https://alpirocnik.rasica.org/api.php?action=feedcontributions&user=Brdi&feedformat=atomAlpirocnik - Uporabnikovi prispevki [sl]2024-03-29T06:37:54ZUporabnikovi prispevkiMediaWiki 1.30.0https://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1992Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:25:34Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. <br />
<br />
Z [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanjem na pas]], v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|center sidrišča]] varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [[Oprema za skalno plezanje#Klini|klinov]]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
TODO: Slika 1: Bong. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
TODO: Slika 3: Krajšava ročice nepopolno zabitega klina.<br />
<br />
TODO: Slika 4: Pravilna uporaba klinov. <br />
<br />
[[Oprema za skalno plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema za skalno plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči]], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika 6: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika 7: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika 8: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna plezalna oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika 10: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika 11: Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo [[Varovanje#Samovarovanje|samovarovanje]], ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1991Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:25:05Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. <br />
<br />
Z [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanjem na pas]], v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|center sidrišča]] varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [[Oprema za skalno plezanje#Klini|klinov]]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
TODO: Slika 1: Bong.<br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
TODO: Slika 3: Krajšava ročice nepopolno zabitega klina.<br />
TODO: Slika 4: Pravilna uporaba klinov.<br />
<br />
[[Oprema za skalno plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema za skalno plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči]], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 5: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika 6: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika 7: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika 8: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika 9: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna plezalna oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika 10: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika 11: Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo [[Varovanje#Samovarovanje|samovarovanje]], ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1990Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:21:18Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. <br />
<br />
Z [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanjem na pas]], v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|center sidrišča]] varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [[Oprema za skalno plezanje#Klini|klinov]]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema za skalno plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema za skalno plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči]], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna plezalna oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo [[Varovanje#Samovarovanje|samovarovanje]], ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1989Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:17:39Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. <br />
<br />
Z [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanjem na pas]], v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|center sidrišča]] varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [[Oprema za skalno plezanje#Klini|klinov]]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema za skalno plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema za skalno plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči]], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna plezalna oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1988Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:15:45Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. <br />
<br />
Z [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanjem na pas]], v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|center sidrišča]] varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1987Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:13:19Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalec sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v brezizhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza.<br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1986Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:11:56Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstva ne izmenjujejo na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo.<br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1985Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:11:01Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje, uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd.) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibljeta več suvereno, ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti, se navežemo na plezalno vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev.<br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1984Varovanje2012-02-11T20:04:04Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 4), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 5). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 5: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 6).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 6: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 7: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso). Pri tem načinu je soplezalec zavarovan tudi v primeru, če varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na Sliki 8. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|300px|Slika 8: Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1983Varovanje2012-02-11T20:03:23Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 4), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 5). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 5: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 6).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 6: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 7: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso). Pri tem načinu je soplezalec zavarovan tudi v primeru, če varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na Sliki 8. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1981Varovanje2012-02-11T20:02:44Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 4), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 5). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 5: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 6).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 6: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 7: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso). Pri tem načinu je soplezalec zavarovan tudi v primeru, če varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1980Varovanje2012-02-11T20:02:19Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 4), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 5). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 5: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 6).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 6: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso). Pri tem načinu je soplezalec zavarovan tudi v primeru, če varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1979Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T20:00:43Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ploščice, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso), omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja.<br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1978Varovanje2012-02-11T19:58:19Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 3), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 3: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 4). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 5).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 5: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso). Pri tem načinu je soplezalec zavarovan tudi v primeru, če varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1976Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:53:53Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost varovalca, zanesljivost točk sidrišča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi.<br> <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča.<br><br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1971Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:49:18Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za [[Varovanje#Varovanje_v_center_sidri.C5.A1.C4.8Da|varovanje v center sidrišča]]. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1970Varovanje2012-02-11T19:47:20Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča (Slika 1). Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 3), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 3: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 4). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 5).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 5: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso).</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1969Varovanje2012-02-11T19:46:21Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 3), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 3: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 4). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 5).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 5: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso).</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1968Varovanje2012-02-11T19:45:13Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 3), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 3: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 4). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 5).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 5: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso).</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1967Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:40:10Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za [[Varovanje#Varovanje_na_pas|varovanje na pas]], kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br> <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1966Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:39:14Z<p>Brdi: Smeri sil ob varovanju premaknjeno v osnovno poglavje o varovanju.</p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br> <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Varovanje&diff=1965Varovanje2012-02-11T19:37:52Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno o varovanju ==<br />
<br />
Varovanje soplezalca pri plezanju zagotavlja, da v primeru padca preprečimo morebitne poškodbe ali druge posledice. Z varovanjem se srečamo pri vseh plezalnih aktivnostih in je veščina, ki jo moram res dobro obvladati. S slabim varovanjem lahko soplezalcu povzorčimo hude poškodbe ali celo usodne posledice. Zato moramo varovanju posvetiti posebno pozornost in se ga res dobro naučiti. <br />
<br />
Varovanje pomeni uporabo vozla ali naprave, ki z našo dodatno močjo zagotavlja popolno trenje vrvi in s tem posledično zaustavitev padca. <br />
<br />
Ko varujemo soplezalca, lahko vrv proti soplezalcu '''podajamo oz. pobiramo''', ko pa hočemo vrv popolnoma zaustaviti, '''z uporabo sile na zaviralni vrvi, vrv popolnoma zaustavimo'''. V praksi to pomeni, da lahko z zelo majhno silo na zaviralni vrvi zadržimo veliko silo na vrvi, ki gre do soplezalca. <br />
<br />
=== Varovanje s polbičevim vozlom<br> ===<br />
<br />
V primeru, da nimamo na voljo nobene naprave za varovanje, se poslužimo [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevega vozla]]. Polbičev vozel zagotavlja 100% trenje in popolno zaustavitev vrvi z relativno majhno silo na zaviralni vrvi. <br />
<br />
Slabost uporabe polbičevega vozla je, da zelo vpliva na lastnosti vrvi, ki jo uporabljamo. Z&nbsp;uporabo polbičevega vozla se vrv namreč krotoviči, kar v daljšem obdobju takšne uporabe pomeni bistveno poslabšanje kakovosti vrvi.<br />
<br />
=== Varovanje z napravo za varovanje (ploščica) ===<br />
<br />
Na tržišču je na voljo več različnih naprav za varovanje. V&nbsp;plezališčih lahko uporabljamo [[Oprema za športno plezanje#Samozatezna_naprava_za_varovanje|aktivne samozatezne naprave]] kot so Grigri ali Cinch, za plezanje v hribih pa takšne naprave niso primerne. V hribih uporabljamo različne izvedenke [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|'''ploščic''']]. Te omogočajo praktično in zanesljivo uporabo pri varovanju, prav tako pa so uporabne za druge vrvne manevre. Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo samozatezno delovanje v primeru varovanja drugega v navezi.<br> <br />
<br />
=== Manevri na sidrišču<br> ===<br />
<br />
Pri vseh manevrih na sidrišču moramo poskrbeti, da so vsi člani naveze vedno zavarovani. Ko soplezalec pripleza do sidrišča in je potrebno zamenjati opremo poskrbimo, da je ustrezno vpet. Prav tako pred začetkom plezanja in pri urejanju naprave za varovanje vedno poskrbimo, da so vsi člani naveze zavarovani. <br> <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Varovanje napredujočega<br> ==<br />
<br />
V osnovi delimo varovanje na varovanje plezalca, ki pleza naprej in pri katerem je možen padec, ter varovanje drugega v navezi, ki je varovan od zgoraj in v primeru padca obremeni vrv brez bistvene dinamike. Pri varovanju napredujočega moramo biti še posebej pozorni pri podajanju vrvi, saj mora imeti napredujoči dovolj manevrskega prostora za plezanje, hkrati pa moramo paziti, da ne bi imel preveč vrvi v primeru padca. Za zanesljivo plezanje je tako zelo pomemben zanesljiv in pozoren varovalec.<br> <br />
<br />
=== Načini varovanja na sidrišču<br> ===<br />
<br />
==== Varovanje na pas<br> ====<br />
<br />
Če imamo na voljo kakovostne fiksne točke in je na sidrišču dovolj prostora, je priporočljivo uporabljati varovanje na pas. Ker imamo varovalno napravo vpeto na pas, omogoča takšen način lažje delo z vrvjo. Pri tem se moramo zavedati, da ne sme biti prevelike razlike v teži soplezalcev. Prav tako nad sidriščem ne sme biti streh, saj lahko v primeru potega navzgor, varujoči vanjo zadene z glavo. Varovanje na pas ni primerno, ko se iz sidrišča pleza neposredno v prečko, ali ko obstaja možnost dolgih padcev oz. padcev neposredno na sidrišče. Pri takšnem varovanju je nujno, da poteka vrv od varovalne naprave do plezalca najprej skozi (obračalno) vponko na sidrišču, saj se v primeru padca pred prvim nameščenim varovalom tako obremeni sidrišče in ne neposredno pas varujočega (Slika 1).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|250px|Slika 1: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. [[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pri varovanju poizkušamo pri morebitnem padcu čimbolj zmanjšati sunek sile na celoten varovalni sistem. Tako varujemo aktivno (Slika 3), kar pomeni, da v primeru padca s svojim gibanjem in kratkim spustom vrvi skozi napravo za varovanje čimbolj "mehko" oz. dinamično zaustavimo padec. Takšno varovanje pride v poštev predvsem pri športnem plezanju, v dobro zavarovanih smereh in dolgih športnih smereh.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje aktivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 3: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pasivno varovanje izvajamo takrat, ko nimamo prostora za gibanje. Običajno je to na visečih sidriščih, kjer sunek sile ublažimo neposredno s svojo težo (Slika 4). V takšnih primerih je običajno bolje napravo za varovanje vpeti neposredno v center sidrišča, pri čemer pa moramo preprečiti poteg sidrišča navzgor.<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|Slika 4: Pasivno varovanje na pas (Vir: DAV)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Pri varovanju se moramo zavedati sunkov sile na varujočega. Ko napredujoči plezalec pade, se zaradi sunka sile ustvari tudi sila na varovalca. Zato moramo poskrbeti, da je varujoči ustrezno zavarovan in postavljen, da ga sila padca ne vrže iz ravnotežja ali mu povzroči celo udarec in poškodbe (Slika 5).<br> <br />
<br />
[[Image:Varovanje v center s telesom kot protiutez.jpg|thumb|center|700px|Slika 5: Varovanje v center s telesom kot protiutežjo (Vir: DAV)]]<br />
<br />
==== <br>Varovanje v center sidrišča ====<br />
<br />
Če varovanje na pas ni mogoče iz razlogov, ki smo jih našteli zgoraj (viseče sidrišče, malo prostora, neudobno varovališče, streha nad varovališčem, velika razlika v teži plezalcev, ni možnosti za protivezavo...), se odločimo za varovanje neposredno v center sidrišča. <br> <br />
<br />
V tem primeru napravo za varovanje vpnemo v center sidrišča. Pri tem moramo paziti na naslednje: <br />
<br />
*Onemogočiti moramo možnost, da nam center sidrišča, v primeru padca napredujočega, potegne navzgor oz. izven dosega rok. V ta namen izdelamo protivezavo ali pa poskrbimo, da smo vpeti v center sidrišča in ne neposredno v eno izmed fiksnih točk, saj tako z našo težo preprečimo poteg navzgo. <br />
