v središče sidrišča.

Tehnika varovanja

Tehnika varovanja v snegu pozna glede na vlogo plezalcev dva tipa varovanja:

  • varovanje prvega v navezi (napredujočega);
  • varovanje drugega v navezi.

Varovanje napredujočega

Prvega člana naveze oziroma napredujočega plezalca varujemo dinamično prek bokov in trdno vkopani – z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, ki ju izbiramo glede na strmino terena in zmožnost opazovanja soplezalca.

  • Največkrat v večjih strminah (naklonina nad 50 °), ko dejansko nastopi potreba po varovanju, varujemo stoje. Smo dobro vkopani z nogami v sneg in obrnjeni navzgor oziroma proti pobočju. Varovanje kombiniramo s prečnim sidriščem (Slika 1). 

Slika 1: Varovanje napredujočega (Vir: PV).


  • Izjemoma v manjših nakloninah in globokem, mehkem snegu, varujemo sede, obrnjeni navzdol. Trup imamo postavljen diagonalno na pobočje, da imamo dober pregled nad plezalcem. Primer – varovanje v dolgih pobočjih z zelo mehkim snegom (Andi).

Pri varovanju je seveda varovalec vedno zavarovan z rahlo napeto vrvjo. Zelo pomembno je, da vrv med varovalcem in sidriščem ni ohlapna, saj se le tako ob morebitni porušitvi podlage pod varovalcem izognemo dinamičnim in s tem nepotrebno velikim obremenitvam sidrišča.

Varovalec namesti vrv napredujočega plezalca prek svojega trupa v smeri zapiranja, ki bi nastalo ob morebitnem padcu napredujočega. Podrobnosti prikazujeta Sliki 1 in 2. Do omenjenega zapiranja pride zato, ker napredujoči plezalec ne namešča vmesnih varoval in pade mimo varovalca za dve dolžini že porabljene vrvi (Slika 2). Na snežni podlagi ne pretirane strmine to niti ni problematično, v primeru mešanega terena, skalnih skokov, ali pa velikih strmin, pa je bolj priporočljivo preiti na klasični način varovanja z nameščanjem vmesnih varoval.

Vrv napredujočega prosto vpnemo z vponko v manevrsko zanko plezalnega pasu. Funkcija te vponke je ta, da ob morebitnem padcu plezalca na napačno stran, torej na drugo kot smo predvideli, ohranimo zadovoljivo trenje vrvi ob telo. Brez te vponke bi ob neugodnem padcu vrv samo še tekla ob varovalčevem telesu in ne bi ustvarjala nobenega trenja, to pa seveda ni nobeno varovanje.

Omenili smo že, da je varovanje prvega v navezi dinamično, kar pomeni, da v primeru padca dopustimo, da del vrvi kontrolirano steče skozi varovalčeve roke in je nikakor panično ne zategnemo! S tem energijo zaustavljanja padca porazdelimo na daljši časovni interval, s čimer omejimo silo, ki deluje na varovalčevo telo in sidrišče. Med zaustavljanjem vrvno zanko okoli telesa postopno še bolj "zapiramo", s tem pa povečujemo trenje vrvi ob telo. Slika 2 prikazuje razmere in obremenitve ob zaustavljanju padca.

Med drsenjem navzdol, naj se plezalec poskuša ustavljati s cepinom, kar na velikih strminah ni dovolj za zaustavitev, poleg tega pa z dvemi cepini nevarno ali v najboljšem primeru nerodno početje. Vrv tako prevzame le preostanek obremenitve do zaustavitve padca.

Do kam potegnemo raztežaj? Smiselno je, da ne delamo polnih raztežajev, saj nam v primeru padca med izdelavo zgornjega sidrišča lahko zmanjka vrvi za dinamično varovanje/zaustavljanje. Možno pa je, da varovalec med pripravo na zaustavljanje, vrv do plezalca nekoliko skrajša s potegi vrvi z obema rokama na zaviralni strani. Nikakor pa naj med tem ne podira poteka vrvi ob telesu.

Varovanje drugega v navezi

Drugega člana naveze varujemo statično preko bokov ali ramen, trdno vkopani oz. z nogami vsidrani v snežno podlago. Smer morebitne obremenitve naj bo vedno v smeri opore nog, da nas med obremenitvijo ne rotira. Plezalca ves čas budno opazujemo. Varujemo lahko na dva načina, odvisno od strmine terena:

  • V mehkejšem snegu in zmernih nakloninah, varujemo sede, obrnjeni navzdol. Pri tem načinu gre vrv od plezalca preko vponke mimo boka na strani plaznice/plezalne smeri preko hrbta na drugo stran v zaviralno roko.
  • Sede lahko varujemo tudi na način da se v cepin, ki je navpično zapičen v sneg vpnemo trak, katerega povežemo z zanko v pasu. V to vponko varujemo in na tak način dodatno ojačamo sidrišče (Slika 2).
Slika 2: Statično varovanje v snegu sede na cepinu
  • V večjih strminah in tršem snegu, varujemo stoje, obrnjeni navzgor oz. proti pobočju. V tem primeru gre vrv od plezalca med nogama, čez prsi, vrat in ramo ter po hrbtu v nasprotno (zaviralno) roko. Soplezalca opazujemo med nogami ali preko rame (Slika 3).
Slika 3: Varovanje drugega

'Varovalec' se vedno zavaruje z rahlo napeto vrvjo. Statično varovanje pomeni, da je vrv med plezalcem in varovalcem ves čas napeta, ob morebitnem padcu soplezalca pa vrvi ne spuščamo skozi roke, ampak jo takoj statično zategnemo.

Pogoste napake

  • Izbira varovališča v vpadnici "projektilov": Če je le možno, varovališče izdelajmo na varnejših mestih. Pomaknimo se iz smeri plezanja, na levi ali desni rob grape, kjer imamo med drugim tudi boljše možnosti izdelave sidrišča v skali. Če je potrebno, in če s tem izkoristimo naravne danosti, ne plezajmo polnih raztežajev, ampak za ceno počasnejšega napredovanja izdelajmo varnejše varovališče prej.
  • Menjava konfiguracije varovanja brez vmesnega samovarovanja soplezalca: Ta situacija je posebej izpostavljena pri izmeničnem plezanju, ko sopelzalec pripleza do sidrišča in nadaljuje s plezanjem naprej. Pri menjavi konfiguracije varovanja, npr. iz ramenskega v bočno varovanje kot vmesno stopnjo, varovanje popolnoma spustimo/podremo, saj vrv samo še prosto držimo v rokah. Če soplezalcu v tem trenutku zdrsne, le-ta pade za celotno dolžino vrvi, z roko je namreč ne bomo zadržali, nevarno pa je tudi da pride do izruvanja sidrišča ob dinamični obremenitvi, ko zmanjka vrvi. Tej situaciji pa se lahko elegantno izognemo, če ves čas varujemo preko bokov v sedečem položaju in že ob začetnem nameščanju varovanja za drugega v navezi, izberemo takšen potek vrvi, ki bo pravilen tudi za varovanje napredujočega, kljub temu da je smer pri varovanju drugega v navezi načeloma nepomembna.
  • Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje.