Bivakiranje

Iz Alpirocnik

Skoči na: navigacija, iskanje

Prenočevanje na prostem, v čudovitem gorskem svetu, je lahko eno najlepših doživetij alpinizma ali gorništva. Lahko pa postane največja mora – to je odvisno od izkušenj, priprav in trenutnih okoliščin.

Preživljanje noči na prostem imenujemo bivakiranje. Če za spanje uporabljamo šotor, je to taborjenje. Če smo se za spanje na prostem predhodno pripravili, bivakiramo načrtovano, sicer pa nenačrtovano. Med obema načinoma so pomembne razlike.

Vsebina

Načrtovano bivakiranje

Nanj se pripravimo že doma, ko načrtujemo plezalno turo. Pripravimo vso potrebno opremo (bivak vreča, izolacijska podloga, dodatna oblačila in hrana), proučimo možnosti za mesto bivaka in se pozanimamo o zunanjih dejavnikih (temperatura čez dan in noč, količina snega, ...).

Po ali med turo se odločimo za primeren kraj bivakiranja, ki mora biti dovolj velik in udoben (ravna podlaga), zaščiten pred padajočim kamenjem, zdrsom ali padcem, dežjem ali strelo, vetrom in plazovi. V stenah so to večinoma večje ali manjše police, votline, tudi grebeni in vrhovi, sicer pa bivakiramo na travnatih jasah, v gozdu ali kjer koli je dovolj prostora za spanje.

Pri bivakiranju v steni je mesto za bivak pogosto zelo majhno ter neudobno in nam ne omogoča popolnega ležečega položaja. V določenih primerih sploh ni mesta, kjer bi lahko sedeli ali ležali. Takrat smo prisiljeni uporabljati za spanje izdelane pripomočke (viseča mreža, premostljiva viseča postelja oziroma »portaledge« ali pa enostavno visimo v pasu, kar je zelo neudobno).

S seboj imamo potrebno opremo za bivakiranje: izolacijska podlaga (armafleks ali zračna blazina), spalna vreča, bivak vreča (za eno ali več oseb) in alu folija. Po navadi imamo s seboj še čelno svetilko, kuhalnik s posodo, dodatno hrano (pijačo), suha rezervna ali dodatna oblačila, svečo in vžigalnik. Po potrebi ima tudi filter ali tablete za vodo. Pozimi imamo s seboj še lopato ali snežno žago ter dodatna topla oblačila (puhovka) in termovko. Uporabimo lahko tudi šotor. Pozimi pazljivo ravnamo s čevlji in/ali njihovimi notranjimi vložki. Če imamo spalno vrečo, jih vzamemo k sebi v spalno vrečo.

Količina in kakovost izbrane opreme sta odvisni od letnega časa in razmer, v katerih načrtujemo bivak.

Nenačrtovano bivakiranje

Nenačrtovano bivakiranje se zgodi med plezanjem ali med sestopom, ko smo zaradi različnih dejavnikov (precenili smo svoje sposobnosti, se izgubili, ...) še vedno v gorah (steni) in se ne moremo vrniti do gorske koče, urejenega bivaka ali v dolino (domov). Večinoma se odločimo za bivakiranje takrat, ko se bliža noč, ali takrat, ko bi bilo nadaljevanje ture nevarnejše od tega, da ostanemo na mestu.

Nenačrtovano bivakiranje praviloma pomeni noč, polno drgetanja, občasnega dremanja in nestrpnega pogledovanja za prvimi sončnimi žarki. V takem primeru so zelo pomembne izkušnje, iznajdljivost, trezno razmišljanje in ustrezna uporaba opreme (plezalne, smučarske), ki jo imamo s seboj. Nekaj opreme za bivakiranje moramo sicer imeti vedno v nahrbtniku (dodaten kos oblačila, nekaj dodatne hrane, pijače, alu folijo, vžigalnik, čelno svetilko).

Izbira mesta bivakiranja je odvisna od trenutnih okoliščin, pomembno pa je, da ga iščemo še pred nočjo in da poskrbimo za varnost.

Za urejanje bivaka uporabimo vse, kar imamo s seboj, in vse, kar nam je na izbranem mestu na razpolago. Poleti veje, listje, kamenje (za izravnavo tal in ogrado proti vetru), plezalno vrv, neskončne zanke in pomožne vrvice, nahrbtnik. Pozimi skopljemo snežne votline (luknje), zgradimo iglu, se vkopljemo v tla v luknjo ali vsaj naredimo ograjo (vetrobran) iz snega.

Če je le možno, se takoj ob pričetku bivakiranja preoblečemo v suha oblačila, oblečemo vse, kar imamo. Racionalno porabljamo hrano in pijačo. Uporabimo opremo, ki jo imamo na voljo. Zlasti je pomembna uporaba zaščitne alu folije. Po potrebi se stisnemo s soplezalcem.

V primeru, da nas zelo zebe in da se morda že kažejo znaki blage podhladitve, se moramo začeti gibati. To lahko pomeni tudi neprestano gibanje skozi celo noč. V takem primeru ne smemo zaspati. Padec telesne temperature oz. podhladitev je lahko usodna. Zato moramo narediti vse, da do nje ne pride. Če imamo v bivaku podhlajenega človeka in če ni druge možnosti za ogrevanje telesnega jedra, ga ogrevamo z lastnim telesom.

Pomembno

Pri obeh način bivakiranja je pomembno, da se na izpostavljenih mestih primerno zavarujemo. Prav tako je pomembno, da ne puščamo smeti ali drugih sledi za nami, ne kurimo ognja, kjer je prepovedano, in ne plašimo ptic in ostalih živali.

Prostor za bivakiranje si čim bolj učinkovito uredimo. Tako porabimo nekaj časa, telo je v gibanju in se počasneje hladi. Prižgana sveča daje v bivaku občutek domačnosti in dvigne temperaturo za nekaj stopinj.

Če ugotovimo, da se med bivakiranjem naše ali soplezalčevo zdravstveno stanje občutno in nevarno slabša, obvestimo GRS. Če pa je »na sporedu« le mrzla, neudobna noč in naše življenje ni ogroženo, reševalcev ne kličemo.

Lahko se zgodi, da so nenačrtovani bivaki poleti hladnejši kot pozimi, saj so poleti razlike v temperaturi med dnevom in nočjo bolj izrazite, s seboj pa imamo manj opreme in oblačil. Vremenske razmere se lahko poleti občutno in hitro spremenijo, na kar moramo biti pripravljeni.

Za bivakiranje so potrebne izkušnje in znanje. Prve izkušnje bivakiranja morajo biti v varnem okolju pod nadzorom izkušenih alpinistov ali gornikov. Če so med bivakiranjem razmere težke (mraz, nevarnosti itn.), moramo ostati »trezni«, razmišljati pozitivno in skrbeti, da se nas ne loti malodušje.

Če smo bivakirali nenačrtovano, je šlo v naših pripravah in izvedbi nekaj narobe. Doma analiziramo nastalo situacijo (priprave na turo in njena izvedba, bivakiranje ter prihod v dolino) in ugotovimo vzroke za bivakiranje. Vsaka izkušnja je dragocena in iz vsake izkušnje se moramo nekaj naučiti.

Z opremo za bivakiranje ne smemo pretiravati. Preveč opreme, predvsem nepotrebne, nas lahko na turi upočasni. Tako lahko oprema dejansko povzroči potrebo po bivakiranju.

Če se nam obeta načrtovano ali nenačrtovano bivakiranje na višji nadmorski višini, v zelo odročnih krajih, kjer ni možnega hitrega dostopa do zavetišča, na področjih, kjer ni pomoči reševalcev, ali v okolju, kjer bivajo nevarne živali, se moramo dodatno ustrezno pripraviti.

Če je v bližini koča ali pastirski stan, lahko v res skrajnem primeru vdremo. Ko pridemo v dolino, poiščemo lastnika in poravnamo povzročeno škodo.

Oprema za bivakiranje

Med običajno opremo za turo (npr. plezalna oprema ali turnosmučarska oprema) sodi tudi oprema za bivakiranje. Ta je odvisna od letnega časa in od trenutnih razmer v gorah.

  • Rokavice.
  • Kapa.
  • Dodatna oblačila. Poskrbimo, da med turo ostanejo suha. Količino prilagodimo turi, letnemu času in razmeram v gorah.
  • Hrana (»železna rezerva«) – manjša količina visoko kalorične hrane (energijski geli ali ploščice, suho sadje in oreščki, čokolada itn.) zanemarljive teže. Rezerve na turah ne pojemo, ampak jo hranimo za primere, ko bomo prisiljeni bivakirati ali če bi se tura zavlekla.
  • Alu folija– odeja ali vreča majhne teže, s katero se pokrijemo se ali vanjo zavijemo. Alu folija zadržuje našo toploto. Tako nas ščiti pred dodatnim ohlajanjem telesa. Če je folija na eni strani zlata, na drugi pa srebrna, moramo za zaščito pred mrazom imeti zlato stran na zunanji strani (v srebrno smo torej oviti).
Alu folija
  • Poliester vreča ima enak namen kot alu folija. Je bolj robustna, izdelana iz aluminiziranega poliestra. Namenjena je dolgotrajni uporabi in nudi boljšo zaščito.
  • 'Bivak vreča' je namenjena zaščiti pred vetrom in padavinami, slabše pa ščiti pred mrazom in le delno zadržuje toploto telesa. Bivak vreča je za eno, dve ali več oseb. Če sva na turi dva ali več, je bivak vreča za dva (ali več) bolj praktična in učinkovita. Praktična je, ker zavzame navezi manj prostora ter teže, in učinkovita, ker s soplezalcem skupaj proizvedeta več toplote in se hitreje ogrejeta. Če je vreme dobro, si s površino dvojne vreče lahko naredimo tudi streho nad glavo, da nas ne doseže rosa. Težava bivak vreč je kondenz, ki je posledica razlike med toploto, ki se nabira znotraj bivak vreče, in nizko zunanjo temperaturo.
  • Izolacijska podlaga (armafleks ali zračna blazina). Poskrbimo, da izolacijska podlaga ni pretežka ali uničena (prebodena zračna blazina) in da je primerne velikosti.
  • Spalna vreča mora biti primerna trenutnim temperaturam v gorskem svetu. Priporočljivo je, da je nepremočljiva in lahka.
  • Čelna svetilka je tako ali tako nenehno v nahrbtniku na vsaki turi. Paziti moramo na baterije.
  • Kuhalnik, posoda, vžigalnik ali vžigalice in sveča. Pazimo na težo.
  • Lopata ali snežna žaga za izkop snežne luknje ali izdelavo igluja.