*V primeru uporabe ploščice, mora zavorna vrv tečti nujno skozi obračalno vponko. Če napredujoči pade neposredno na sidrišče in ne uporabljamo obračalne vponke, položaj vrvi ne zagotavlja zadovoljivega trenja na varovalni napravi (zvonček). Če pa zavorna vrv teče skozi obračalno vponko, ki je lahko vpeta neposredno ob varovalo ali eno izmed fiksnih točk, je potek vrvi takšen, da v primeru padca zagotavlja ustrezno trenje. Obračalno vponko lahko izpnemo takrat, ko napredujoči vpne zanesljivo vmesno varovanje.<br><br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|250px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br><br />
<br />
== <br> Varovanje drugega v navezi<br> ==<br />
<br />
Pri varovanju drugega v navezi napravo za varovanje vpnemo neposredno v center sidrišča. Tako v primeru padca celotno obremenitev prevzame sidrišče. Pazimo, da pravočasno pobiramo vrv in s tem preprečimo večje padce. <br />
<br />
Priporočljiva je uporaba ploščic, ki omogočajo uporabo samozateznega varovanja drugega v navezi (ATC guide, Reverso).</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1964Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:26:55Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove gibanja naveze|gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1962Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-11T19:26:29Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [[Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]].<br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1948Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-05T15:50:40Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče, najprej preverimo trdnost klinov, si v enem izmed njih uredimo samovarovanje, ter velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano, najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem v klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov, je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo novega sidrišča in kasnejše podiranje le-tega. Seveda pa je potrebno vsako že izdelano sidrišče preveriti. Prav tako je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati v visečem sidrišču,&nbsp; ali sidrišču ko je izpostavljeno padajočemu kamenju. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za saboj preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to soplezalec sporočil. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samozateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enak eleganten način tudi varovanje dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog bodisi preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, ali pa si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le-ta priplezal do sidrišča, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče, vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema varovanja. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1947Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-05T15:42:50Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako pogosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd.), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo, na drugi strai pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno, za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsako varovalo ima svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini, so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev, so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če je razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še preden zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja razpoki in ne obratno. Vendar če je le možno, je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko večjo nosilnost v prečni smeri, kot vzdolžni, kjer obremenitev vleče klin iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
[[Oprema_za_skalno_plezanje#Metulji|Metulji]] in [[Oprema_za_skalno_plezanje#Zati.C4.8Di|zatiči], ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih, pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno, pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa lahko isti metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, kar izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v njegovih skrajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako popolnoma skrčen metul izgubi funkcijo, razširjanja metulja ob obremenitvi, ki povečuje trenje med skalo in metuljem. Metuljev nikoli ne smemo nameščati v razpoke v skrajno skrčeni poziciji ali jih v takšni poziciji celo potiskati v razpoke. Takšnega metulja ni več moč sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev moramo biti pozorni tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne/pričakovane obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri v kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je potrebno zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi, npr. navzgor ali vstran. Posebno pozornost pri uporabi zatičev moramo nameniti izdelavi sidrišča. Na sidrišču namreč lahko nastopijo obremenitve v različni smereh. Pravilno nameščanje zatičev in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno, v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja vrvi, se to pri plezanju v gorah pogosto pojavlja. Smeri, posebej klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestih, kjer so za to dane najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkih trakov, kot so v uporabi pri športnem plezanju, uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko jih nameščamo v naravne razčlembe (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri delno zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. S podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju sistemov, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju le-teh, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazan na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč, lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
V poglavju Oprema so opisane tudi vrste [[Osnovna_plezalna_oprema#Vrv|vrvi]], ki jih uporabljamo pri plezanju. Prednost dvojne vrvi je predvsem v možnosti vpenjanja vsakega pramena posebej.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo-desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.<br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1946Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-05T15:07:10Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih, pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako na gosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo na drugo stran pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsak ima tako svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še predno zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja poki in ne obratno. Vendar, če je možnost je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko boljšo nasilnost v prečni smeri, kot v primeru, da obremenitev vleče iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa že lahko posamezen metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, ker izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v krajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako se izgubi funkcija, da obremenitev razširja metulja in s tam povečuje trenje med skalo in metuljem. Prav tako metulj nikoli ne smemo uporabiti v skrajno ozki poziciji nameščati v razpoko. Takšnega metulja ni moč več sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev je treba biti pozoren tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je treba zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi npr. navzgor. Posebno pozornost pri tem velja v primeru izdelave sidrišča s pomočjo zatičev. Na sidrišču namreč lahko nastopijo v različni smereh. Pravilno nameščanje in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja, se to pogosto pojavlja pri plezanju v gorah. Smeri, posebno klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestu, kje so za to najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkega traku, kot so v uporabi pri športnem plezanju uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko ga namestimo preko naravnih razčlemb (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri v ne celoti zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. Z podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju sistemov, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazana na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pod poglavjem oprema so opisane tudi vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Vrv vrvi], ki jih uporabljamo pri plezanju. Poleg drugih prednosti, je prednost dvojne vrvi tudi ta, da lahko vpenjamo vsak pramen posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.&nbsp; <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1945Gibanje naveze v skalnih smereh2012-02-05T15:06:16Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Tehnika varovanja je iz varovanja z vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s [[Vozli#Pol-bi.C4.8Dev_vozel|polbičevim vozlom]], danes pa se večinoma varuje s pomočjo [[Osnovna plezalna oprema#Naprava_za_varovanje|različnih varoval]], ki jih uporabljamo tudi pri raznih vrvnih manevrih. Glede na okoliščine, se odločimo bodisi za varovanje na pas, kjer imamo varovalo ali polbičev vozel z vponko vpet v manevrsko zanko pasu, bodisi za varovanje v center sidrišča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo na odločitev o tipu varovanja so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas, v primeru padca, del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem moramo upoštevati, da je sunek sile na varovalca, v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec, ob padcu napredujočega, poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne, ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega, si moramo varovališče urediti na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [[Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje|naprave za varovanje]] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo, 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, kadar poteka vrv od varovalca, preko vmesnega varovanja, do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja, ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta ("zvonček"). <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le-to izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Vrv moramo speljati skozi center sidrišča, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center sidrišča varujemo, kot že omenjeno, v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, kadar je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem (streha, previs), v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti, da sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da bi varovalec zadel z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo poteg navzgor oz. uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišča. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča, naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo, t.j. na problem padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi z napeljavo vrvi preko dveh vponk v centru, ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih,pride do porušitve sidrišča.<br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako na gosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo na drugo stran pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsak ima tako svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še predno zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja poki in ne obratno. Vendar, če je možnost je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko boljšo nasilnost v prečni smeri, kot v primeru, da obremenitev vleče iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa že lahko posamezen metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, ker izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v krajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako se izgubi funkcija, da obremenitev razširja metulja in s tam povečuje trenje med skalo in metuljem. Prav tako metulj nikoli ne smemo uporabiti v skrajno ozki poziciji nameščati v razpoko. Takšnega metulja ni moč več sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev je treba biti pozoren tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je treba zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi npr. navzgor. Posebno pozornost pri tem velja v primeru izdelave sidrišča s pomočjo zatičev. Na sidrišču namreč lahko nastopijo v različni smereh. Pravilno nameščanje in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja, se to pogosto pojavlja pri plezanju v gorah. Smeri, posebno klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestu, kje so za to najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkega traku, kot so v uporabi pri športnem plezanju uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko ga namestimo preko naravnih razčlemb (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri v ne celoti zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. Z podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju sistemov, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazana na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pod poglavjem oprema so opisane tudi vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Vrv vrvi], ki jih uporabljamo pri plezanju. Poleg drugih prednosti, je prednost dvojne vrvi tudi ta, da lahko vpenjamo vsak pramen posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.&nbsp; <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_lednih_smereh&diff=1853Gibanje naveze v lednih smereh2012-01-31T21:41:06Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]], kot tudi za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]]. <br />
<br />
== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==<br />
<br />
Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno [[Varovanje|varovanje]]. <br />
<br />
[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Slika 1: Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. (Vir: Petzl)]]<br />
<br />
== Uporaba Lednih vijakov ==<br />
<br />
[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni. <br />
<br />
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja. <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===<br />
<br />
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu! <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Slika 2: Levo - nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno - začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku. <br />
<br />
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse. <br />
<br />
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Slika 3: Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 4), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 4: Pozitivni kot uvijanja vijaka (Vir: PV)]]<br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===<br />
<br />
Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu. <br />
<br />
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Zaporedna vezava vijakov (Vir: PV)]] <br />
<br />
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko. <br />
<br />
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki. <br />
<br />
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.<br>Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".<br />
<br />
= Spust po vrvi v lednih smereh =<br />
<br />
Zaradi narave samega ledu, kot medija, ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti. <br />
<br />
*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]].To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu, led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča, zaželjeno je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo. <br />
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča, nato izbira varnega mesta za spust in nato prostorno stojišče. <br />
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_lednih_smereh&diff=1852Gibanje naveze v lednih smereh2012-01-31T21:40:52Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]], kot tudi za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]]. <br />
<br />
== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==<br />
<br />
Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno [[Varovanje|varovanje]]. <br />
<br />
[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Slika 1: Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. (Vir: Petzl)]]<br />
<br />
== Uporaba Lednih vijakov ==<br />
<br />
[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni. <br />
<br />
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja. <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===<br />
<br />
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu! <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Slika 2: Levo - nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno - začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku. <br />
<br />
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse. <br />
<br />
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Slika 3: Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 4), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 4. Pozitivni kot uvijanja vijaka (Vir: PV)]]<br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===<br />
<br />
Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu. <br />
<br />
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Zaporedna vezava vijakov (Vir: PV)]] <br />
<br />
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko. <br />
<br />
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki. <br />
<br />
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.<br>Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".<br />
<br />
= Spust po vrvi v lednih smereh =<br />
<br />
Zaradi narave samega ledu, kot medija, ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti. <br />
<br />
*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]].To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu, led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča, zaželjeno je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo. <br />
