Ocenjevanje težavnosti

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Pri ocenjevanju težavnosti turnih in alpinističnih smukov vlada še večja zmeda kot v ostalih alpinističnih panogah. Vsak alpski narod uporablja za ocenjevanje eno ali več lastnih lestvic, svoje lestvice pa imajo seveda tudi onstran Atlantika. Če jih vzamemo pod drobnogled, opazimo, da so med seboj zelo različne pri upoštevanju dejavnikov, ki vplivajo na težavnost. Zato imajo zelo različna števila težavnostnih razredov.

Vsebina

Dejavniki in vidiki težavnosti

Eden izmed razlogov za tolikšno raznolikost lestvic za ocenjevanje težavnosti smučanja v gorah je nedvomno dejstvo, da na težavnost vpliva zelo širok navbor dejavnikov. Te zelo težko medsebojno primerjamo in jih kot "skupni vtis" združimo v eno samo oceno.

Pri težjih spustih je vsekakor smiselno težavnost opisati po odsekih, podobno, kot so pri plezanju ocenjeni posamezni raztežaji. Na tehnično težavnost posameznih odsekov tako neposredno vplivajo: strmina, izpostavljenost in razpoložljiva širina terena ter zasneženost in vrsta snega.

Na skupno težavnost, ki jo dejansko občuti turni ali alpinistični smučar pa poleg navedenih tehničnih težavnosti odsekov neizpodbitno vplivajo celotna dolžina oziroma višinska razlika spusta, nadmorska višina, vremenske razmere ter, kot vedno, fizična in psihična pripravljenost smučarja. Tu lahko dodamo še smučarsko znanje in poznavanje turnosmučarskih veščin, s katerimi prihranimo ogromno energije.

Stare lestvice za ocenjevanje težavnosti

Pri nas so tako kot v tujini avtorji turnosmučarskih vodnikov težavnost turnih smukov ocenjevali vsak na svoj način. Tipično so jih razslojili v nekaj razredov – kot na primer na lahke, srednje težke in težke (Miro Črnivec – Ciril Praček, Turni smuki, 2. izdaja, 1985). Vzporedno smo za ocenjevanje alpnističnih smukov uporabljali zgornjo polovico francoske lestvice, ki pokriva celoten spekter težavnosti in bi omogočala tudi ocenjevanje turnih smukov.

Francoska lestvica za skupno oceno težavnosti spustov
F
Facile
Lahko
I
PD
Peu Difficile
Manj težko
II
AD
Assez Difficile
Dokaj težko
III
D
Difficile
Težko
IV
TD
Très Difficile
Zelo težko
V
ED
Extrême Difficile
Skrajno težko
VI
ABO
ABOminable
Ogabno, odvratno
VII

V novejših turnosmučarskih vodnikih (Igor Jenčič, Slovenija turnosmučarski vodnik, 1998; Andraž Poljanec, Turni smuki, 2003) so navedeni razredi sicer omenjeni, turni smuki pa razvrščeni v pet oziroma šest kategorij:

  • nezahtevno (I) – primer: Dovška Baba;
  • delno zahtevno (II-) – primeri: Kotovo sedlo, Viševnik;
  • zahtevno (II) – primeri: Stol, Mojstrovka, Kredarica iz Krme;
  • bolj zahtevno (II+) – primeri: Koroška Rinka, Grintovec;
  • zelo zahtevno (III-) – primeri: Stenar, Jalovčev ozebnik;
  • izredno zahtevno (III) – primer: Turski žleb.

Primerjava naših ocen značilnih alpinističnih in turnih smukov s sorodnimi v tujini je razkrila opazno odstopanje. Podcenjenost naših spustov je prisotna v povprečju vsaj za polovico ocene. Jeseni 2011 smo aktivni turni in alpinistični smučarji ocene poskusili uskladiti s tujimi in ob tem sklenili staro francosko lestvico zamenjati s primernejšo švicarsko, ki poleg mednarodne usklajenosti nudi tudi bolj jasne opise težavnostnih razredov.

Kredarica in Planika – klasična turnosmučarska cilja nad Krmo.

Nova švicarska lestvica

Ocena Strmina

Oblika terena

(pri vzponu in spustu)