Bivakiranje v snežnih razmerah

Snežna luknja

Prostor za bivak izberemo še pred temo. Izberemo čim bolj varen in zaščiten prostor, pozorni smo na padajoče kamenje, prepade, plazove, veter itn. Določimo prostor za stranišče in prostor za zajemanje snega za kuhanje in pripravo pijače. Ko kopljemo luknjo, ostanemo v vlažnih oblačilih, saj se pri izdelavi bivaka še dodatno znojimo, hkrati pa se sneg na obleki tali. Ko končamo, se oblečemo v suha oblačila.

Kadar smo v skupini, ne gradimo snežne luknje vsak zase, ampak se organiziramo, razdelimo v manjše skupine in skupaj skopljemo eno ali več lukenj. Če nas je več v luknji, nam je topleje. Če smo več dni v bivaku, je potrebno sproti metati sneg na bivak, da ohranimo ustrezno debelino stropa in s tem nosilnost.

Če smo v dilemi ali se nam splača kopati snežno luknjo za bivak, luknjo skopljimo. V njej bo veliko topleje, zaščitila nas bo pred zunanjimi vplivi.

Izdelava bivaka v snežni luknji

Izdelava bivaka vzame kar dosti časa in energije, zato moramo z izdelavo začeti pravočasno. Koraki postopka so:

  • izberemo primeren prostor;
  • izkopljemo vhod;
Vhod snežne luknje
  • za lažje delo dodatno/začasno razširimo prostor okoli vhoda;
Širok vhod snežne luknje.
  • izkopljemo notranjost bivaka navzgor levo in desno;
Izkop notranjosti
  • razširimo notranjost na želeno velikost;
Notranjost razširimo
  • zapolnimo dodatno odprtino vhodnega prostora in preverimo prekrivanje spodnjega roba;
Zapolnitev izdelane odprtine pri vhodu

  • v stropu izvrtamo luknjo za zračenje;
Izdelava zračnika
  • zgladimo strop in naredimo kanal za vodo;
  • označimo bivak, postavimo vetrni zid in pripravimo prostor za kuhanje;
  • izdelamo poličko in poglobimo vstopni kanal.


Shematski prikaz bivaka


V bivaku – snežni luknji   

V snežni luknji imamo ves čas eno lopato pri roki. Če smo na plazovitem območju, spimo z vključenimi žolnami. Luknjo označimo (npr. s sondami, borovci, pomožnimi vrvicami, palicami, turnimi smučmi), da ponoči in v megli laže najdemo vhod in da nihče ne hodi po stropu luknje. Ponoči se lahko v spalni vreči še dodatno ogrejemo s čutaro tople tekočine, ki bo delovala kot termofor. V plastično vrečo lahko naberemo sneg za taljenje in jo imamo s seboj v luknji. Tako nam ne bo potrebno ves čas hoditi ven ponj. Vsakič, preden vstopimo v bivak, očistimo sneg s sebe.

Ob odhodu poskrbimo, da za nami ne ostane ničesar!

Iglu

Za izdelavo igluja potrebujemo ustrezno predelan, sprijet sneg, saj je iz nesprijetega snega nemogoče rezati zidake. Pri rezanju blokov si pomagamo z žago, smučko ali lopato. Kadar je veliko snega, in je samo zgornja snežna plast sveža in nesprijeta, preverimo, kakšna vrsta snega je pod to plastjo. Morda je spodnja plast še primerna za izdelavo zidakov.

Snežne zidake zlagamo v spirali z naklonom navznoter, v 2–3 metre velik krog. Spodnje in stranske ploskve postrugamo pod kotom. Že takoj delamo obok, saj bomo v nasprotnem primeru streho težko zaključili. Stični robovi zidakov naj bodo hrapavi, ker bo to omogočilo bolj zanesljiv spoj. Utrdimo temeljni obroč. Ko je kupola izdelana, izkopljemo dovolj globok vstopni kanal. V stropu kupole izvrtamo odprtini za zračnika. S snegom zatesnimo špranje med zidaki in zgladimo notranjost kupole. Z nahrbtnikom ali snežnim blokom povsem zapremo vhodno odprtino, na zavetrni strani nekoliko nad ležiščem pa naredimo luknjo za dovod svežega zraka. 

























Osebna orodja