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča, nato izbira varnega mesta za spust in nato prostorno stojišče. <br />
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_lednih_smereh&diff=1851Gibanje naveze v lednih smereh2012-01-31T21:40:25Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]], kot tudi za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]]. <br />
<br />
== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==<br />
<br />
Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno [[Varovanje|varovanje]]. <br />
<br />
[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Slika 1: Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. (Vir: Petzl)]]<br />
<br />
== Uporaba Lednih vijakov ==<br />
<br />
[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni. <br />
<br />
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja. <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===<br />
<br />
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu! <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Slika 2: Levo - nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno - začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku. <br />
<br />
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse. <br />
<br />
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Slika 3: Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 4), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 4. Pozitivni kot uvijanja vijaka (Vir: PV)]]<br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===<br />
<br />
Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu. <br />
<br />
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 5. Zaporedna vezava vijakov (Vir: PV)]] <br />
<br />
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko. <br />
<br />
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki. <br />
<br />
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.<br>Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše".<br />
<br />
= Spust po vrvi v lednih smereh =<br />
<br />
Zaradi narave samega ledu, kot medija, ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti. <br />
<br />
*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]].To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu, led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča, zaželjeno je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo. <br />
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča, nato izbira varnega mesta za spust in nato prostorno stojišče. <br />
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_lednih_smereh&diff=1850Gibanje naveze v lednih smereh2012-01-31T21:39:58Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]], kot tudi za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]]. <br />
<br />
== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==<br />
<br />
Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno [[Varovanje|varovanje]]. <br />
<br />
[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Slika 1: Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. (Vir: Petzl)]]<br />
<br />
== Uporaba Lednih vijakov ==<br />
<br />
[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni. <br />
<br />
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja. <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===<br />
<br />
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu! <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Slika 2: Levo - nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno - začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku. <br />
<br />
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse. <br />
<br />
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Slika 3: Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 4), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 4. Pozitivni kot uvijanja vijaka (Vir: PV)]]<br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===<br />
<br />
Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu. <br />
<br />
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov (vir PV)]] <br />
<br />
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko. <br />
<br />
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki. <br />
<br />
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.<br>Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše". <br />
<br />
= Spust po vrvi v lednih smereh =<br />
<br />
Zaradi narave samega ledu, kot medija, ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti. <br />
<br />
*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]].To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu, led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča, zaželjeno je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo. <br />
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča, nato izbira varnega mesta za spust in nato prostorno stojišče. <br />
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_lednih_smereh&diff=1849Gibanje naveze v lednih smereh2012-01-31T21:37:50Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Plezanje zaledenelih slapov se je v zadnjih desetletjih tudi v Sloveniji razvilo iz občasnega treninga alpinistov za vzpone v gorah v samostojno športno panogo s svojo množico privržencev. Z ledom se plezalci seveda ne srečujemo le v zaledenelih slapovih, ampak nam pogosto omogoča [[Varovanje|varovanje]] in napredovanje tudi v gorah. Za varno udejstvovanje pri tovrstnem plezanju je poleg ustrezne fizične pripravljenosti in tehnike plezanja pomembno tudi poznavanje in znanje uporabe [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|lednih vijakov]]. Le ti predstavljajo namreč glavne varovalne pripomočke, ki jih pri tovrstnem plezanju uporabljamo tako za [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vmesno varovanje]], kot tudi za izdelavo [[Sidrišča v ledu|sidrišč]]. <br />
<br />
== Posebnosti gibanja naveze v ledu ==<br />
<br />
Gibanje naveze v zaledenelem slapu se ne razlikuje bistveno od osnovnega načina [[Osnove gibanja naveze|gibanja v navezi]]. Pomembna razlika je v tem, da nam led takorekoč povsod nudi tudi možnost izdelave [[Sidrišča v ledu|sidiršč]]. Kljub temu, je potrebno mesto za sidrišča pametno izbirati. To predvsem velja zaradi udobnega menjevanja plezalcev. Poleg tega lahko ustrezna pozicija sidrišča prepreči da led, ki ga kruši prvi plezalec pada na varujočega. Zato [[Osnove gibanja naveze#Vloge_v_navezi|vodilni v navezi]] vedno izbere takšen prostor, ki mu bo tudi pri plezanju soplezalca naprej omogočal varno [[Varovanje|varovanje]]. <br />
<br />
[[Image:Ledno-plezanje-mesto-sidrisca.jpg|thumb|center|200x300px|Slika 1: Sidrišče naj bo umaknjeno od vpadnice napredujočega. (Vir: Petzl)]]<br />
<br />
== Uporaba Lednih vijakov ==<br />
<br />
[[Varovanje|Varovanje]] pri plezanju v ledu praviloma urejamo z nameščanjem [[Oprema za plezanje lednih smeri#Ledni_vijaki|lednih vijakov]]. Zasnovani so tako, da omogočajo hitro namestitev in zagotavljajo visoko nosilnost. Dobro nameščen ledni vijak v homogenem ledu zdrži približno toliko kot svedrovec v skali. Da bi nam vijaki kar najbolje služili, moramo gledati na to, da uporabljamo kvalitetne modele in jih ustrezno vzdržujemo, saj se bomo le tako lahko z njimi učinkovito varovali. Poleg ostrih zob je najbolj pomembna gladkost zunanje in notranje površine vijaka. Zato poskrbimo, da so vijaki med transportom ustrezno zaščiteni. <br />
<br />
Kam in kdaj namestiti ledni vijak? Od vsakega plezalca je odvisno, koliko lednih vijakov bo namestil v nekem raztežaju. Bolj pomembna od količine pa sta pravi način in kraj nameščanja. <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v kakovosten led ===<br />
<br />
Vijake nameščamo na mestih, ko lahko varno stojimo in se zanesljivo držimo. Vse opravimo z eno roko, z drugo se držimo za dobro zabit cepin. Vijak praviloma vrtamo nekako od višine pasu do višine ramen, kjer lahko uporabimo največjo silo in smo najbolj stabilni. Nekateri se med vrtanjem želijo dodatno "zavarovati". To lahko storimo tako, da vrv s kompletom vpnemo v konico na ratišču cepina. Nikakor pa ne napeljujemo vrvi preko okla cepina, ker ga lahko že pri majhni obremenitvi izpulimo iz ledu! <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov-namescanje.jpg|thumb|center|400x300px|Levo: nameščanje lednega vijaka z eno roko. Desno: začasno dodatno zavarovanje v ratišče cepina. (vir: Petzl katalog)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Če se le da, za namestitev vijaka izberemo dovolj debelo, homogeno plast ledu, ki je sprijeta s podlago (skalo). V stoječih svečah (ang. freestanding pillar) lahko vrtamo, če presodimo, da so strukturno dovolj trdne. V normalnih razmerah lahko na primer v slapu Lambada brez skrbi vrtamo povsem zanesljive vijake. Zelo vitke sveče, ali sveče s številnimi razpokami, pa je treba jemati skrajno resno in se za varovanje v njih odločati po tehtnem premisleku. <br />
<br />
V viseče sveče in zavese praviloma NE vrtamo, saj obstaja nevarnost, da se odlomijo, pri čemer nas bo vpeto varovanje potegnilo za seboj. Na žalost poznamo več takšnih primerov iz prakse. <br />
<br />
Za uvijanje vijakov poskusimo najti površine z majhno površinsko napetostjo (vdolbine, ravnine), saj v nasprotnem primeru med vrtanjem (tako kot pri zabijanju cepina), lahko pride do izrazitega pokanja ali lomljenja ledu okrog vijaka. Če je površina ledu preperela, le-to najprej odstranimo. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Uporaba-lednih-vijakov.jpg|thumb|center|300x400px|Primer pravilne in napačne namestitve lednih vijakov (vir: Petzl katalog)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
Vijake zavijamo rahlo navzgor (pod horizontalo – glej sliko 1), ker je v tem položaju nosilnost vijaka zaradi obnašanja ledu ob obremenitvi – padcu, največja. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1. Pozitivni kot uvijanja vijaka (vir PV)]] <br />
<br />
=== Nameščanje vijakov v led slabše kakovosti ===<br />
<br />
Le v zelo poroznem in nehomogenem ledu, kjer pričakujemo, da navoj ne bo držal, vijake uvijemo obratno, torej približno pod kotom 10° navzdol. Če nismo prepričani o kvaliteti ledu, bomo storili najbolje, da vijak zavijemo pod pravim kotom glede na površino ledu. <br />
<br />
Pod pravim kotom nameščamo tudi vijake, ki jih v zelo tankem ledu ne moremo zaviti do konca. Ročico vpetja skrajšamo z namestitvijo najlonske zanke na cev vijaka, neposredno ob površini ledu. Nosilnost napol zavitih vijakov v zelo tankem ledu lahko močno povečamo z zelo učinkovito zaporedno vezavo, na način ki ga kaže Slika 2. <br />
<br />
[[Image:Naveza led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Zaporedna vezava vijakov (vir PV)]] <br />
<br />
Vijak zavijamo z občutkom za silo, ki je potrebna za to. Če se vijak nenadoma ustavi, smo zelo verjetno naleteli na skalo in nam ga bo nadaljnje pritiskanje uničilo. Če vijak gleda iz ledu manj kot 5 cm, ga še vedno lahko vpnemo normalno, sicer ga skrajšamo z zanko. <br />
<br />
Izbira dolžine vijakov je pomembna predvsem v mejnih pogojih – v zelo slabem, nehomogenem ledu z veliko lukenj ali ledu, pomešanem s snegom, uporabimo čim daljše vijake. V zelo tankem ledu, kjer hitro pridemo do skale, pa krajše. Najbolj uporabne dolžine, ki omogočajo polno nosilnost, so okrog 17cm. Naslednja najbolj uporabna dolžina za tanjši led je 13cm. Najdaljše, 20 in več cm dolge vijake pa uporabljamo le izjemoma, ko zares pričakujemo slab led, saj so nerodni, težki in v normalnih razmerah ne nudijo nobene prednosti pred nekoliko krajšimi vijaki. <br />
<br />
Plezanje ledu na soncu je zelo lepo doživetje. Zavedati pa se moramo, da povišane temperature slabšajo kvaliteto ledu in nameščenega varovanja. Vijaki se lahko kaj hitro segrejejo, da se led okrog njih stali, tako da lahko celo izpadejo. V takih primerih moramo ravnati posebno preudarno in opravljati vzpone dovolj zgodaj ali hitro, iskati senčne predele v slapu ali pa zaščititi vijake s snegom, če je to seveda mogoče.<br>Varovanje lahko v ledu urejamo tudi z nameščanjem zank okrog naravnih tvorb – ledenih stebričkov ali lukenj, pri čemer velja pravilo "debelejše je močnejše". <br />
<br />
= Spust po vrvi v lednih smereh =<br />
<br />
Zaradi narave samega ledu, kot medija, ima spust po vrvi v lednih smereh nekaj posebnosti. <br />
<br />
*Pomembna je izbira ustreznega mesta za [[Sidrišča za spust v ledu|sidrišče za spust]].To mora biti varno pred morebitnimi padajočimi kosi ledu, led mora biti dovolj dober, da omogoča izdelavo zanesljivega sidrišča, zaželjeno je, da je na varovališču dovolj prostora, da lahko stojimo. <br />
*Primarni kriterij izbire je dober led za izdelavo sidrišča, nato izbira varnega mesta za spust in nato prostorno stojišče. <br />
*Zaradi uporabe rokavic na tanki in včasih poledeneli vrvi je uporaba samovarovanja pri spuščanju po vrvi v ledu obvezna. Debele rokavice lahko močno otežijo zaviranje!</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_ledu&diff=1848Sidrišča v ledu2012-01-31T21:35:48Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …) <br />
<br />
== Osnovno sidrišče ==<br />
<br />
Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). Na visečem sidrišču uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati.<br> <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Sidrišče Abalakov ==<br />
<br />
S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (dopolnimo ga lahko z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==<br />
<br />
Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno. <br />
<br />
=== Sidrišče iz lednih vijakov ===<br />
<br />
Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo!<br> <br />
<br />
=== Abalakov ===<br />
<br />
V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_ledu&diff=1847Sidrišča v ledu2012-01-31T21:34:31Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …) <br />
<br />
== Osnovno sidrišče ==<br />
<br />
Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). Na visečem sidrišču uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati.<br> <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Sidrišče Abalakov ==<br />
<br />
S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (dopolnimo ga lahko z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2: Sidrišče Abalakov (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==<br />
<br />
Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno <br />
<br />
=== Sidrišče iz lednih vijakov ===<br />
<br />
Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo!<br> <br />
<br />
=== Abalakov ===<br />
<br />
V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_ledu&diff=1846Sidrišča v ledu2012-01-31T21:34:16Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>Čimbolj kakovosten led in varno stojišče sta glavna dejavnika pri izboru mesta za sidrišče v ledu. Na varovališču moramo biti varni pred padajočim ledom, morebitnimi visečimi svečami in ledom, ki ga bo krušil soplezalec v naslednjem raztežaju. V primeru kakovostnega ledu mora biti sidrišče sestavljeno iz najmanj dveh [[Oprema za plezanje lednih smeri#Pripomo.C4.8Dki_za_varovanje_v_ledu|vijakov]]. Če je led slabši, število vijakov ustrezno povečamo, ali pa uporabimo katerega od alternativnih načinov izdelave [[Sidrišča v skali|sidrišča]] (drevo, skala, …) <br />
<br />
== Osnovno sidrišče ==<br />
<br />
Zaradi lastnosti ledu (krhkost, pokanje…) morajo biti vijaki na kakovostnem sidrišču zamaknjeni vsaj 15 – 20 cm po horizontali in 30 – 50 cm po vertikali (Slika 1). Na visečem sidrišču uporabimo vsaj tri vijake. Najbolje je uporabiti t.i. zaporedno povezano sidrišče (Slika 1), kjer je stalno obremenjen samo en vijak, ostali pa prevzamejo svojo vlogo, če glavni začne popuščati.<br> <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 1.jpg|thumb|center|300px|Slika 1: Osnovno sidrišče v ledu (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Sidrišče Abalakov ==<br />
<br />
S pomočjo vijakov lahko v ledu izdelamo tudi t.i. Abalakovo sidrišče, poimenovano po ruskem alpinistu Vitaliju Abalakovu, ki ga je razvil v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu, da se večinoma uporablja za spuste, ga lahko koristno uporabimo tudi za sidrišče pri vzponu (dopolnimo ga lahko z vijakom), predvsem kadar predvidimo spuste po smeri vzpona. Izdelamo ga tako, da z vsake strani, vsaj 15 cm narazen, horizontalno izvrtamo dve luknji pod kotom 60º, ki se v ledu sekata pod pravim kotom (Slika 2.). Skozi luknji nato napeljemo vsaj 7mm debelo pomožno vrvico ali trak, jo zvežemo in sidrišče je pripravljeno. Tovrstno sidrišče je mogoče izdelati tudi v vertikalni ravnini. Izdelava Abalaka že med vzponom je posebej priporočljiva predvsem takrat, kadar vemo, da se bomo po slapu navzdol tudi spuščali. V tem primeru imamo namreč sidrišča za spust že pripravljena. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca led 2.jpg|thumb|center|300px|Slika 2. Sidrišče Abalakov (vir PV)]] <br />
<br />
== Sidrišča za plezanje z varovanjem od zgoraj ==<br />
<br />
Sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj lahko uredimo na več načinov, glede na to, kaj je v danih razmerah najbolj ugodno <br />
<br />
=== Sidrišče iz lednih vijakov ===<br />
<br />
Sidrišče iz lednih vijakov uporabimo, kadar je led dober in je dovolj mraz. Uporabimo vsaj dva vijaka, ki ju [[Sidrišča v ledu#Osnovno_sidri.C5.A1.C4.8De|zaporedno povežemo]].V primeru, da je led slabše kvalitete, namesto zaporedno vezanih vijakov uporabimo [[Sidrišča v skali#Sidri.C5.A1.C4.8Da_na_manj_zanesljivih_to.C4.8Dkah|fiksno trikotno sidrišče]], ter mu dodamo še dodaten vijak, ki prevzame obremenitev, v primeru odpovedi primarnega sidrišča. Sidrišče periodično kontroliramo!<br> <br />
<br />
=== Abalakov ===<br />
<br />