Ozki prehodi (le pri spustu) Izpostavljenost
L
Lahko
do 30° Zaobljen, gladek teren brez ovir. Ni ozkih prehodov. Ni nevarnosti zdrsa.
N
Nekoliko
težko
30° in več Prevladujejo odprta pobočja s kratkimi strmimi mesti, ovire je mogoče obiti. Za vzpon so potrebni okljuki. Ozki prehodi so kratki in nekoliko strmi. Krajši zdrsi z varnim iztekom.
P
Precej
težko
35° in več Kratka strma mesta brez možnosti izognitve, ovire v zmerno strmem terenu zahtevajo pravilne reakcije. Vzpon zahteva zanesljivo izvedbo okljukov. Ozki prehodi so kratki, vendar strmi. Daljši zdrsi na valovitem terenu z možnostjo zaustavitve, nevarnost poškodb.
T
Težko
40° in več Strma pobočja brez možnosti izogibanja. Številne ovire zahtevajo natančno in pravočasno izvedbo zavojev. Ozki prehodi so dolgi in strmi. Še je mogoče tekoče zavijanje. Dolgi zdrsi, ponekod čez krajše stopnje. Na trdi podlagi smrtno nevarno.
Z
Zelo
težko
45° in več Vsesplošno zelo strm teren, pogosto prepreden s pečinami. Veliko ovir na kratki razdalji. Ozki prehodi so dolgi in zelo strmi, zahtevajo zavoje s preskokom ali bočno drsenje. Zdrsi čez strme stopnje, smrtno nevarno.
I
Izjemno
težko
50° in več Izjemno strma pobočja, grape in ozebniki. Zaporedni ozki prehodi so dolgi in zelo strmi, lahko zahtevajo skoke čez pragove. Zdrsi čez visoke strme stopnje v prepad.
X
Skrajno
težko
55° in več Najbolj strma zasnežena pobočja, stene in vesine. Zaporedni zelo ozki prehodi so zelo dolgi in izjemno strmi.

Opisni pridevniki "strmo", "zelo strmo", "izjemno strmo" itn. se pri kriterijih "Oblika terena" in "Ozki prehodi" smiselno navezujejo na ustrezno strmino, torej "40° in več", "45° in več", "50° in več" ipd.

Navodila za uporabo originalne lestvice SAC niso natančno definirana, zato smo jih skupaj s kriteriji smiselno dopolnili in prenesli v naše okolje. 

Pri ocenjevanju se predpostavljajo dobre snežne in vremenske razmere ob normalni zasneženosti. Ocena se nanaša izključno na težavnost smučanja. Časovna dolžina ture in nadmorska višina ne vplivata na oceno. Za bolj natančno opredelitev težavnosti lahko pri ocenah v srednjem delu lestvice (razen pri prvi in zadnji) uporabimo še dodatka minus (-) ali plus (+).

Osnovni kriterij za določitev težavnostne stopnje je povprečni naklon, ki se meri na dovolj visokem odseku smeri. Izpostavljenost razumemo kot posledice namišljenega padca, ki ga smučarju ne bi uspelo zaustaviti.

Primeri ocen težavnosti turnih in alpinističnih smukov

Za ilustracijo so zanimive tako oblikovane težavnosti znanih turnih in alpinističnih smukov v naših gorah in bližnji okolici.

L Dovška Baba, Porezen, Snežnik s Sviščakov, Suho ruševje, Lanževica, Dobrač
N- Ratitovec, Kamniško sedlo, Mrežce, Debela peč, Brda, Klek, Pod Kriško steno, Nad Šitom glava
N Viševnik, Stol iz Završnice, Veliki vrh in Dleskovec, Križ, Kredarica, Kotovo sedlo, Sedlo Vršič
N+ Savinjsko sedlo, Begunjščica (Šentanski plaz), Stol iz Podna, Za Cmirom, Kot, Veliki Draški vrh, Krn, Rodica, Mala Mojstrovka, Plazje
P- Grintovec, Tolsta Košuta, Vajnež s severa, Ledinski vrh z Belske Kočne, Velika Dnina, Mlinarica, Begunjščica (Smokuški plaz)
P Stenar, Škrbina med Poncama (v Veliko Dnino), Žleb med Palcem in Zelenjakom, Grossglockner (na Kals)
P+ Jalovčev ozebnik, Ledinski vrh (skozi Žrelo), Turski žleb
T- Begunjščica (Osrednja grapa), Mali Draški vrh, Mala Mojstrovka (Pripravniška), Prestreljenik, Obir (Jagovčeva riža), Škrbina zadnje Špranje
T Begunjščica (Y), Grintovec (Na Jame), Jugova grapa, Prisojnik (z vrha na jug), Storžič (Peto žrelo), Žleb Hude police
T+ Mala Mojstrovka (Sestopna), Mangart (Italijanska pot), Palec (SV grapa)
Z- Mala Mojstrovka (Župančičeva), Pihavec (Z vrha na Luknjo), Kočna (Povnova dolina)
Z Mala Mojstrovka (Butinarjeva), Oltar (Kačji jezik)
Z+ Jalovec (Z vrha skozi ozebnik), Mangart (Zimska smer), Kanjavec (Aerotik), Skuta (Po Streži na Male pode) 
I- Triglav (Gorjanska), Veliko Špičje (Tumova), Ojstrica (Nemška grapa)
I Triglav (Ob severnem grebenu na ledenik)
I+ Triglav (Orto), Razor (Kugyjeva smer), Prestreljenik (SV stena)
X Fritsch-Lindenbach


Osrednja grapa v Begunjščici. Turno smučanje prehaja v alpinistično.


Osebna orodja