V primeru, da za sidrišče za plezanje z varovanjem od zgoraj uporabimo sidrišče [[Sidrišča v ledu#Sidri.C5.A1.C4.8De_Abalakov|Abalakov]], za ta namen zaporedno povežemo dva Abalakova, ali pa enemu dodamo ledni vijak, ki ni obremenjen, ampak služi le kot rezerva. Za sidrišče uporabimo najlonski trak, ali pa vsaj 6mm debelo dvojno pomožno vrvico.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1845Gibanje naveze v skalnih smereh2012-01-31T21:29:11Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Varovanje je iz varovanja s vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s polbičevim vozlom, danes pa se večinoma varuje s pomočjo [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje različnih varoval], ki jih uporabljamo pri različnih manevrih. Glede na okoliščine se odločimo za varovanje na pas, kjer imamo ali varovalo ali polbičev vozel s vponko vpet v manevrsko zanko pasu, ali za varovanje v center varovališča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo za kater tip varovanja se odločimo so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas v primeru padca del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem je potrebno upoštevati, da je sunek sile na varovalca v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega je treba, da se pripravimo na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje naprave za varovanje] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, poteka vrv od varovalca preko vmesnega varovanja do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le ta izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Sistem skozi katerega speljemo vrv mora biti vpet v center, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center varujemo, kot že omenjeno v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, da je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem, v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da varovalec lahko zadane z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo potek navzgor oziroma uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišč. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo. Torej v primeru padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi s speljavo vrvi preko dveh vponk v centru ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih,pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako na gosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo na drugo stran pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsak ima tako svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝) (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še predno zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja poki in ne obratno. Vendar, če je možnost je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko boljšo nasilnost v prečni smeri, kot v primeru, da obremenitev vleče iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa že lahko posamezen metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, ker izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v krajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako se izgubi funkcija, da obremenitev razširja metulja in s tam povečuje trenje med skalo in metuljem. Prav tako metulj nikoli ne smemo uporabiti v skrajno ozki poziciji nameščati v razpoko. Takšnega metulja ni moč več sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev je treba biti pozoren tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika 8: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Black Diamond)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je treba zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi npr. navzgor. Posebno pozornost pri tem velja v primeru izdelave sidrišča s pomočjo zatičev. Na sidrišču namreč lahko nastopijo v različni smereh. Pravilno nameščanje in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja, se to pogosto pojavlja pri plezanju v gorah. Smeri, posebno klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestu, kje so za to najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkega traku, kot so v uporabi pri športnem plezanju uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko ga namestimo preko naravnih razčlemb (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri v ne celoti zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. Z podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju sistemov, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazana na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika XX: Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika XX: Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pod poglavjem oprema so opisane tudi vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Vrv vrvi], ki jih uporabljamo pri plezanju. Poleg drugih prednosti, je prednost dvojne vrvi tudi ta, da lahko vpenjamo vsak pramen posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.&nbsp; <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]]<br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1844Gibanje naveze v skalnih smereh2012-01-31T21:26:07Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Varovanje je iz varovanja s vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s polbičevim vozlom, danes pa se večinoma varuje s pomočjo [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje različnih varoval], ki jih uporabljamo pri različnih manevrih. Glede na okoliščine se odločimo za varovanje na pas, kjer imamo ali varovalo ali polbičev vozel s vponko vpet v manevrsko zanko pasu, ali za varovanje v center varovališča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo za kater tip varovanja se odločimo so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas v primeru padca del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem je potrebno upoštevati, da je sunek sile na varovalca v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega je treba, da se pripravimo na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje naprave za varovanje] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, poteka vrv od varovalca preko vmesnega varovanja do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 2: Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3: Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le ta izgubi svojo funkcijo. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Sistem skozi katerega speljemo vrv mora biti vpet v center, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (Vir: PV)]] <br />
<br />
V center varujemo, kot že omenjeno v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, da je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem, v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da varovalec lahko zadane z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo potek navzgor oziroma uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišč. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo. Torej v primeru padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi s speljavo vrvi preko dveh vponk v centru ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih,pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 5: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (Vir: PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako na gosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo na drugo stran pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsak ima tako svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika : Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝). (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še predno zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja poki in ne obratno. Vendar, če je možnost je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko boljšo nasilnost v prečni smeri, kot v primeru, da obremenitev vleče iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa že lahko posamezen metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, ker izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v krajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako se izgubi funkcija, da obremenitev razširja metulja in s tam povečuje trenje med skalo in metuljem. Prav tako metulj nikoli ne smemo uporabiti v skrajno ozki poziciji nameščati v razpoko. Takšnega metulja ni moč več sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev je treba biti pozoren tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika X: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Bdel)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je treba zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi npr. navzgor. Posebno pozornost pri tem velja v primeru izdelave sidrišča s pomočjo zatičev. Na sidrišču namreč lahko nastopijo v različni smereh. Pravilno nameščanje in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja, se to pogosto pojavlja pri plezanju v gorah. Smeri, posebno klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestu, kje so za to najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkega traku, kot so v uporabi pri športnem plezanju uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko ga namestimo preko naravnih razčlemb (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri v ne celoti zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. Z podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju. (Vir: Petzll)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika : Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju sistemov, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazana na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika : Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika : Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pod poglavjem oprema so opisane tudi vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Vrv vrvi], ki jih uporabljamo pri plezanju. Poleg drugih prednosti, je prednost dvojne vrvi tudi ta, da lahko vpenjamo vsak pramen posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir:Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.&nbsp; <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Gibanje_naveze_v_skalnih_smereh&diff=1843Gibanje naveze v skalnih smereh2012-01-31T21:23:55Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Gibanje v gorskem svetu je že samo po sebi specifično. Če v lažjem gorskem svetu gibanje od nas še ne zahteva posebne tehnike in zbranosti, pa se s težavnostjo terena to hitro spreminja. Ko ne moremo več napredovati le po dveh, začnemo najprej za oporo, pri višjih težavnosti pa tudi za napredovanje uporabljati roke. Ko tehnične težave ali drugi objektivni dejavniki (krušljivost, izpostavljenost itd) dosežejo stopnjo, kjer se eden ali oba plezalca ne gibata več suvereno ali pa želimo z varovanjem povečati stopnjo varnosti se navežemo na vrv. Ko se dva ali trije plezalci navežejo na vrv, to imenujemo naveza. Pri gibanju po ledenikih so lahko v navezi tudi več kot trije plezalci, pri plezanju v skalnih smereh pa se večinoma uporablja naveza dveh, največ treh soplezalcev. <br />
<br />
== Vrste naveze ==<br />
<br />
Največkrat plezamo v navezi dveh, kjer se plezalca izmenjavata v vodstvu – vsak pleza en raztežaj v vodstvu in naslednjega kot drugi. Takšno navezo imenujemo enakovredna naveza. V primeru, da je eden od plezalcev manj izkušenj, slabše tehnično pripravljen, voden s strani gorskega vodnika, oziroma iz kakšnega koli drugega razloga, ves čas pleza kot drugi, tako navezo imenujemo neenakovredna naveza. Torej eden pleza vse raztežaje v vodstvu, drugi ves čas pleza kot drugi. Tudi pri trojni navezi navadno ves čas pleza v vodstvu isti plezalec. V kolikor so v trojni navezi enakovredni plezalci, vodstvo izmenjujejo ne na vsakem sidrišču, temveč si smer navadno razdelijo po sklopih. Vsak pleza v vodstvu določeno število raztežajev, nato se zamenjajo. <br />
<br />
== Kdaj in kje se navežemo ==<br />
<br />
Ob kakšni stopnji tehničnih težavnosti oziroma pri kakšnih okoliščinah se navežemo je stvar odločitve soplezalcev, ki je odvisna od izkušenj, psiho-fizične pripravljenosti, pri začetnikih pa II. stopnja nekako velja za mejo, kjer je varovanje že smiselno. Ne glede na težavnost, ki jo je plezalcev sposoben plezati nenavezan, mora biti plezalec sposoben predvidevati nadaljnji potek in težavnost smeri in se navezati še na mestu, kjer bo to lahko udobno, predvsem pa varno storil. Če plezalec predolgo ˝vztraja˝ in se znajde v ne izhodnem položaju, bo situacijo težko rešil, kljub vsej potrebni opremi za varovanje. Zato se navežemo na mestu, kjer lahko izdelamo dobro varovališče in se varno pripravimo na nadaljevanje vzpona kot naveza. <br />
<br />
== Priprava soplezalcev in opreme za plezanje ==<br />
<br />
Če tudi se ne bomo varovali od začetka smeri, je smiselno, da za plezanje pripravimo pod steno. Poleg namestitve čelade, nase oblečemo pas na katerega obesimo za plezanje potrebno opremo, ne potrebno pa pustimo v nahrbtniku, saj nas bo tam veliko manj motila med plezanjem, kot če nam vse ˝visi˝ okoli pasu. Opremo si na pasu smotrno razporedimo, da bo le-ta čim manj moteča za gibanje in bomo imeli hkrati čim manj težav z iskanjem želenega kosa opreme med plezanjem. Pod smerjo oziroma na varovališču, kjer se začnemo varovat, najprej ˝premečemo˝ vrv, s čimer naredimo pregled vrvi, isto časno pa tudi preprečimo, da bi se med plezanjem na njej pojavili vozli, ki bi onemogočili nemoteno plezanje vodečega. Ko je vrv pripravljena se plezalec, ki bo raztežaj plezal v vodstvu naveže na zgornji konec vrvi, kar bo varovalcu olajšalo podajanje vrvi. Če uporabljamo dvojno vrv, se v primeru dve plezalcev oba privežeta na obe polovici vrvi. V kolikor bodo v navezi trije plezalci, se vodeči priveže na oba konca posameznih vrvi, plezalca, ki pa bosta plezala kot druga, se navežeta vsak na konec ene izmed obeh vrvi. Vodeči vzame vso opremo, ki jo bo potreboval za plezanje in vmesno varovanje ter izdelavo varovališča na koncu raztežaja. Enako, kot pri športnem plezanju, tudi v tej začetni fazi velja pravilo dvojnega preverjanja. Eden drugega kontroliramo kako smo navezani in če sta oba pripravljena za začetek plezanja-vodja s primerno opremo in varovalec zavarovan v center sidrišča in s pravilno vpeto vrvjo v varovalo. V smereh imata plezalca navadno seboj tudi nahrbtnik, ki ga nosi drugi v navezi. Ko sta oba pripravljena lahko začneta s plezanjem. S poveljem ˝varujem˝ varujoči sporoči soplezalcu, da je pripravljen in da lahko on začne s plezanjem. Same faze plezanja raztežaja in povelja so opisana pod osnovami [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnove_gibanja_naveze gibanja naveze]. <br />
<br />
== Varovanje prvega v navezi ==<br />
<br />
Varovanje je iz varovanja s vrvjo okoli pasu v preteklosti prešlo na varovanje s polbičevim vozlom, danes pa se večinoma varuje s pomočjo [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje različnih varoval], ki jih uporabljamo pri različnih manevrih. Glede na okoliščine se odločimo za varovanje na pas, kjer imamo ali varovalo ali polbičev vozel s vponko vpet v manevrsko zanko pasu, ali za varovanje v center varovališča. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti. Dejavniki, ki vplivajo za kater tip varovanja se odločimo so razmerje tež soplezalcev, lokacija varovališča (lopa), navajenost, zanesljivost varovališča itd. Z varovanjem na pas v primeru padca del sile prevzamemo že z lastno težo, ko nas sunek privzdigne. Pri tem je potrebno upoštevati, da je sunek sile na varovalca v primeru velikega razmerja teže med napredujočim in varovalcem, lahko zelo velik in se lahko varovalec poškoduje. V primeru velikega razmerja v teži, je smotrneje, da je težji plezalec varovan v center sidrišča. Ne glede na razmerje tež plezalcev, pa je nujno potrebno, da varovalec ni pripet v sidrišče s predolgo zanko vrvi. Varovalec mora namreč vedno doseči samo sidrišče, če tudi ga karkoli vrže iz ravnotežja, ga privzdigne ali mu spodrsne. Ne glede na tip varovanja prvega je treba, da se pripravimo na način, ki bo omogočal nemoteno podajanje vrvi. <br />
<br />
[[Image:Varovanje pasivno na pas.jpg|thumb|center|200px|Slika 1: Aktivno varovanje na pas (Vir: DAV)]]<br>Novejše [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Naprava_za_varovanje naprave za varovanje] (reverso, ATC-guide in druge ploščice) svojo funkcijo opravljajo le ob pravilnem poteku vrvi skozi varovalo samo. Najbolje lahko zaviramo, ko je kot med smerjo sile natega in med smerjo sile s katero zaviramo 180 stopinj. V tem primeru se preko varovala ustvarja trenje, ki zmanjšuje silo s katero mora varovalec zaustavljati vrv v primeru padca. To v praski pomeni, da mora sila v primeru padca vleči navzgor, mi pa z roko zaviramo s potegom vrvi navzdol. Takšno stanje se ob padcu vzpostavi v primeru, poteka vrv od varovalca preko vmesnega varovanja do padlega plezalca. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 3.png|thumb|center|400px|Slika 3. Pravilni potek vrvi pri zaustvaljanju padca (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Če plezalec še nima nameščenega vmesnega varovanja ali bi le-to izpadlo, padli pade mimo varovališča, varovalec pa ne more več zagotoviti zahtevanega poteka vrvi skozi varovalo, ki s tem izgubi svojo funkcijo, saj vrv v tem primeru teče le še preko vponke v katero je vrv vpeta. <br />
<br />
[[Image:Gibanje 4.jpg|thumb|center|150px|Slika 3. Primer poteka vrvi skozi varovalo, ko le ta izgubi svojo funkcijo. (vir:Petzl)]] <br />
<br />
Da preprečimo takšno situacijo, vrv že v samem sidrišču med varovalcem in napredujočim speljemo preko vponke ali sistema v centru sidrišča. Sistem skozi katerega speljemo vrv mora biti vpet v center, izjemoma v eno točko sidrišča v primeru sidrišča na svedrovcih. <br />
<br />
[[Image:Varovanje vrv skozi center.jpg|thumb|center|200px|Slika 4: Varovanje na pas, kjer vrv napredujočega nujno napeljemo skozi center sidrišča (vir PV)]] <br />
<br />
V center varujemo, kot že omenjeno v primeru velikega razmerja v teži plezalcev. Prav tako je nujno varovati v sidrišče tudi v primeru, da je varovališče v lopi ali pod kako drugo skalno zaporo nad varovališčem, v katero bi lahko zadeli v primeru, da nas privzdigne ob padcu napredujočega. Tudi v primeru varovanja v center sidrišča moramo poskrbeti sunek centra sidrišča ne more dvigniti tako visoko, da varovalec lahko zadane z glavo v strop/previs. Najbolje je, da onemogočimo potek navzgor oziroma uporabimo primerno dolg trak, če s tem ne pokvarimo drugih zahtev izdelave sidrišč. Tudi v primeru uporabe varovala (ploščice) v centru sidrišča naletimo na isto težavo, kot pri varovanju na telo. Torej v primeru padca napredujočega pred prvim vmesnim varovanjem. Temu se izognemo bodisi s speljavo vrvi preko dveh vponk v centru ali preko dodatne vponke v eni izmed točk sidrišča. Varianto z vponko v eni izmed točk sidrišča lahko uporabimo le v primeru zanesljive točke (svedrovec, dober klin). V primeru, da vrv teče skozi vponko v nezanesljivi točki, lahko ob močnejšem sunku ob padcih,pride do porušitve sidrišča. <br />
<br />
[[Image:Varovanje obracalna vponka.jpg|thumb|center|300px|Slika 6: Varovanje v center sidrišča z uporabo obračalne vponke (vir PV)]]<br />
<br />
== <br>Vmesno varovanje in vpenjanje vrvi<br> ==<br />
<br />
Za varno plezanje ni dovolj, da se na vrv le navežemo, vendar moramo poskrbeti tudi za zanesljivo sidrišče in vmesno varovanje. Kako na gosto varovanje nameščati, je odvisno od težavnosti in drugih lastnosti smeri (npr. splošne možnosti za nameščanje varovanja, krušljivost itd), plezalčeve psiho-fizične pripravljenosti in njegovega načina plezanja. V težjih smereh (gledano s strani posameznika) navadno nameščamo, če je seveda to možno, varovanje bolj pogosto, na lažjih delih manj, v nobenem primeru pa ne smemo plezati brez vmesnega varovanja. V kolikor vmesnega varovanja ne potrebujemo, tudi ni potrebe po plezanju v navezi. V primeru, da smo navezani zaradi soplezalca, ki pleza kot drugi, moramo biti odgovorni in zaradi varnosti celotne naveze nameščati vmesno varovanje. <br />
<br />
Za vmesno varovanje uporabljamo sisteme, katere vpenjamo na eni strani v klin, metulj ali drugo varovalo na drugo stran pa vpenjamo vrv. Kot omenjeno za vmesno varovanje uporabljamo različne pripomočke. V naših hribih so še vedno najpogostejši klini, pogosto v uporabi pa so tudi metulji, različne vrste zatičev in zagozd. Vsak ima tako svoje prednosti in slabosti, predvsem pa zahteve namestitve, ki bo omogočala prevzem obremenitve v primeru padca. <br />
<br />
Kline, ki se pri nas uporabljajo najpogosteje, nameščamo v skalne razpoke. Glede na to, da so lahko razpoke različno globoke in široke, temu primerno uporabljamo tudi različne vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Oprema_za_skalno_plezanje#Klini klinov]. Nekje najširše razpoke, kjer se še uporabljajo klini so razpoke široke do cca. 1cm. Včasih, ko še ni bilo metuljev so za širše razpoke uporabljali bonge [slika], vendar pa le-ti danes niso več v uporabi, saj je uporaba metuljev in zatičev v tem primeru hitrejša in zanesljivejša izbira. Glede na širino razpoke izberemo debelino klina. V širših razpokah se uporabljajo tako imenovani profilni klini, ki imajo V ali Z obliko, v tankih pokah pa tanki klini imenovani tudi ˝specialčki˝. <br />
<br />
[[Image:Specialni klin.jpg|thumb|center|300px|Slika : Primer klina za tanjše poke (˝specialček˝). (Vir: Grivel)]] <br />
<br />
Poleg izbire debeline klina, je pomembna tudi njegova dolžina. Če razpoka plitva in slepa, lahko daljši klin pride do njenega konca še predno zanesljivo ˝prime˝. Zato je v takšnem primeru bolje uporabiti krajši klin. Kadar uporabimo klin, ki ga ne uspemo zabiti povsem do ušesa, lahko ročico obremenitve skrajšamo s kavbojskim vozlom [slika]. Navadno se plezalec prilagaja poki in ne obratno. Vendar, če je možnost je za klin bolje uporabiti vodoravne razpoke. Klin ima namreč veliko boljšo nasilnost v prečni smeri, kot v primeru, da obremenitev vleče iz razpoke. Pravilna uporaba klinov je prikazana na spodnji sliki [slika]. <br />
<br />
Metulji in zatiči, ki jih imenujemo tudi gibljiva varovala, izhajajo predvsem iz granitnih plezalnih območij, kjer so razpoke preširoke za kline, lesene zagozde, ki so se nekdaj uporabljale na takih mestih pa so že zgodovina. Prednost obojih je predvsem hitra namestitev in odstranitev ter zanesljivost v primeru pravilne namestitve. Prednosti imajo tudi iz etičnega vidika, saj skale ne poškodujejo, niti ne puščajo sledi. Kot omenjeno pa imajo svoje zahteve glede nameščanja in poteka obremenitve, da so efektivna. Metulji so sestavljeni iz štirih nosilnih ploščic povezanih z mehanizmom, ki omogoča spreminjanje njihovega razpona in nosilne jeklenice. Metulji so različnih velikosti, zaradi gibajočih ploščic pa že lahko posamezen metulj namestimo v različno široke razpoke. Vsak metulj ima tako svoj spekter uporabne širine. Se pa razponi metuljev posameznih proizvajalcev prekrivajo, ker izboljša efektivnost seta metuljev. Metulj ni efektiven v krajnih legah. Poponoma razpeta lega ne nudi zadostne površine, ki bi bila v stiku s skalo. Prav tako se izgubi funkcija, da obremenitev razširja metulja in s tam povečuje trenje med skalo in metuljem. Prav tako metulj nikoli ne smemo uporabiti v skrajno ozki poziciji nameščati v razpoko. Takšnega metulja ni moč več sprostiti in odstraniti iz razpoke. V primeru, da ga iz razpoke ne moremo več odstraniti, se lahko tolažimo s tem, da smo lahko prepričani, da dobro ˝drži˝. Pri nameščanju metuljev je treba biti pozoren tudi na to, da je nosilna jeklenica obrnjena čim bolj v smeri morebitne obremenitve. Pravilna uporaba in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Oprema skala frend postavitev.JPG|thumb|center|400px|Slika X: Pravilna in nepravilna namestitev metulja (Vir: Bdel)]] <br />
<br />
Od vseh varoval največ pozornosti pri nameščanju zahtevajo zatiči. Kot prvo zahtevajo pravilno obliko razpoke. Zatiči imajo namreč obliko zagozde, zato prenašajo obremenitve le v smeri kateri se razpoka oži in se zatič ob obremenitvi dodatno zagozdi. Pri namestitvi je treba zatič dovolj močno zagozditi, da ne izpade že pri majhni obremenitvi v nasprotno smer, ki jo lahko povzroči že manjši poteg vrvi npr. navzgor. Posebno pozornost pri tem velja v primeru izdelave sidrišča s pomočjo zatičev. Na sidrišču namreč lahko nastopijo v različni smereh. Pravilno nameščanje in najpogostejše napake so prikazane na spodnji sliki. <br />
<br />
Kot omenjeno v varovalo vpenjamo sisteme, v njih pa vrv na katero smo navezani. Če nam pri športnem plezanju vmesno varovanje ne prestavlja ovire in nam ne povzroča trenja, se to pogosto pojavlja pri plezanju v gorah. Smeri, posebno klasične, ki sledijo naravnim prehodom, redko potekajo naravnost. Prav tako, tudi vmesno varovanje nameščamo na mestu, kje so za to najboljše možnosti. Zaradi vsega tega velikokrat vrv poteka levo-desno, okoli rogljev, robov in vse to povzroča veliko trenja kar nas hitro otežuje pri plezanju. Delno to trenje lahko zmanjšamo z uporabo dolgih sistemov. Namesto kratkega traku, kot so v uporabi pri športnem plezanju uporabljamo daljše trakove (60cm ali celo daljše). Takšni sistemi imajo številne prednosti. Kot že omenjeno jih lahko podaljšamo in s tem zmanjšamo trenje, lahko ga namestimo preko naravnih razčlemb (skalno uho, drevo/grm, rogelj), s pomočjo traku zmanjšamo ročico pri v ne celoti zabitem klinu, trak uporabimo pri izdelavi sidrišča, samo varovanje itd. Z podaljšanjem sistema lahko dosežemo tudi primernejšo lego vponke v katero vpnemo vrv in na ta način preprečimo, da bi ob padcu vponka udarila v skalo in se potencialno zlomila. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 6.jpg|thumb|center|200px|Slika XX: Pravilna lega vponke sistema pri vmesnem varovanju. (Vir: Petzll)]] <br />
<br />
<br> <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 5.jpg|thumb|center|200px|Slika : Pravilno vpenjanje sistemov in potek vrvi skozi njih. Velja tako pri športnem plezanju, kot pri plezanju v gorah. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Da imamo najmanj težav pri zlaganju, predvsem pa pri vpenjanju in podaljševanju sistemov, je pomembno, da se naučimo hitrega in pravilnega zlaganja. Eden od bolj enostavnih načinov je prikazana na spodnji sliki. <br />
<br />
[[Image:Zlaganje sistemov.jpg|thumb|center|400px|Slika : Način pravilnega in hitrega zlaganja dolgih sistemov. (Vir: Petzl)]][[Image:Nošnja sistemov.jpg|thumb|center|300px|Slika : Tako dolge sisteme, kot trakove za izdelavo sidrišč lahko praktično nosimo tudi preko ramen. (vir: Petzl)]] <br />
<br />
Pod poglavjem oprema so opisane tudi vrste [http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Osnovna_plezalna_oprema#Vrv vrvi], ki jih uporabljamo pri plezanju. Poleg drugih prednosti, je prednost dvojne vrvi tudi ta, da lahko vpenjamo vsak pramen posebej. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 2.jpg|thumb|center|600px|Slika Y: Vpenjanje različni vrst vrvi. (Vir:Beal)]] <br />
<br />
Z vpenjanjem na pravi način lahko pri smereh, kjer vmesno varovanje nameščamo levo desno, bistveno zmanjšamo trenje v primerjavi s trenjem, ki bi nastalo pri uporabi dvojčka ali enojne vrvi. Način vpenjanja in trenje, ki pri tem nastaja je najbolje razvidno iz spodnje slike.&nbsp; <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 3.jpg|thumb|center|400px|Slika : Prednosti uporabe dvojne vrvi. (Vir: Beal)]] <br />
<br />
== <br>Varovanje drugega ==<br />
<br />
Ko po preplezanem raztežaju pridemo na že izdelano sidrišče najprej preverimo trdnost klinov in se vpnemo v enega izmed klinov in velimo soplezalcu, da lahko preneha z varovanjem. V kolikor sidrišče še ni izdelano najprej zabijemo klin ali uporabimo drug pripomoček (npr. metulj) in se v to točko, v kolikor ji lahko dovolj zaupamo, vpnemo z glavno vrvjo. V kolikor posamezna točka sidrišča ne daje zadovoljivega zaupanja, naredimo sidrišče iz potrebnega števila točk, jih povežemo in se vpnemo v center. Če smo se vpeli v prvo fiksno točko v naslednji fazi izdelamo sidrišče do konca in se vpnemo v center sidrišča, iz točke v katero smo se vpeli na začetku pa se lahko izpnemo. Ne glede na to ali plezamo v enakovredni ali neenakovredni navezi se pritrdimo v center sidrišča. Predvsem klasičnih smereh so sidrišča že pogosto izdelana. Tudi če se nam zdi, da bi lahko raztežaj še podaljšali za nekaj metrov je pametneje, da uporabimo že izdelano sidrišče, saj bomo prihranili kar nekaj časa, ki bi ga potrebovali za izdelavo in kasnejše podiranje sidrišča. Seveda pa je treba vsako že izdelano sidrišče preverit. Prav tako, je pametneje izdelati sidrišče na varni in udobni lokaciji, kot pa nekaj metrov višje varovati na visečem, padajočemu kamenju izpostavljenemu sidrišču. <br />
<br />
Ko sidrišče izdelamo do konca, potegnemo za sabo preostanek vrvi. Ko bo le-te konec, nam bo to sporočil soplezalec. Pozorni moramo biti, da je vrvi dejansko konec in da se ni zataknila. Vrv nato vpnemo v sistem za varovanje (ploščico ali s pomočjo polbičevega vozla) in sporočimo soplezalcu, da smo pripravljeni za varovanje (ukaz-varujem). V tem trenutku lahko soplezalec podre spodnje sidrišče in začne s plezanjem. Ko sporoči, da bo začel s plezanjem (ukaz-plezam/grem), mu še enkrat potrdimo ˝varujem˝. Zadnji modeli ploščic (ATC-guide, reverso itd) nam omogočajo varovanje drugega soplezalca v samo-zateznem načinu. Na ta način je soplezalec zavarovan tudi v primeru, da varovalec spusti vrv. Zaradi poteka vrvi skozi varovalo, obremenjena vrv namreč blokira premik vrvi. Pravilen način takšnega vpetja je prikazan na sliki. <br />
<br />
[[Image:Varovanje drugega.jpg|thumb|center|400px|Slika : Pravilno vpetje ploščice pri varovanju drugega v navezi. (Vir: Petzl)]] <br />
<br />
Omenjene ploščice omogočajo na enako eleganten način varovanje tudi dveh soplezalcev. Lahko plezata istočasno, varovalec pa vsakemu posebej pobira vrv. V kolikor varovalec varuje na udobni polici, si vrv nabira na mesto, kjer mu vrv ne bo ušla po steni navzdol in bo hkrati pripravljena za podajanje v naslednjem raztežaju. Pri neudobnih in visečih sidriščih si vrv nabiramo bodisi preko nog ali preko vrvi s katero smo vpeti v sidrišče, bodisi si jo s posebnim načinom pritrjujemo v vponko na sidrišču. Uporabimo sistem, ki smo ga navajeni, pomembno je le, da nam vrv ne bo ušla čez steno in da jo bomo lahko soplezalcu v naslednjem raztežaju nemoteno podajali. <br />
<br />
[[Image:Vpenjanje 4A.jpg|thumb|center|400px|Slika : Za plezanje v trojni navezi je primerna le dvojna vrv. (Vir: Beal)]]<br> <br />
<br />
Med plezanjem drugega soplezalca, ima varovalec dovolj časa, da tudi že pripravi opremo, ki mu je ostala in ki jo bo v naslednjem raztežaju uporabil soplezalec. Ko bo le ta prišel na sidrišče, si bo pripravljeno opremo po želji razporedil na svoj pas in nadaljeval v naslednji raztežaj. V primeru, da gre za neenakovredno navezo, soplezalca, ko pride na sidrišče vpnemo v center sidrišča, na kar ga lahko izpnemo iz sistema za varovanje. Soplezalca si izmenjata opremo, drugi pripravi varovanje za vodilnega v navezi in le-ta lahko začne s plezanjem naslednjega raztežaja. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Najpogostejše napake<br> ==<br />
<br />
*Plezanje v navezi brez uporabe vmesnega varovanja - če plezalec ne namešča vmesnega varovanja, ni potrebe po plezanju v navezi. S tem ogroža sebe in soplezalca. <br />
*Uporaba klinov, ki so že v steni, ne da bi preizkusili njihovo zanesljivost. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice na pas vrv ni speljana preko sistema v centru sidrišča. <br />
*Pri varovanju napredujočega plezaleca s pomočjo ploščice v center sidrišča ni uporabljena obračalna vponka. <br />
*Nevarovan napredujoči plezalec: Pogosto se plezalca med seboj slabo slišita ali slabo razumeta. Če smo v dvomih, ali prav slišimo "Spusti varovanje!" ali ne, tega raje ne storimo; nič namreč ni narobe, če bo prvi član naveze prevlekel preostanek vrvi skozi naše varovalo, konec vrvi pa bo tudi neizogibno uvidel.<br><br />
*Prehiter soplezalec kot drugi v navezi: Pri varovanju drugega v navezi mora biti vrv med varovalcem in plezalcem ves čas rahlo napeta. Če je plezalec prehiter, pobirajmo vrv hitreje, v skrajnem primeru, če tega res ne uspemo, opozorimo plezalca, naj napreduje počasneje. <br><br></div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1842Sidrišča za spust v skali2012-01-31T21:23:05Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (Vir: PV)]]<br>Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča (Vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Preden začnemo z delom z vrvjo, je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka, konec enega pramena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba pramena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega vozla je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebej če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči sama preko sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca pramenov in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramenov. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Ko vrv vlečemo skozi zanko sidrišča, jo je priporočljivo speljati še skozi sistem ali vponko, vpeto v enega od klinov nad zanko sidrišča. [slika] S tem preprečimo nastanek trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in posledično tudi poškodbe pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana skozi sidrišče, podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznih pramenov. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi, s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi zašel med zanke in s tem na vrvi ustvaril vozel, ki bi oviral nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega pramena naredimo vozel (osmica/šestica), s čimer preprečimo, da bi se spustili preko konca vrvi. Vsak pramen posebej vržemo v smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv ne zatakne. Bolje kot nam to uspe, manj težav s sproščanjem vrvi bo imel prvi, ki se bo spuščal. V izogib zatikanju vrvi, predvsem v vetrovnem vremenu, je zato priporočjivo oba zvitka vrvi med spuščanjem nositi navita okoli rok in sproti odvijati le nekaj ovojev naenkrat. Ko je vrv pripravljena, prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V kolikor je naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da je vrv prosta. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler ne namesti vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba pramena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti skozi zanko zgornjega sidrišča, je pomembno, da si zapomnimo kateri pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo skozi zanko le-tega. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je vrv za spust tako avtomatično že napol pripravljena.<br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (Vir: PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko, si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom (Vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno, da je ovojev okoli glavne vrvi dovolj, da preprečimo drsenje plezalca po vrvi navzdol, če le-ta iz kakršnegakoli razloga spusti vrv. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja.<br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri varno poskrbeti zase, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena, manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji, bolj izkušeni, pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6: Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (Vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi vrv spustil iz kakršnegakoli razloga, lahko spodnji z nategom vrvi spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spuščanja. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi ušla iz rok in je ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča.<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1841Sidrišča za spust v skali2012-01-31T21:22:39Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (Vir: PV)]]<br>Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča (Vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Preden začnemo z delom z vrvjo, je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka, konec enega pramena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba pramena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega vozla je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebej če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči sama preko sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca pramenov in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramenov. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Ko vrv vlečemo skozi zanko sidrišča, jo je priporočljivo speljati še skozi sistem ali vponko, vpeto v enega od klinov nad zanko sidrišča. [slika] S tem preprečimo nastanek trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in posledično tudi poškodbe pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana skozi sidrišče, podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznih pramenov. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi, s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi zašel med zanke in s tem na vrvi ustvaril vozel, ki bi oviral nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega pramena naredimo vozel (osmica/šestica), s čimer preprečimo, da bi se spustili preko konca vrvi. Vsak pramen posebej vržemo v smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv ne zatakne. Bolje kot nam to uspe, manj težav s sproščanjem vrvi bo imel prvi, ki se bo spuščal. V izogib zatikanju vrvi, predvsem v vetrovnem vremenu, je zato priporočjivo oba zvitka vrvi med spuščanjem nositi navita okoli rok in sproti odvijati le nekaj ovojev naenkrat. Ko je vrv pripravljena, prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V kolikor je naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da je vrv prosta. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler ne namesti vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba pramena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti skozi zanko zgornjega sidrišča, je pomembno, da si zapomnimo kateri pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo skozi zanko le-tega. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je vrv za spust tako avtomatično že napol pripravljena.<br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (Vir: PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko, si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom (Vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno, da je ovojev okoli glavne vrvi dovolj, da preprečimo drsenje plezalca po vrvi navzdol, če le-ta iz kakršnegakoli razloga spusti vrv. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja.<br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri varno poskrbeti zase, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena, manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji, bolj izkušeni, pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6. Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi vrv spustil iz kakršnegakoli razloga, lahko spodnji z nategom vrvi spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spuščanja. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi ušla iz rok in je ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča.<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1835Sidrišča za spust v skali2012-01-31T17:41:39Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (Vir: PV)]]<br>Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča (Vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Preden začnemo z delom z vrvjo, je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka, konec enega pramena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba pramena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega vozla je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebej če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči sama preko sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca pramenov in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramenov. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Ko vrv vlečemo skozi zanko sidrišča, jo je priporočljivo speljati še skozi sistem ali vponko, vpeto v enega od klinov nad zanko sidrišča. [slika] S tem preprečimo nastanek trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in posledično tudi poškodbe pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana skozi sidrišče, podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznih pramenov. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi, s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi zašel med zanke in s tem na vrvi ustvaril vozel, ki bi oviral nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega pramena naredimo vozel (osmica/šestica), s čimer preprečimo, da bi se spustili preko konca vrvi. Vsak pramen posebej vržemo v smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv ne zatakne. Bolje kot nam to uspe, manj težav s sproščanjem vrvi bo imel prvi, ki se bo spuščal. V izogib zatikanju vrvi, predvsem v vetrovnem vremenu, je zato priporočjivo oba zvitka vrvi med spuščanjem nositi navita okoli rok in sproti odvijati le nekaj ovojev naenkrat. Ko je vrv pripravljena, prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V kolikor je naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da je vrv prosta. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler ne namesti vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba pramena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti skozi zanko zgornjega sidrišča, je pomembno, da si zapomnimo kateri pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo skozi zanko le-tega. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je vrv za spust tako avtomatično že napol pripravljena.<br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4: Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (Vir: PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko, si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5: Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom (Vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno, da je ovojev okoli glavne vrvi dovolj, da preprečimo drsenje plezalca po vrvi navzdol, če le-ta iz kakršnegakoli razloga spusti vrv. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja.<br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri zase varno poskrbeti, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji-bolj izkušeni pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6. Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi spustil vrv iz kakršnega koli razloga, lahko spodnji z nategom vrv spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spusta. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi vrv ušla iz rok in jo ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča. <br />
<br />
<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1812Sidrišča za spust v skali2012-01-31T17:14:16Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (Vir: PV)]]<br>Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča (Vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Preden začnemo z delom z vrvjo, je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka, konec enega pramena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba pramena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega vozla je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebej če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči sama preko sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca pramenov in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramenov. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Ko vrv vlečemo skozi zanko sidrišča, jo je priporočljivo speljati še skozi sistem ali vponko, vpeto v enega od klinov nad zanko sidrišča. [slika] S tem preprečimo nastanek trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in posledično tudi poškodbe pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana skozi sidrišče, podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznih pramenov. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi, s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi zašel med zanke in s tem na vrvi ustvaril vozel, ki bi oviral nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega pramena naredimo vozel (osmica/šestica), s čimer preprečimo, da bi se spustili preko konca vrvi. Vsak pramen posebej vržemo v smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv ne zatakne. Bolje kot nam to uspe, manj težav s sproščanjem vrvi bo imel prvi, ki se bo spuščal. V izogib zatikanju vrvi, predvsem v vetrovnem vremenu, je zato priporočjivo oba zvitka vrvi med spuščanjem nositi navita okoli rok in sproti odvijati le nekaj ovojev naenkrat. Ko je vrv pripravljena, prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V kolikor je naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da je vrv prosta. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler ne namesti vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba pramena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti skozi zanko zgornjega sidrišča, je pomembno, da si zapomnimo kateri pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo skozi zanko le-tega. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je vrv za spust tako avtomatično že napol pripravljena.<br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4. Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (vir PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5. Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom. (vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno za je ovojev okoli vrvi dovolj, da v primeru, da plezalec iz kakršnega koli razloga spusti vrv, da se plezalec ustavi in ne drsi po vrvi navzdol. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja. <br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri zase varno poskrbeti, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji-bolj izkušeni pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6. Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi spustil vrv iz kakršnega koli razloga, lahko spodnji z nategom vrv spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spusta. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi vrv ušla iz rok in jo ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča. <br />
<br />
<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1809Sidrišča za spust v skali2012-01-31T16:26:40Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo skozi ušesa klinov. Ko vrvico speljemo skozi vsa ušesa klinov, jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča, z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1: Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (Vir: PV)]]<br>Dejstvo, da izdelujemo fiksno sidrišče, upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vse premene in z njimi narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsi prameni čim bolj enakomerno obremenjeni. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med prameni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med prameni večji, pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk sidrišča (klinov), kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitev, ki nastajajo pri različnih kotih med prameni, so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2: Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča (Vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča, naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo prepeli le po potrebi in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br><br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Predno začnemo z delom z vrvjo je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka konec enega premena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba premena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebno, če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči preko same sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca premen in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramen. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Kadar enega od premen ali polovico vrvi pri enojni vrvi prevlečemo preko zanke sidrišča je priporočljivo pri tem vrv speljati še preko sistema ali vponke vpete v enega od klinov. [slika] S tem preprečimo nastajanje trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in s tem poškodovanje pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana preko sidrišča podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznega pramena. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi prišel med zanke in bi pri tem nastal vozel, ki bi onemogoča nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega premena naredimo vozel (osmica/šestica) s čimer preprečimo, da bi se spustili preko koncev vrvi. Vsak pramen posebej vržemo po smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv čim manj zatakne. Bolje ko nam to uspe, manj težav bo imel prvi, ki se bo spuščal, z sproščanjem vrvi. Ko je vrv pripravljena prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V koliko bo naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da se lahko pripravi za spust in pride za njim. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler nima vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba premena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti preko zanke zgornjega sidrišča je pomembno, da si zapomnimo kater pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo preko zanke. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je spust tako avtomatično že napol pripravljen. <br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4. Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (vir PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5. Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom. (vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno za je ovojev okoli vrvi dovolj, da v primeru, da plezalec iz kakršnega koli razloga spusti vrv, da se plezalec ustavi in ne drsi po vrvi navzdol. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja. <br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri zase varno poskrbeti, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji-bolj izkušeni pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6. Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi spustil vrv iz kakršnega koli razloga, lahko spodnji z nategom vrv spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spusta. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi vrv ušla iz rok in jo ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča. <br />
<br />
<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_za_spust_v_skali&diff=1807Sidrišča za spust v skali2012-01-31T16:10:25Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Uvod ==<br />
<br />
Le pri idealnem plezalnem dnevu nas na vrhu smeri pričaka mehka trava v kateri lahko poležavamo do poznega popoldneva, potem pa sestopimo po udobni in nezahtevni poti med dišečim gorskih cvetjem v dolino. Navadno so sestopi bolj ali manj zahtevni. Pri bolj zahtevnih sestopih ob plezanju navzdol se preko najbolj zahtevnih mest po potrebi spustimo po vrvi. Seveda pa so tudi smeri pri katerih je edini možni ali najlažji sestop kar spust po vrvi preko smeri. V najslabšem scenariju spust po vrvi preko smeri uporabimo pri umiku iz stene zaradi prevelikih težav, pozne ure, slabšanja vremena ali poškodbe plezalcev. <br />
<br />
Ne glede na razlog pa imajo sidrišča za spust svoje zahteve, ki jih moramo oziroma jih je priporočljivo upoštevati. Tako kot sidrišče za varovanje, mora biti tudi sidrišče za spust zanesljivo. Nanj je v prvi fazi pripeta celotna naveza, ko pa se eden od plezalcev prične spuščati je to edina točka, katera prenaša celotno obremenitev in v primeru porušitve le-te, je ta scenarij slab obet za nadaljnje dogodke. Zato je sidrišče vedno treba izdelati kar se da zanesljivo, tista, ki pa so v smereh že pripravljena, preveriti in po potrebi okrepiti, zamenjati kline in pomožne vrvice. Ker se po spustu seveda ne vračamo na sidrišče, zadnji pa opreme pred spustom ne more pobrati, je naš interes, da na sidrišču pustimo čim manj opreme. Vendar nikoli ne varčujmo z opremo na račun varnosti. Sidrišče za spust lahko uredimo tudi na drevesu, rušju ali trdnem skalnem roglju. Kadar moramo opraviti več spustov, se pokažejo prednosti dvojne vrvi ali dvojčka. Pri enaki dolžini vrvi, bomo namreč pri uporabi dvojne vrvi ali dvojčka, potrebovali za enako dolžino spusta najmanj pol manj spustov, izdelali pol manj sidrišč, porabili bomo bistveno manj opreme itd. Na ta način poleg opreme, prihranimo predvsem čas, ki je predvsem v kritičnih situacijah zelo pomemben in povečamo varnost.<br />
<br />
== <br>Izdelava sidrišča za spust<br> ==<br />
<br />
V kolikor sidrišče za spust še ni izdelano, najprej zabijemo prvi klin v katerega se v primeru izpostavljenega in zahtevnega terena s popkovino vpneta oba plezalca. Nato zabijemo še drugi klin (oziroma po potrebi več klinov) in jih povežemo s pomožno vrvico, ki jo speljemo preko ušes klinov. Ko vrvico speljemo preko vseh ušes klinov jo s podaljševalnim vozlom ali šestico povežemo, da dobimo neskončno zanko. Za sidrišče za spust vedno uporabljamo fiksno sidrišče. Če pride do porušitve ene izmed točk sidrišča z uporabo statičnega sidrišča preprečimo nastanek velikih statičnih obremenitev na drugo točko, kar bi lahko ogrozilo celotno sidrišče. <br> [[Image:Slika1 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 1. Sidrišče za spust iz A – pomožne vrvice; B - najlonskega traku (vir PV)]]<br>Da izdelujemo fiksno sidrišče upoštevamo pri dolžini pomožne vrvice, ki jo uporabimo. Na korenu V sidrišča moramo namreč združiti vsa premena in narediti vozel šestico ali osmico s čimer dokončamo fiksno sidrišče. Pri izdelavi fiksnega sidrišča pazimo na smer poteka obremenitve pri spustu in ga poskušamo izdelati na način, da bodo pod bremenitvijo vsa premena čim bolj enakomerna obremenjena. Vrvica mora biti dovolj dolga, da je kot med premeni maksimalno 60 stopinj. V kolikor je kot med premeni večji pri spustu nastajajo veliko večje obremenitve fiksnih točk (klini) sidrišča, kar posledično poveča možnost porušitve. Razmerja in razporeditve obremenitve, ki nastajajo pri različnih kotih med premeni so prikazane na spodnji sliki.<br> [[Image:Spust 2.jpg|thumb|center|400px|Slika 2. Razporeditev sil pri različnih kotih med prameni sidrišča. (vir: Petzl)]]<br>Zanka, ki z izdelavo vozla nastane na korenu sidrišča naj ne bo prevelika. Vanjo se bomo le po potrebi prepeli in skoznjo speljali vrv po kateri se bomo spuščali. <br />
<br />
<br> <br />
<br />
== Priprava vrvi za spust ==<br />
<br />
Predno začnemo z delom z vrvjo je pomembno, da je vsak pramen fiksiran ali na sidrišče ali na enega od plezalcev, kar prepreči, da bi vrv zdrknila preko stene. V kolikor uporabljamo dvojno vrv ali dvojčka konec enega premena speljemo preko zanke sidrišča. Nato zvežemo oba premena s pomočjo podaljševalnega vozla, šestice ali osmice. Slaba stran podaljševalnega je večja možnost, da se vrv zatakne, ko jo povlečemo za sabo. Osmica se sicer manj zadrgne kot šestica, vendar pa je njena slaba lastnost, posebno, če ni dovolj zategnjena, da lahko preskoči preko same sebe. V kolikor se to večkrat ponovi, lahko vozel pride do konca premen in se vrvi posledično razvežeta. Zato je najbolje uporabiti šestico. V vsakem primeru pa je najbolje narediti dva zaporedna vozla (šestice ali osmice) in pustiti še nekaj decimetrov prostih pramen. <br> [[Image:Slika2 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 3. Povezovanje in namestitev vrvi (vir PV)]]<br>Kadar enega od premen ali polovico vrvi pri enojni vrvi prevlečemo preko zanke sidrišča je priporočljivo pri tem vrv speljati še preko sistema ali vponke vpete v enega od klinov. [slika] S tem preprečimo nastajanje trenja med pomožno vrvico in glavno vrvjo in s tem poškodovanje pomožne vrvice sidrišča. Ko je vrv speljana preko sidrišča podremo varovanje s katerim smo imeli zavarovano vrv in začnemo z zvijanjem/nabiranjem posameznega pramena. Konca vrvi/pramenov naj bosta daljša od zank nabiranja vrvi s čimer skušamo preprečiti, da bi konec vrvi prišel med zanke in bi pri tem nastal vozel, ki bi onemogoča nemoteno spuščanje. Na koncu posameznega premena naredimo vozel (osmica/šestica) s čimer preprečimo, da bi se spustili preko koncev vrvi. Vsak pramen posebej vržemo po smeri spusta in poskušamo doseči, da se vrv čim manj zatakne. Bolje ko nam to uspe, manj težav bo imel prvi, ki se bo spuščal, z sproščanjem vrvi. Ko je vrv pripravljena prvi pripravi napravo za spust, se vanjo vpne, si izdela varovalni vozel in lahko začne s spuščanjem. V koliko bo naslednje sidrišče že izdelano, ga prvi preveri, se vanj zavaruje s popkovino, podre sistem za spust in sporoči drugemu, da se lahko pripravi za spust in pride za njim. V primeru, da sidrišče še ni izdelano, se prvi na primernem mestu za izdelavo sidrišča ustavi in ostane pripet na glavno vrv, dokler nima vsaj ene fiksne točke v katero se lahko zavaruje. Ker imamo oba premena zvezana z vozlom, ki ga ne moremo potegniti preko zanke zgornjega sidrišča je pomembno, da si zapomnimo kater pramen moramo vleči. Pramen, ki ga vlečemo na spodnjem sidrišču že speljemo preko zanke. Na ta način preprečimo, da bi nam vrv ˝ušla˝ preko stene, prihranimo pa tudi čas, saj je spust tako avtomatično že napol pripravljen. <br />
<br />
== Vpetje sistema za spust in varovalni vozel ==<br />
<br />
Pri spustih si vedno izdelamo popkovino s katero se zavarujemo na sidriščih. Za to uporabimo najlonski trak. Napravo za spust si z vponko z matico vpnemo v manevrsko zanko pasu ali pa na popkovini naredimo vozel in med pasom in vozlom vpnemo vponko z napravo za spust. <br> [[Image:Slika3 spusti.jpg|thumb|center|400px|Slika 4. Vpetje naprave za spuščanje in varovanja (A– v pas; B– v najlonski trak) (vir PV)]]<br>V kolikor napravo za spust vpenjamo v manevrsko zanko si varovalni vozel pripravimo preko nožne zanke pasu. V primeru vpetja v popkovino, varovalni vozel pripnemo v manevrsko zanko. <br> [[Image:Spust 5.jpg|thumb|center|400px|Slika 5. Zaporedje priprave na spust in pravilno mesto držanja vrvi med spustom. (vir: Petzl)]]<br>Za varovalni vozel uporabljamo prusikov ali machardov vozel. V obeh primerih je pomembno za je ovojev okoli vrvi dovolj, da v primeru, da plezalec iz kakršnega koli razloga spusti vrv, da se plezalec ustavi in ne drsi po vrvi navzdol. Ovoji morajo bili narejeni lepo, s čimer preprečimo, da bi se pomožna vrvica zažrla v glavno vrv in bi preprečila nadaljevanje spusta. Prav tako pomožna vrvica ne sme biti predolga in vozel ne sme priti do naprave za spust. V kolikor se to zgodi, vozel izgubi svojo funkcijo in ne opravlja funkcije varovanja. <br />
<br />
== Osnovni princip spusta neenakovrednih plezalcev ==<br />
<br />
V primeru, da se spuščata dva plezalca, od katerih je eden neizkušen ali iz drugih razlogov ni zmožen v polni meri zase varno poskrbeti, mora drugi plezalec poskrbeti za njegovo pravilno vpetje in varen spust. Osnovni način spusta je, da bolj izkušeni pripravi sistem za spust za oba plezalca. Zase pripravi tudi varovalni vozel, česar pa ne pripravi za manj izkušenega. Ko sta oba pripravljena manj izkušeni s popkovino ostane pripet na sidrišče, izkušenejši pa začne s spuščanjem. Ko pride na naslednje sidrišče, se zavaruje in sprosti vrv, se lahko začne spuščati drugi. Drugi se izpne in začne s spuščanjem. Zavira sam, spodnji-bolj izkušeni pa drži glavno vrv in z nategom vrvi lahko kontrolira hitrost spuščanja soplezalca. <br> [[Image:Spust 6.jpg|thumb|center|400px|Slika 6. Kontroliranje hitrosti spuščanja manj izkušenega (vir: PZS-KA)]]<br>V kolikor bi drugi spustil vrv iz kakršnega koli razloga, lahko spodnji z nategom vrv spuščanje ustavi oziroma kontrolirano regulira hitrost spusta. Spodnji naj ima vrv pripeto v sidrišče, da mu ne bi vrv ušla iz rok in jo ne bi mogel več doseči. S tem pa se tudi prepreči, da bi se, v primeru, da bi oba spustila vrv, drugi soplezalec spustil mimo sidrišča. <br />
<br />
<br />
<br />
== Pogoste napake<br> ==<br />
<br />
*Neenakomerna obremenitev posameznih premen, s čimer se vsa obremenitev prenese na eno točko.<br> <br />
*Varčevanje z opremo na račun varnosti (spust na en klin; uporaba starih pomožnih vrvic, ki so že dotrajane; uporaba prekratke vrvice, zaradi česar prihaja do prevelikih kotov med premeni itd). <br />
*Spuščanje brez vozlov na koncu vrvi.<br />
*Spuščanje brez samovarovanja.<br />
*Predolga pomožna vrvica za samovarovanje, zaradi česar le ta ne opravlja svoje funkcije.</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_skali&diff=1803Sidrišča v skali2012-01-31T16:01:55Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno ==<br />
<br />
Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. '''Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča'''!<br> <br />
<br />
Pri izdelavi sidrišč v skali delimo le-ta na: <br />
<br />
*sidrišča na zanesljivih točkah, <br />
*sidrišča na manj zanesljivih točkah.<br />
<br />
V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja. <br />
<br />
Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja, moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa. Sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti. <br />
<br />
V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na dane pogoje za njihovo izdelavo:<br> <br />
<br />
*zanesljive fiksne točke (svedrovci, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN<br> <br />
*manj zanesljive točke (klini, zatiči...)<br />
<br />
Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, '''nujno predhodno preverimo njihovo kakovost'''. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedrovcu, potegnemo, vizuelno pregledamo. Zavedati se moramo, da klini ali svedrovci niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.<br><br />
<br />
== Oprema ==<br />
<br />
Za izdelavo sidrišč uporabljamo '''[[Osnovna plezalna oprema#Najlonski|prešit najlonski trak]], dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm.''' Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm.<br />
<br />
== Sidrišča na zanesljivih točkah ==<br />
<br />
=== Sidrišče na eni zanesljivi točki ===<br />
<br />
Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v drugo varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge in da se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.<br> <br />
<br />
[[Image:Skala sidrisca sidrisce na eno tocko.jpg|thumb|center|500px|Slika 1: Sidrišče na eni točki (Vir: DAV)]]<br />
<br />
=== Sidrišče na dveh zanesljivih točkah ===<br />
<br />
Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali z glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme priti do sunka sile na drugo točko.&nbsp;<br> <br />
<br />
[[Image:123.jpg|thumb|center|500px|Slika 2. Zaporedna vezava (Vir: DAV)]]<br />
<br />
== Sidrišča na manj zanesljivih točkah ==<br />
<br />
Če na mestu, kjer želimo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedrovci, drevesa ali skalna ušesa, lahko uporabimo enega od naslednjih načinov izdelave sidrišč.<br> <br />
<br />
=== Fiksno trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V&nbsp;obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico. V vsaj eni od fiksnih točk mora biti vponka z matico. <br />
<br />
Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico. <br />
<br />
Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak. <br />
<br />
Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk, druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču, na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali fiksno trikotno.jpg|thumb|center|140px|Slika 3: Fiksno trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Nastavljivo trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Če želimo dolžine pramenov sidrišča nastavljati, uporabimo nastavljivo trikotno sidrišče. Pri tem najlonski trak pritrdimo v vponke fiksnih točk z bičevima vozloma, ki ju lahko poljubno prilagajamo. Center sidrišča izdelamo ali z vozlom osmica ali s sidriščnim vozlom. Slednji se obnese bolje, saj ohranja višjo nosilnost traku, predvsem pa ga po obremenitvi lažje podremo. <br />
<br />
Pri izdelavi takšnega sidrišča porabimo manj traku in je zato primeren tudi tam, kjer bi nam za klasično fiksno sidrišče zmanjkalo traku. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali nastavljivo.jpg|thumb|center|160px|Slika 4: Nastavljivo trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica ===<br />
<br />
Če je kvaliteta fiksnih točk vprašljiva in jih moramo zato za doseganje ustrezne nosilnosti uporabiti več, lahko uporabimo vzporedno trikotno sidrišče oz. hobotnico. Pri tem je priporočljiva uporaba vsaj treh ali štirih točk. Način izdelave je v prvi fazi podoben izdelavi nastavljivega trikotnega sidrišča. Naredimo dve nastavljivi sidrišči brez izdelave centralne točke, vsako v svojih klinih. Nato pa spodaj z osmico v smeri predvidene obremenitve skupaj zaključimo oba najlonska trakova.<br> <br />
<br />
Zaradi uporabe bičevih vozlov v fiksnih točkah lahko naknadno preprosto prilagodimo dolžine posameznih pramenov. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca hobotnica.jpg|thumb|center|190px|Slika 5: Vzporedno trikotno sidrišče (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Preprečevanje potega navzgor ==<br />
<br />
Zgoraj opisana sidrišča so v prvi vrsti namenjena prenašanju obremenitve navzdol. V primeru, da pade prvi v navezi med napredovanjem, pa lahko pride tudi do sunka navzgor. Zato je v primeru, da varujemo neposredno v center sidrišča brez uporabe lastne telesne teže za protiutež, nujno izdelati še protivezavo, ki preprečuje poteg sidrišča navzgor. Če vse naše fiksne točke (klini, zatiči...) prenašajo obremenitve samo navzdol, v smeri navzgor pa je njihova trdnost vprašljiva, izdelamo protivezavo. Protivezavo izdelamo tudi v primeru, kadar se nad sidriščem nahaja streha, ki predstavlja nevarnost udarca v glavo ob potegu varovalca navzgor, ter v primeru, ko je razlika v težah soplezalcev velika. <br />
<br />
[[Image:Varovanje s protivezavo.jpg|thumb|center|600px|Slika 6: Sidrišče, pri katerem smo preprečili poteg navzgor (Vir: DAV)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_skali&diff=1802Sidrišča v skali2012-01-31T16:01:09Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno ==<br />
<br />
Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. '''Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča'''!<br> <br />
<br />
Pri izdelavi sidrišč v skali delimo le-ta na: <br />
<br />
*sidrišča na zanesljivih točkah, <br />
*sidrišča na manj zanesljivih točkah.<br />
<br />
V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja. <br />
<br />
Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja, moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa. Sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti. <br />
<br />
V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na dane pogoje za njihovo izdelavo:<br> <br />
<br />
*zanesljive fiksne točke (svedrovci, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN<br> <br />
*manj zanesljive točke (klini, zatiči...)<br />
<br />
Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, '''nujno predhodno preverimo njihovo kakovost'''. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedrovcu, potegnemo, vizuelno pregledamo. Zavedati se moramo, da klini ali svedrovci niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.<br><br />
<br />
== Oprema ==<br />
<br />
Za izdelavo sidrišč uporabljamo '''[[Osnovna_plezalna_oprema#Najlonski|sešit najlonski trak]], dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm.''' Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm. <br />
<br />
== Sidrišča na zanesljivih točkah ==<br />
<br />
=== Sidrišče na eni zanesljivi točki ===<br />
<br />
Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v drugo varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge in da se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.<br> <br />
<br />
[[Image:Skala sidrisca sidrisce na eno tocko.jpg|thumb|center|500px|Slika 1: Sidrišče na eni točki (Vir: DAV)]]<br />
<br />
=== Sidrišče na dveh zanesljivih točkah ===<br />
<br />
Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali z glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme priti do sunka sile na drugo točko.&nbsp;<br> <br />
<br />
[[Image:123.jpg|thumb|center|500px|Slika 2. Zaporedna vezava (Vir: DAV)]]<br />
<br />
== Sidrišča na manj zanesljivih točkah ==<br />
<br />
Če na mestu, kjer želimo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedrovci, drevesa ali skalna ušesa, lahko uporabimo enega od naslednjih načinov izdelave sidrišč.<br> <br />
<br />
=== Fiksno trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V&nbsp;obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico. V vsaj eni od fiksnih točk mora biti vponka z matico. <br />
<br />
Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico. <br />
<br />
Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak. <br />
<br />
Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk, druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču, na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali fiksno trikotno.jpg|thumb|center|140px|Slika 3: Fiksno trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Nastavljivo trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Če želimo dolžine pramenov sidrišča nastavljati, uporabimo nastavljivo trikotno sidrišče. Pri tem najlonski trak pritrdimo v vponke fiksnih točk z bičevima vozloma, ki ju lahko poljubno prilagajamo. Center sidrišča izdelamo ali z vozlom osmica ali s sidriščnim vozlom. Slednji se obnese bolje, saj ohranja višjo nosilnost traku, predvsem pa ga po obremenitvi lažje podremo. <br />
<br />
Pri izdelavi takšnega sidrišča porabimo manj traku in je zato primeren tudi tam, kjer bi nam za klasično fiksno sidrišče zmanjkalo traku. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali nastavljivo.jpg|thumb|center|160px|Slika 4: Nastavljivo trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica ===<br />
<br />
Če je kvaliteta fiksnih točk vprašljiva in jih moramo zato za doseganje ustrezne nosilnosti uporabiti več, lahko uporabimo vzporedno trikotno sidrišče oz. hobotnico. Pri tem je priporočljiva uporaba vsaj treh ali štirih točk. Način izdelave je v prvi fazi podoben izdelavi nastavljivega trikotnega sidrišča. Naredimo dve nastavljivi sidrišči brez izdelave centralne točke, vsako v svojih klinih. Nato pa spodaj z osmico v smeri predvidene obremenitve skupaj zaključimo oba najlonska trakova.<br> <br />
<br />
Zaradi uporabe bičevih vozlov v fiksnih točkah lahko naknadno preprosto prilagodimo dolžine posameznih pramenov. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca hobotnica.jpg|thumb|center|190px|Slika 5: Vzporedno trikotno sidrišče (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Preprečevanje potega navzgor ==<br />
<br />
Zgoraj opisana sidrišča so v prvi vrsti namenjena prenašanju obremenitve navzdol. V primeru, da pade prvi v navezi med napredovanjem, pa lahko pride tudi do sunka navzgor. Zato je v primeru, da varujemo neposredno v center sidrišča brez uporabe lastne telesne teže za protiutež, nujno izdelati še protivezavo, ki preprečuje poteg sidrišča navzgor. Če vse naše fiksne točke (klini, zatiči...) prenašajo obremenitve samo navzdol, v smeri navzgor pa je njihova trdnost vprašljiva, izdelamo protivezavo. Protivezavo izdelamo tudi v primeru, kadar se nad sidriščem nahaja streha, ki predstavlja nevarnost udarca v glavo ob potegu varovalca navzgor, ter v primeru, ko je razlika v težah soplezalcev velika. <br />
<br />
[[Image:Varovanje s protivezavo.jpg|thumb|center|600px|Slika 6: Sidrišče, pri katerem smo preprečili poteg navzgor (Vir: DAV)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_skali&diff=1801Sidrišča v skali2012-01-31T15:11:58Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno ==<br />
<br />
Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. '''Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča'''!<br> <br />
<br />
Pri izdelavi sidrišč v skali delimo sidrišča na: <br />
<br />
*sidrišča na zanesljivih točkah <br />
*sidrišča na manj zanesljivih točkah<br />
<br />
V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja za <br />
<br />
Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa, sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti. <br />
<br />
V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na to, kakšne pogoje za izdelavo sidrišča imamo:<br> <br />
<br />
*zanesljive fiksne točke (svedri, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN<br> <br />
*manj zanesljive točke (klini, zatiči...)<br />
<br />
Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, '''nujno predhodno preverimo kakovost teh točk'''. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedru, potegnemo, vizualno pregledamo. Vedeti moramo, da klini ali svedri niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.<br> <br />
<br />
== Oprema ==<br />
<br />
Za izdelavo sidrišč uporabljamo '''[[Osnovna_plezalna_oprema#Najlonski|sešit najlonski trak]], dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm.''' Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm. <br />
<br />
== Sidrišča na zanesljivih točkah ==<br />
<br />
=== Sidrišče na eni zanesljivi točki ===<br />
<br />
Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v drugo varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge in da se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.<br> <br />
<br />
[[Image:Skala sidrisca sidrisce na eno tocko.jpg|thumb|center|500px|Slika 1: Sidrišče na eni točki (Vir: DAV)]]<br />
<br />
=== Sidrišče na dveh zanesljivih točkah ===<br />
<br />
Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali z glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme priti do sunka sile na drugo točko.&nbsp;<br> <br />
<br />
[[Image:123.jpg|thumb|center|500px|Slika 2. Zaporedna vezava (Vir: DAV)]]<br />
<br />
== Sidrišča na manj zanesljivih točkah ==<br />
<br />
Če na mestu, kjer želimo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedrovci, drevesa ali skalna ušesa, lahko uporabimo enega od naslednjih načinov izdelave sidrišč.<br> <br />
<br />
=== Fiksno trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V&nbsp;obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico. V vsaj eni od fiksnih točk mora biti vponka z matico. <br />
<br />
Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico. <br />
<br />
Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak. <br />
<br />
Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk, druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču, na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali fiksno trikotno.jpg|thumb|center|140px|Slika 3: Fiksno trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Nastavljivo trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Če želimo dolžine pramenov sidrišča nastavljati, uporabimo nastavljivo trikotno sidrišče. Pri tem najlonski trak pritrdimo v vponke fiksnih točk z bičevima vozloma, ki ju lahko poljubno prilagajamo. Center sidrišča izdelamo ali z vozlom osmica ali s sidriščnim vozlom. Slednji se obnese bolje, saj ohranja višjo nosilnost traku, predvsem pa ga po obremenitvi lažje podremo. <br />
<br />
Pri izdelavi takšnega sidrišča porabimo manj traku in je zato primeren tudi tam, kjer bi nam za klasično fiksno sidrišče zmanjkalo traku. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali nastavljivo.jpg|thumb|center|160px|Slika 4: Nastavljivo trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica ===<br />
<br />
Če je kvaliteta fiksnih točk vprašljiva in jih moramo zato za doseganje ustrezne nosilnosti uporabiti več, lahko uporabimo vzporedno trikotno sidrišče oz. hobotnico. Pri tem je priporočljiva uporaba vsaj treh ali štirih točk. Način izdelave je v prvi fazi podoben izdelavi nastavljivega trikotnega sidrišča. Naredimo dve nastavljivi sidrišči brez izdelave centralne točke, vsako v svojih klinih. Nato pa spodaj z osmico v smeri predvidene obremenitve skupaj zaključimo oba najlonska trakova.<br> <br />
<br />
Zaradi uporabe bičevih vozlov v fiksnih točkah lahko naknadno preprosto prilagodimo dolžine posameznih pramenov. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca hobotnica.jpg|thumb|center|190px|Slika 5: Vzporedno trikotno sidrišče (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Preprečevanje potega navzgor ==<br />
<br />
Zgoraj opisana sidrišča so v prvi vrsti namenjena prenašanju obremenitve navzdol. V primeru, da pade prvi v navezi med napredovanjem, pa lahko pride tudi do sunka navzgor. Zato je v primeru, da varujemo neposredno v center sidrišča brez uporabe lastne telesne teže za protiutež, nujno izdelati še protivezavo, ki preprečuje poteg sidrišča navzgor. Če vse naše fiksne točke (klini, zatiči...) prenašajo obremenitve samo navzdol, v smeri navzgor pa je njihova trdnost vprašljiva, izdelamo protivezavo. Protivezavo izdelamo tudi v primeru, kadar se nad sidriščem nahaja streha, ki predstavlja nevarnost udarca v glavo ob potegu varovalca navzgor, ter v primeru, ko je razlika v težah soplezalcev velika. <br />
<br />
[[Image:Varovanje s protivezavo.jpg|thumb|center|600px|Slika 6: Sidrišče, pri katerem smo preprečili poteg navzgor (Vir: DAV)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_skali&diff=1800Sidrišča v skali2012-01-31T15:08:55Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno ==<br />
<br />
Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. '''Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča'''!<br> <br />
<br />
Pri izdelavi sidrišč v skali delimo sidrišča na: <br />
<br />
*sidrišča na zanesljivih točkah <br />
*sidrišča na manj zanesljivih točkah<br />
<br />
V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja za <br />
<br />
Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa, sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti. <br />
<br />
V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na to, kakšne pogoje za izdelavo sidrišča imamo:<br> <br />
<br />
*zanesljive fiksne točke (svedri, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN<br> <br />
*manj zanesljive točke (klini, zatiči...)<br />
<br />
Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, '''nujno predhodno preverimo kakovost teh točk'''. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedru, potegnemo, vizualno pregledamo. Vedeti moramo, da klini ali svedri niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.<br> <br />
<br />
== Oprema ==<br />
<br />
Za izdelavo sidrišč uporabljamo '''[[Osnovna_plezalna_oprema#Najlonski|sešit najlonski trak]], dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm.''' Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm. <br />
<br />
== Sidrišča na zanesljivih točkah ==<br />
<br />
=== Sidrišče na eni zanesljivi točki ===<br />
<br />
Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v eno varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge ali se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.<br> <br />
<br />
[[Image:Skala sidrisca sidrisce na eno tocko.jpg|thumb|center|500px|Slika 1: Sidrišče na eni točki (Vir: DAV)]]<br />
<br />
=== Sidrišče na dveh zanesljivih točkah ===<br />
<br />
Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali z glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme priti do sunka sile na drugo točko.&nbsp;<br> <br />
<br />
[[Image:123.jpg|thumb|center|500px|Slika 2. Zaporedna vezava (Vir: DAV)]]<br />
<br />
== Sidrišča na manj zanesljivih točkah ==<br />
<br />
Če na mestu, kjer želimo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedrovci, drevesa ali skalna ušesa, lahko uporabimo enega od naslednjih načinov izdelave sidrišč.<br> <br />
<br />
=== Fiksno trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V&nbsp;obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico. V vsaj eni od fiksnih točk mora biti vponka z matico. <br />
<br />
Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico. <br />
<br />
Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak. <br />
<br />
Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk, druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču, na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali fiksno trikotno.jpg|thumb|center|140px|Slika 3: Fiksno trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Nastavljivo trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Če želimo dolžine pramenov sidrišča nastavljati, uporabimo nastavljivo trikotno sidrišče. Pri tem najlonski trak pritrdimo v vponke fiksnih točk z bičevima vozloma, ki ju lahko poljubno prilagajamo. Center sidrišča izdelamo ali z vozlom osmica ali s sidriščnim vozlom. Slednji se obnese bolje, saj ohranja višjo nosilnost traku, predvsem pa ga po obremenitvi lažje podremo. <br />
<br />
Pri izdelavi takšnega sidrišča porabimo manj traku in je zato primeren tudi tam, kjer bi nam za klasično fiksno sidrišče zmanjkalo traku. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali nastavljivo.jpg|thumb|center|160px|Slika 4: Nastavljivo trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica ===<br />
<br />
Če je kvaliteta fiksnih točk vprašljiva in jih moramo zato za doseganje ustrezne nosilnosti uporabiti več, lahko uporabimo vzporedno trikotno sidrišče oz. hobotnico. Pri tem je priporočljiva uporaba vsaj treh ali štirih točk. Način izdelave je v prvi fazi podoben izdelavi nastavljivega trikotnega sidrišča. Naredimo dve nastavljivi sidrišči brez izdelave centralne točke, vsako v svojih klinih. Nato pa spodaj z osmico v smeri predvidene obremenitve skupaj zaključimo oba najlonska trakova.<br> <br />
<br />
Zaradi uporabe bičevih vozlov v fiksnih točkah lahko naknadno preprosto prilagodimo dolžine posameznih pramenov. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca hobotnica.jpg|thumb|center|190px|Slika 5: Vzporedno trikotno sidrišče (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Preprečevanje potega navzgor ==<br />
<br />
Zgoraj opisana sidrišča so v prvi vrsti namenjena prenašanju obremenitve navzdol. V primeru, da pade prvi v navezi med napredovanjem, pa lahko pride tudi do sunka navzgor. Zato je v primeru, da varujemo neposredno v center sidrišča brez uporabe lastne telesne teže za protiutež, nujno izdelati še protivezavo, ki preprečuje poteg sidrišča navzgor. Če vse naše fiksne točke (klini, zatiči...) prenašajo obremenitve samo navzdol, v smeri navzgor pa je njihova trdnost vprašljiva, izdelamo protivezavo. Protivezavo izdelamo tudi v primeru, kadar se nad sidriščem nahaja streha, ki predstavlja nevarnost udarca v glavo ob potegu varovalca navzgor, ter v primeru, ko je razlika v težah soplezalcev velika. <br />
<br />
[[Image:Varovanje s protivezavo.jpg|thumb|center|600px|Slika 6: Sidrišče, pri katerem smo preprečili poteg navzgor (Vir: DAV)]]</div>Brdihttps://alpirocnik.rasica.org/index.php?title=Sidri%C5%A1%C4%8Da_v_skali&diff=1799Sidrišča v skali2012-01-31T15:06:06Z<p>Brdi: </p>
<hr />
<div>== Splošno ==<br />
<br />
Pri varovanju pri plezalnih vzponih je za varno gibanje naveze sidrišče ključna točka celotne verige varovanja. Sidrišče je mesto, ki predstavlja nedvomno povezavo med navezo in skalo oz. steno. Ne glede na vrsto vzpona, naj bo to vzpon v skalni smeri ali v večraztežajni športnoplezalni smeri, je sidrišče ključnega pomena za varnost naveze. '''Če v kaj ne smemo dvomiti pri plezanju, so to naša sidrišča'''!<br> <br />
<br />
Pri izdelavi sidrišč v skali delimo sidrišča na: <br />
<br />
*sidrišča na zanesljivih točkah <br />
*sidrišča na manj zanesljivih točkah<br />
<br />
V obeh primerih mora končno izdelano sidrišče zagotavljati popolnoma varno in zanesljivo točko vpetja za <br />
<br />
Zaradi različnih pogojev na različnih lokacijah tekom plezanja moramo biti pri izdelavi sidrišč prilagodljivi. Za izdelavo sidrišč ne smemo porabiti preveč časa, sledimo načelu enostavnosti in funkcionalnosti. <br />
<br />
V osnovi se izdelava sidrišč deli glede na to, kakšne pogoje za izdelavo sidrišča imamo:<br> <br />
<br />
*zanesljive fiksne točke (svedri, dobri klini, drevesa, skalna ušesa) - zdržijo vsaj nekje do 20 kN<br> <br />
*manj zanesljive točke (klini, zatiči...)<br />
<br />
Ko izdelujemo sidrišče na že nameščenih fiksnih točkah, '''nujno predhodno preverimo kakovost teh točk'''. To naredimo tako, da s kladivom potolčemo po klinu ali svedru, potegnemo, vizualno pregledamo. Vedeti moramo, da klini ali svedri niso nujno v najboljšem stanju, čeprav na zunaj izgledajo popolnoma v redu, saj ne poznamo njihovega stanja v skali.<br> <br />
<br />
== Oprema ==<br />
<br />
Za izdelavo sidrišč uporabljamo '''[[Osnovna_plezalna_oprema#Najlonski|sešit najlonski trak]], dolg vsaj 120 cm širine vsaj 12mm.''' Uporaba tanjših dyneema ali spectra trakov je smrtno nevarna, saj so zaradi svojih statičnih lastnosti ti trakovi izpostavljeni taljenju pri uporabi vozlov, kar vodi v trganje in uničenje sidrišča. Pri izdelavi sidrišč lahko tudi improviziramo in v sili uporabimo kar glavno vrv ali pomožne vrvice debeline vsaj 7mm. <br />
<br />
== Sidrišča na zanesljivih točkah ==<br />
<br />
=== Sidrišče na eni zanesljivi točki ===<br />
<br />
Če imamo na voljo zanesljivo točko (npr. "rinko", sidriščni svedrovec, drevo, skalno uho...), lahko izdelamo sidrišče samo na tej točki. Potrebujemo le 2 vponki z matico - v eno se privežemo sami, v eno varujemo. Pazimo na pravilno vpetje vponk, da ob obremenitvi vratca vponk ne obremenijo druga druge ali se ne prislonijo na kakšno drugo oviro.<br> <br />
<br />
[[Image:Skala sidrisca sidrisce na eno tocko.jpg|thumb|center|500px|Slika 1: Sidrišče na eni točki (Vir: DAV)]]<br />
<br />
=== Sidrišče na dveh zanesljivih točkah ===<br />
<br />
Pri izdelavi sidrišča na dveh zanesljivih točkah uporabimo zaporedno vezavo. Zaporedna vezava se izvede ali z najlonskim trakom ali glavno vrvjo. Pri vezavi se uporablja najlonski vozel, ki nam omogoča prilagajanje vezave. Kot centralna točka sidrišča nam služi sidriščni vozel ali vponka, ki je vpeta v primarno točko. Vso obremenitev prevzame primarna točka, sekundarna točka je namenjena pozavarovanju. Zaporedna vezava ne sme biti ohlapna, saj v primeru da primarna točka popusti, ne sme biti sunka sile na drugo točko.&nbsp;<br> <br />
<br />
[[Image:123.jpg|thumb|center|500px|Slika 2. Zaporedna vezava (Vir: DAV)]]<br />
<br />
== Sidrišča na manj zanesljivih točkah ==<br />
<br />
Če na mestu, kjer želimo izdelati sidrišče nimamo zanesljivih točk kot so svedrovci, drevesa ali skalna ušesa, lahko uporabimo enega od naslednjih načinov izdelave sidrišč.<br> <br />
<br />
=== Fiksno trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Najbolj preprosto za izdelavo je fiksno trikotno sidrišče. V&nbsp;obe fiksni točki vpnemo sešit najlonski trak in ga spodaj na polovici (oz. v smeri pričakovane obremenitve) zaključimo z osmico. V vsaj eni od fiksnih točk mora biti vponka z matico. <br />
<br />
Center sidrišča, v katerega vpnemo sebe in soplezalca, predstavlja spodnja zanka za osmico. <br />
<br />
Paziti moramo, da kot med pramenoma trikotnega sidrišča ni prevelik. V primeru, da sta fiksni točki narazen, moramo uporabiti ustrezno daljši najlonski trak. <br />
<br />
Prednost takšnega sidrišča pred gibljivim trikotnim sidriščem (to je sidrišče, kjer spodaj ne naredimo vozla, temveč samo obrnemo eno zanko in vpnemo vponko z matico) je, da v primeru izpuljenja ene izmed fiksnih točk, druga ne prejme velikega sunka sile. Raziskave in testiranja so pokazala, da v primeru izpulitve fiksne točke pri gibljivem sidrišču, na preostalo fiksno točko nastane tako velik sunek, da obstaja velika verjetnost izpulitve tudi te fiksne točke. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali fiksno trikotno.jpg|thumb|center|140px|Slika 3: Fiksno trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Nastavljivo trikotno sidrišče ===<br />
<br />
Če želimo dolžine pramenov sidrišča nastavljati, uporabimo nastavljivo trikotno sidrišče. Pri tem najlonski trak pritrdimo v vponke fiksnih točk z bičevima vozloma, ki ju lahko poljubno prilagajamo. Center sidrišča izdelamo ali z vozlom osmica ali s sidriščnim vozlom. Slednji se obnese bolje, saj ohranja višjo nosilnost traku, predvsem pa ga po obremenitvi lažje podremo. <br />
<br />
Pri izdelavi takšnega sidrišča porabimo manj traku in je zato primeren tudi tam, kjer bi nam za klasično fiksno sidrišče zmanjkalo traku. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca v skali nastavljivo.jpg|thumb|center|160px|Slika 4: Nastavljivo trikotno sidrišče (Vir: PV)]] <br />
<br />
=== Vzporedno trikotno sidrišče - hobotnica ===<br />
<br />
Če je kvaliteta fiksnih točk vprašljiva in jih moramo zato za doseganje ustrezne nosilnosti uporabiti več, lahko uporabimo vzporedno trikotno sidrišče oz. hobotnico. Pri tem je priporočljiva uporaba vsaj treh ali štirih točk. Način izdelave je v prvi fazi podoben izdelavi nastavljivega trikotnega sidrišča. Naredimo dve nastavljivi sidrišči brez izdelave centralne točke, vsako v svojih klinih. Nato pa spodaj z osmico v smeri predvidene obremenitve skupaj zaključimo oba najlonska trakova.<br> <br />
<br />
Zaradi uporabe bičevih vozlov v fiksnih točkah lahko naknadno preprosto prilagodimo dolžine posameznih pramenov. <br />
<br />
[[Image:Sidrisca hobotnica.jpg|thumb|center|190px|Slika 5: Vzporedno trikotno sidrišče (Vir: PV)]]<br />
<br />
== Preprečevanje potega navzgor ==<br />
<br />
Zgoraj opisana sidrišča so v prvi vrsti namenjena prenašanju obremenitve navzdol. V primeru, da pade prvi v navezi med napredovanjem, pa lahko pride tudi do sunka navzgor. Zato je v primeru, da varujemo neposredno v center sidrišča brez uporabe lastne telesne teže za protiutež, nujno izdelati še protivezavo, ki preprečuje poteg sidrišča navzgor. Če vse naše fiksne točke (klini, zatiči...) prenašajo obremenitve samo navzdol, v smeri navzgor pa je njihova trdnost vprašljiva, izdelamo protivezavo. Protivezavo izdelamo tudi v primeru, kadar se nad sidriščem nahaja streha, ki predstavlja nevarnost udarca v glavo ob potegu varovalca navzgor, ter v primeru, ko je razlika v težah soplezalcev velika. <br />
<br />
[[Image:Varovanje s protivezavo.jpg|thumb|center|600px|Slika 6: Sidrišče, pri katerem smo preprečili poteg navzgor (Vir: DAV)]]</div>Brdi